Video posnetek novinarske konference

Predstavitev/uvod

Sem predstavnica DZZŽ LJ, ki je le eno od mnogih društev v Pobudi.

Današnja tiskovna konferenca je konferenca Pobude, namenjena podrobni razlagi naših vidikov in izhodišč ter naše vizije za prihodnost.

Na današnji tiskovni konferenci bomo predstavili:
- naš pogled na VURS in njegovo nedelovanje,
- naš pogled na obljubljene spremembe zakonodaje,
- namen in cilje kazenske ovadbe, ki smo jo podali zaradi suma spolne zlorabe teh psov,
- namen in cilje zbiranja podpisov.

Vse, kar bom danes povedala, je treba razumeti v luči sledečega: naše glavno interesno področje so živali; tukaj smo, da bi o stvareh govorili iz vidika zaščite živali, iz vidika interesa živali in iz vidika interesa nas, ki smo se opredelili kot zaščitniki živali.

V Zakonu o zaščiti živali lahko preberemo, da društva, ki delujejo na področju zaščite živali, imajo za nalogo, da opozarjajo na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Želimo, da se naša Pobuda in vse aktivnosti v zvezi z njo, razumejo v tem smislu.

Poudarjam, da smo se v Pobudi združila mnoga slovenska društva, kar mi je v veliko veselje. Čeprav so slovenska društva za zaščito živali zelo raznolika, se lahko poenotimo glede temeljnih zadev in verjamem, da če bomo družno nastopali tudi v prihodnje, bomo skupaj dosegli še veliko dobrega.

Še v večje veselje mi je, da je Pobudo s podpisom peticije podprlo več kot 8.000 ljudi! Predaja podpisov v državnem zboru je ena od tem današnje tiskovne konference, se k temu vrnemo kasneje.

Imate mačka ali mačko? Imate nekastriranega mačka ali nesterilizirano mačko? Imate nekastriranega mačka ali nesterilizirano mačko, ki ga/jo spuščate ven? Ozrite se okrog, kajti okrog vas kamni jočejo. Na glas, kolikor se le da. Upam, da ob skrbnem poslušanju zaslišite tudi mil glasek, ki vas opominja, da ste tudi vi krivi ...


... za poplavo mačjih mladičev!

Problematika izgubljenih, zapuščenih in najdenih živali (psov, mačk in drugih živali) v Sloveniji je zelo pereča. Vsak dan se cel kup živali samih potika okrog, mnoge se poškodujejo na cesti ali jih namerno poškoduje človek, mnoge zbolevajo za nalezljivimi in drugimi boleznimi, psi brez nadzora svojih skrbnikov spravljajo v strah mimoidoče ...

Tukaj bomo govorili predvsem o psih in mačkah, saj so takšne "najdbe" najpogostejše. Zakon o zaščiti živali za obe vrsti (in tudi za druge hišne živali) zapoveduje nadzor in če bi se vsi držali zakonov, zapuščenih in izgubljenih psov in mačk ne bi bilo. V Sloveniji poznamo samo mačke kot prostoživeče, psi pa so vsi tako ali drugače lastniški. Prostoživeče mačke se po zakonu na stroške lokalnih skupnosti (beri: občin) polovi, sterilizira/kastrira, označi (odreže del uhlja) in spusti tja, kjer so bile ujete, psov pa se ne spušča nazaj, temveč jim zavetišča iščejo stare ali nove skrbnike. Rešitev te problematike je v doslednem označevanju psov in mačk z mikročipi (psi: zakonska obveznost skrbnikov za vse pse, kotene po 1. 1. 2003, mladiče se čipira ob prvem cepljenju proti steklini, ko je mladič star tri mesece; za mačke se čipiranje uvaja ter gradi baza podatkov, ni pa še zakonsko obvezno) in kvalitetni bazi podatkov. Vendar, ker zadeve ne gredo hitro, oz. gredo izjemno počasi, k čemur izdatno pripomorejo uradne službe s svojim slabim nadzorom in prebivalci z zelo neodgovornim odnosom, se vsak dan srečujemo z izgubljenimi in zapuščenimi psi in mačkami.

Poškodovani živali smo po zakonu dolžni pomagati, kot če bi šlo za poškodovanega človeka. Zato pozivam vse, da se ne obračate stran, če kje vidite poškodovano žival, temveč ji pomagajte, kot to narekuje zakon in vaša vest. Prav tako smo dolžni ukrepati ob vsaki najdbi živali, ki ob sebi nima skrbnika.

Vse prebivalce Republike Slovenije nas zavezuje veljavna zakonodaja.
Cela vrsta odgovornih služb pa se mora po službeni dolžnosti in zakonodaji ukvarjati z zapuščenimi živalmi: Veterinarska uprava Republike Slovenije in njeni uradni veterinarji (prej veterinarski inšpektorji), Center za obveščanje, Policija in njeni policisti na terenu, Zavetišča za živali, Veterinarsko higienska služba, občinski uradniki ...

Izgubljena oz. zapuščena žival je vsaka, ki ob sebi nima svojega skrbnika. Velja tako za pse kot tudi za mačke.

Kaj storiti, ko najdemo nepoškodovano žival?

Kaj storiti, ko najdemo poškodovano ali bolno žival?

Kaj storiti, ko najdemo "dudarje"?

Kaj storiti, ko najdemo mrtvo žival?

Kaj storiti, ko vemo za kolonijo prostoživečih mačk?

... ali zakoni ne veljajo za vse enako?

Tisti, ki se vsak dan srečujemo z obilico informacij o psih z vseh mogočih področij, tudi "uradnih" in imamo precej čisto sliko, kako bi moralo biti, pa ni, smo vsak dan znova presenečeni nad dogajanjem na slovenski pasji in živalovarstveni sceni.

V teh poletnih kislo-kumaričnih mesecih so za vznemirjenje zopet poskrbeli na Veterinarski upravi Republike Slovenije (VURS v nadaljevanju). Upali smo že, da je bilo dogajanje okrog Milene Močivnik leta 2002 dokončno zaključeno. Pa vendar ni tako in bomo, kot izgleda, morali o tem še veliko razmišljati in morda celo kot državljani te države kaj storiti.

6.6.2008 smo lahko v oddaji Svet na Kanalu A slišali termin "zasebno gojišče domačih živali". Sam termin ne bi bil nič posebnega in moje pozornosti zagotovo ne bi vzbudil v takšni meri, kot ga je zato, ker je bil izrečen v prispevku o legalizaciji sedanjega početja 26. 11. 2004 za mučenje živali obsojene Milene Močivnik, izrekel pa ga je novinar oddaje Svet, kot izjavo enega od VURSovih inšpektorjev, ki so bili pri Močivnikovi v inšpekciji.

Oglašam se vam v zvezi s problematiko angleških in španskih hrtov v Evropi in po svetu. Ti psi nedvomno spadajo med bolj nenavadne, izjemne - saj so poleg tega, da sodijo med najstarejše pasme, tudi najhitrejši psi na svetu. Iz tega razloga so se v preteklih stoletjih po Evropi (in kasneje ZDA) pojavila hitrostna tekmovanja greyhoundov, ki so se še posebej razširila in popularizirala v 20. stoletju z uvedbo umetne (elektronske) vabe, za katero po progi tečejo psi. Vsekakor je pogled na poosebljeno eleganco hrtov v teku lep, manj lepo in prijetno pa je življenje teh atletov zunaj tekaških prog (ki so bodisi stadioni (disciplina tracking) ali pa poligoni, postavljeni v naravi (disciplina coursing).

Tekmovanja so v tem času še vedno precej priljubljena v Veliki Britaniji, na Irskem in Španiji ter v Združenih državah Amerike, kjer so jim iz državnih blagajn preko ministrstev za šport ter sponzorjev namenjene velike količine finančnih sredstev. Ta denar pa je le v manjših odstotkih namenjen samim psom - večina je porabljenega za vzdrževanje dirkališč, organizacijo tekmovanj ter seveda - za polnjenje žepov vodilnim osebam. S tekmovalnimi psi se ravna izjemno nehumano. Dirkališča (ali včasih posamezniki), ki tekmujejo z njimi, pse smatrajo le kot sredstvo za pridobivanje denarja in ne kot čuteče živo bitje. Večinoma jih imajo lastniki v lasti veliko - gre za nekakšne hleve z nanizanimi 'celicami' na levi in desni strani, postavljene v več 'nadstropij'. Njihovi domovi so beton in kovinske rešetke. Prehranjujejo jih z izjemno nekakovostno hrano, na izločanje potrebe pa so vodeni enkrat dnevno. Tekmujejo od svoje mladosti (stari pribljižno pol leta), pa do največ šestega leta starosti. Večina psov po merilih ljudi po drugem/tretjem letu ni več primerna za tek (saj morda ne dosežejo več hitrosti 65 km/h, ampak le malce manj). Tekmovalno neprimerni psi večinoma končajo obešeni po drevesih, utopljeni, odvrženi v jaške, s prelomnljenim tilnikom ali celo odrti. Da bi dosegali dobre rezultate, so s strani 'vzgojiteljev' večkrat pretepeni.

Zdi se nemogoče, da bi nekdo lahko kužka zamenjal za deblo in ga malo obtesal s sekiro, pa vendar je tako. Samo da to še zdaleč ni bilo nenamerno, temveč se je nekdo prav potrudil. Njegove poškodbe so bile tako hude, da so se mnogi spraševali, kako to, da sploh še živi, nekateri pa celotni zgodbi niso mogli verjeti in so mislili, da je izmišljena. Včasih je res težko doumeti, kako zloben in neizprosen je lahko človek, in koliko energije in kreativnosti je pripravljen porabiti za povzročanje škode in bolečine drugim ljudem ali živalim. In res je verjetno lažje verjeti, da je vse skupaj - rane in kuža - izmišljeno, grda laž, kot pogledati v oči kruti resnici. Pa vendar je vse še kako res.

Ninku je "nekdo" namerno s sekiro odbil polovico lopatice in ga pustil, da se je znašel po svoje. Dokler seveda niso Ninku, kot že toliko živalim do sedaj, priskočili na pomoč ljudje, ki jih takšno trpljenje ne pusti neprizadetih. Kot že tolikokrat se je tudi pri Ninku zaradi njegovih grozljivih poškodb najprej zastavljalo vprašanje, kaj bi bilo zanj bolje - kužka odrešiti in ga evtanazirati ali ga nekako operirati in mu omogočiti dostojno življenje.

Ker se je spet zbrala prekaljena ekipa, je bilo nemogoče kar naenkrat mogoče, kuža je bil operiran, dobre duše so poskrbele za finančno plat njegove operacije, Polona pa za dolgotrajno pooperativno nego in socializacijo.

Iz kužka, ki je bil že zapisan smrti, je nastal pravi pobalin, ki uživa v igranju nogometa in ki ni izgubil zaupanja v ljudi. Po vsem, kar je pretrpel, je to pravi čudež.

Ninko ima že dolgo svoj dom.

Nadzor nad svojo živaljo spada v osnove odgovornega skrbništva vsakega lastnika psa. Poskrbite, da bo vaš pes čipiran in da bodo v bazi podatkov pri veterinarju (preverite v Centralnem registru psov) vaši kontaktni podatki vedno ažurni. Pes naj ima vedno na sebi ovratnico, na kateri naj bo obesek z vašo ažurno telefonsko številko. Tako vam bo lahko že najditelj javil, da ima vašega psa, sicer pa veterinar ali osebje zavetišča za živali po odčitanju mikročipa in preverjanju podatkov v CRP.

Ker pa nesreča nikoli ne počiva, se vsakomur lahko kdaj zgodi, da svojega psa izgubi.

Kaj je potrebno opraviti takoj?

Najprej sami preiščite območje, kjer se je pes izgubil, oz. območje, kjer bi se po vaših predvidevanjih lahko zadrževal.

foto © arhiv mojpes.net