mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 20  

ISSN 1581-3258
2000-2023 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Predpisi in dokumenti : Pes in njegova žrtev na sodišču - 1. del
Dodal/a jana 23.8.2003 14:36:49 (10068 prebrano)

Pes in njegova žrtev na sodišču - 1. del

Kaj smatra sodišče za učinkovito nadzorstvo nad psom, kakšne pravice ima vaš pes na lastnem dvorišču, kdo je odgovoren za psa (ni nujno, da vedno njegov lastnik), kdaj je ogrizeni sam kriv, kolikšne odškodnine zahtevajo žrtve in kolikšne jim prisodi sodišče, kaj vse je potrebno plačati tistemu, ki ga vaš pes poškoduje in še mnogo drugega najdete v treh prispevkih o psih in njegovih žrtvah na sodišču:

1. primer: Pes je ugriznil žensko v nogo
2. primer: Pes je na domačem vrtu ugriznil otroka, ki je preplezal ograjo
3. primer: Pes je žensko ugriznil v roko, ko ga je zaprla v svojo drvarnico
4. primer: Žensko je ugriznil pes
5. primer: Pes je na domačem dvorišču ugriznil deklico
6. primer: Pes je na domačem dvorišču ugriznil akviziterko
7. primer: Dražil psa, le-ta pa ga je ugriznil
8. primer: Pes podavil 9 rac in 3 kokoši



Vas je že kdaj ugriznil pes? Je vaš pes že kdaj ugriznil koga?

Naš Maks je leta 1999 pred vhodnimi vrati v domačo hišo ugriznil poštarja. Čeprav sem do tedaj mislila, da se to nikoli ne bo zgodilo, se je. Poštar je bil prvič pri hiši in Maksu očitno ni bil všeč. Mislila sem tudi, da bo odprt pesjak in precej velik in viden napis 'Pozor, hud pes!' zadovoljivo opozorilo vsem neznancem, ki nameravajo k nam. Tudi to je bila zmota.

Poštarju ni bilo potrebno oskrbeti ran, ker jih ni imel. Hlače so bile cele, le na meču je imel rahlo rdečino. Naprosili smo ga, naj kljub vsemu obišče zdravnika, obljubili smo mu vse dokumente o zavarovanju hiše, kamor spada tudi zavarovanje našega psa, mu pokazali potrdilo o cepljenju ... Zavedali smo se, da se to nikakor ne bi smelo zgoditi in veseli smo bili, da ni hujšega.

Naslednji dan je prinesel dokumente iz antirabične ambulante, obenem pa pokazal nogo. Meče je imel črno podpluto, saj ima očitno Maks zelo močan ugriz. Kaj bi bilo, če bi se v trenutku jeze odločil še malo držati, ne pa da je takoj spustil?

Sledilo je izpolnjevanje zavarovalniških obrazcev, trikratni pregled Maksa pri veterinarju, pogovor s policistom, saj je poštar medtem prijavil dogodek tudi na policijo, pisanje pritožbe na sklep sodnika za prekrške (kar je sledilo) in na koncu smo le še podpisali dokument o strinjanju, da zavarovalnica izplača poštarju 300.000 SIT. Nič se nismo prepirali in nič oporekali.

Ne gredo pa vse 'pasje' zadeve kar tako gladko. Tudi niso vse s tako majhnimi posledicami in vsi nimajo svojih hiš zavarovanih, da bi lahko šlo plačilo odškodnine iz zavarovalničnega žepa. Če bi morali mi plačati poštarju navedeno vsoto, bi se najbrž vsaj poskušali upreti ali zmanjšati zahtevani znesek.

Izbrskala sem nekaj sodnih primerov Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na pse. K branju vabim vse pasje lastnike, kot tudi tiste, ki psov nimajo, saj se lahko kadarkoli znajdejo v vlogi katerega od 'nastopajočih' v eni od prihodnjih zgodb slovenskih sodišč. V njih boste lahko prebrali resnične primere, ki so se dogajali v vaši okolici v preteklih letih.

Predstavljenih je 22 sodnih primerov. Osem tukaj, sedem v prispevku Pes in njegova žrtev na sodišču - 2. del in sedem v prispevku Pes in njegova žrtev na sodišču - 3. del.

Vsi primeri so vzeti iz baze Vrhovnega sodišča RS in so točni prepisi, zato ne obupajte pri branju. Besedila so morala ostati identična.

Priporočam, da si jih preberete v celoti, čeprav je branja kar veliko. Informacije, ki jih boste dobili, vam bodo lahko pomagale v prihodnosti.

Jana Pahovnik
avgust 2003



1. primer: Pes je ugriznil žensko v nogo

Dokument: VS04351
Oddelek: Civilni
Datum: 24.02.1999
Področje: ODZ - ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 316/98

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 1.100.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 124.505,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženčev pes dne 4.2.1995 ugriznil tožnico v nogo in jo poškodoval. Pes je bil spuščen in toženec ni poskrbel za nadzor nad njim, čeprav je bil nevaren in je že prej napadal ljudi. Zavrnilo je toženčev ugovor, da ga je tožnica izzvala z udarcem. Tožnici je prisodilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 350.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 450.000,00 SIT. Zahtevek na plačilo odškodnine zaradi skaženosti je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je ugotovitve o tem, da je toženec lastnik ali skupaj z ženo vsaj skupni lastnik psa in da je zanemaril nadzor nad njim. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil pes nabavljen v času trajanja zakonske zveze med njim in njegovo ženo. Zato je njuna skupna lastnina. To pomeni, da gre za enotno in nujno sosporništvo in bi zato mogla biti pravdna stranka le oba skupaj z ženo. Ker je tožen samo on, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja še, da je odškodnina previsoka. Ni nobenih posledic in nikakršnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa tudi odškodnina za strah je pretirana.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni utemeljena.

Toženec opira svoj revizijski ugovor, da je napačno tožen, na trditev, da ni izključni lastnik psa. S tem napačno predpostavlja, da je lastništvo psa odločilna okoliščina, od katere je odvisna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je pes napravil tožnici. To stališče je pravno zmotno, kot bo obrazloženo v nadaljnjem, poleg tega pa je samo po sebi tako, da toženi stranki ne more koristiti. Po določbi 2. odst. 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih namreč odgovarjata za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, zakonca nerazdelno tako s skupnim, kot tudi s svojim posebnim premoženjem. Škoda, ki jo je povzročil tožnici pes, za katerega toženec sam trdi, da je njegova in ženina skupna lastnina, je torej nastala v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Zato po navedenem predpisu odškodninsko odgovarjata oba solidarno. To po določbi 414.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih pomeni, da vsak dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko zahteva upnik izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Glede na to je tožba, vložena proti tožencu, vložena pravilno in toženčev ugovor v zvezi z nujnim sosporništvom ni utemeljen.

Odgovornost za škodo, ki jo napravi žival, ureja pravno pravilo par. 1320 nekdanjega ODZ. Odgovornost je krivdna; odgovarja tisti, ki je žival izpodbodel, dražil ali jo zanemaril zavarovati. Kdor žival redi, je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Iz tega sledi, da ni nujno, da je odgovorna oseba vselej lastnik živali. Glede na ugotovljene okoliščine je toženec odškodninsko odgovoren zato, ker ni poskrbel za učinkovito nadzorstvo nad psom in ni preprečil njegovega napada na tožnico.

Tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine s kratkimi navedbami o tem, da je previsoka, da tožnica nima posledic in da ni zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti. Ta revizijska trditev ni v skladu z ugotovitvijo, ki temelji na izvedenskem mnenju dr. K. da mora tožnica pri gospodinjskih opravilih in pri rekreativnem športu vlagati več fizičnih in psihičnih naporov za dosego enakega učinka. Izvedenec je kot trajno posledico navedel še bolečine v levih mečih pri hoji po stopnicah, hoji nad en kilometer in podobnih fizičnih obremenitvah. Obravnavana revizijska navedba torej ne upošteva ugotovljenega dejanskega stanja. Neobrazložena pripomba o pretiranosti prisojene odškodnine pa omogoča zgolj preizkus po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), ali je bilo pri tem pravilno uporabljeno materialno pravo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina določena v skladu z merili, ki jih za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo določata 200. in 203.čl. Zakona obligacijskih razmerjih.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS



2. primer: Pes je na domačem vrtu ugriznil otroka, ki je preplezal ograjo

Dokument: VS00484
Oddelek: Civilni
Datum: 17.06.1993
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 44/93

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim mld.tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko ga je ugriznil toženčev pes. Sodišče druge stopnje je z vmesno sodbo sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in presodilo, da je toženec odgovoren za tožnikovo škodo do 50%. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo mld. tožnika, v delu, v katerem je izpodbijal tudi zavrnitev zahtevka za 62.500,00 SIT in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tudi glede 62.500,00 SIT in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču smiselno predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji zatrjuje, da je ukrenil vse za varstvo psa. Pes se je nahajal znotraj ograjenega vrta, večinoma na posebej ograjenem dvorišču, ker verige ne prenaša. Le za opravljanje fizioloških potreb je tožnik dvakrat dnevno spuščal psa po 10 minut v vrt. Sicer pa je vrtna žičnata ograja še dodatno zasajena, tako da je ograja 1 m visoka in 0,5 m široka. Na vhodu pred hišo je napis "pozor hud pes". Mld. tožnik je v škodo sam privolil, ko je preplezal ograjo, enako kot če bi se približal priklenjenemu psu. Poleg tega ni popolnoma nesporno, da je toženec vedel, da otroci z blokov plezajo čez ograjo na njegov sadni vrt in tam trgajo jabolka. Toženec je navedel le osamljeni primer, ko so otroci s kleščami prerezali ograjo in obrali breskev. To je bil edini dogodek, zato se tožencu ni zdelo potrebno psa še dodatno zavarovati.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).
Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je toženec vedel, da otroci iz blokov plezajo čez ograjo na njegov sadni vrt in tam trgajo jabolka. Revizijskih trditev, češ da ni nesporno, da je toženec to vedel, v revizijskem postopku ni mogoče presojati, zato ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Pri presoji je tako potrebno izhajati iz uvodoma zapisanih dejanskih ugotovitev. če pa je toženec vedel, da otroci plezajo čez ograjo in hodijo na njegov vrt, se toženčev pes ne bi smel nenadzorovano gibati po vrtu. Smisel nadzorstva psa (tudi na svojem vrtu) je vendar v tem, da se psu prepreči, da bi koga poškodoval. Lastnik psa, ki psa tudi nadzoruje, mora tedaj nadzorstvo psa prilagoditi situaciji, ki bi jo moral in mogel predvideti ter tako poskrbeti, da bi preprečil nastanek škode. V tem je potrebno iskati odgovor na vprašanje, kaj je "potrebno nadzorstvo" psa (pravno pravilo 1320. paragrafa ODZ) in kdaj je oseba, ki psa varuje, tako poskrbela zanj, da ni kriva za škodo, ki jo je pes povzročil. Pravkar razložena uporaba pravnega pravila 1320. paragrafa ODZ pa v konkretnem primeru pove, da toženec varstva psa ni prilagodil dani situaciji ter zato ni moč šteti, da je poskrbel za "potrebno nadzorstvo" psa.

Z izpodbijano vmesno sodbo je drugostopnejsko sodišče porazdelilo odgovornost za vtoževano škodo med pravdnima strankama v razmerju 50% : 50% (192. čl. ZOR). Toženčevo vztrajanje, češ da je mld. tožnik sam privolil v nastalo škodo, ne more vplivati na drugačno presojo. Kajti tudi če bi se izkazalo, da so omenjene toženčeve trditve resnične, to na presojo deleža sokrivde mld.tožnika v korist revidenta nikakor ne bi moglo vplivati. Materialno pravo glede odgovornosti toženca za nastalo škodo tedaj v izpodbijani sodbi ni bilo uporabljeno v škodo revidenta (374. čl. ZPP v zvezi s 399. čl. ZPP).

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS



3. primer: Pes je žensko ugriznil v roko, ko ga je zaprla v svojo drvarnico

Dokument: VS04891
Oddelek: Civilni
Datum: 30.09.1999
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO - ODZ
Opravilna številka: Sodba II Ips 109/99

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino, ki ji je nastala zaradi ugriza toženčevega psa. Zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je prišlo do ugriza psa v tožničini drvarnici, ko je tja zaprla toženčevega psa. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo, pri čemer je v razlogih sodbe pojasnilo, da tožničin zahtevek zoper toženca sicer ni zastaran, a je neutemeljen.

Tožnica je v reviziji uveljavljala vse revizijske razloge in predlagala, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. Po njenih izvajanjih so razlogi sodišča druge stopnje preveč splošni in netočni, predvsem pa je netočna ocena izpovedi priče B.. Razlogov o tej oceni sploh ni mogoče preizkusiti. V reviziji ponavlja, da jo je pes ugriznil na območju zadnjega vhoda v zgradbo, kjer stanuje. Psa je zaprl po ugrizu šele njen partner B., da bi ugotovil lastnika psa. Tak potek dogodkov naj bi potrjevali tudi sledovi krvi po ugrizu. Toženec ni uspel izključiti svoje odgovornosti, pes mu je pobegnil s sprehoda in tedaj, to je leta 1993 je bila občina Idrija ogrožena s steklino. Sporna škoda je zato posledica toženčevega ponašanja, ko ni poskrbel za potrebno varstvo psa.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril.
Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je toženčevega mirnega psa, ki se je nahajal pred stanovanjskim blokom, zaprla tožnica v svojo drvarnico, kjer jo je pes zagrabil za zapestje (ko mu je zaprtemu hotela dati še vodo potem, ko je hrano pojedel). Na podlagi takih ugotovitev sta presodili, da zaradi tožničinega ravnanja pes ni mogel iti pod toženčevim nadzorom in da zato tožničin zahtevek ni utemeljen na podlagi pravil 1320. paragrafa ODZ.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno zavrnili tožničin zahtevek ter pri tem nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnica formalnopravno v reviziji ni opredelila, očitek o tem, da ocena izpovedi priče Basilea ni točna in da zadevnih razlogov ni mogoče preizkusiti, pa kaže na uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Toda ta kršitev po oceni revizijskega sodišča ni bila zagrešena, ker so razlogi sodb obeh sodišč nižjih stopenj o oceni izpovedi navedene priče izčrpni, razumljivi in medsebojno skladni ter tudi skladni s celotnimi razlogi, ki se nanašajo na dokazno oceno nižjih sodišč in se zato sodbi nižjih sodišč lahko preizkusita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa prav tako ni bila zagrešena v postopkih na nižjih stopnjah. Zato revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje, ki je drugačno od v tožbi zatrjevanega po katerem naj bi tožnico ugriznil pes na vhodu v stanovanjski blok brez razlogov na njeni strani), tudi po presoji revizijskega sodišča ni dajalo podlage za ugoditev tožničinemu odškodninskemu zahtevku zoper toženca. Kot je bilo ugotovljeno, je pes ugriznil tožnico v roko, ko ga je krmila v svoji drvarnici, kamor ga je zaprla pred tem samolastno. Do pasjega ugriza je tako prišlo v njeni sferi in zaradi njenega ravnanja. Vzročna zveza med toženčevo opustitvijo (v smislu pravila paragrafa 1320 ODZ) in škodnim dogodkom, je bila pretrgana z ravnanjem tožnice. Zato niso bili podani vsi potrebni elementi civilnega delikta, da bi bil toženec lahko odškodninsko odgovoren tožnici za posledice pasjega ugriza. Sodišči nižjih stopenj sta zato utemeljeno zavrnili tožničin odškodninski zahtevek, kar pomeni, da sta pravilno uporabili materialno pravo. Na tako presojo spora pa ne morejo v ničemer vplivati obširna revizijska izvajanja (ki so tudi pretežnega značaja), s katerimi tožnica posega v dejanske ugotovitve nižjih sodišč, kar v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). V skladu s povedanim ugotavlja revizijsko sodišče, da tožničina revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je moralo zavrniti (393. člen ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS



4. primer: Žensko je ugriznil pes

Dokument: VS03807
Oddelek: Civilni
Datum: 15.04.1998
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 600/96

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 453.500,00 SIT s pripadki. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje za prisojenih 50.000,00 SIT (odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa njeno spremembo in ob upoštevanju soprispevka tožnice k nastali škodi odločitev o ustreznem znižanju odškodnine. Toženčeva trditev, da tožnice ni ugriznil njegov pes, je bila ignorirana. Ugotovitev v tej smeri temelji le na dejstvu, da je po dogodku toženec tožnici prinesel na vpogled potrdilo o cepljenju psa proti steklini. Tudi na odločitev sodnika za prekrške v tej zadevi pravdno sodišče ni vezano. Če pa je tožnico res popadel njegov pes, pa je za poškodbo tudi sama odgovorna. Okoli hiše, v kateri ima toženec farmo malih živali in ki jo čuvajo posebej izurjeni in šolani psi, so postavljeni znaki o prepovedanem dostopu do objekta zaradi navzočnosti živali. Tožnica pa je šla od svojega doma do trgovine po bližnjici prav mimo te hiše. Sicer pa je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnici priznana nesprejemljivo visoka odškodnina.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člen ZPP, zakona o pravdnem postopku).
Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, ne dopuščajo dvoma, da je tožnico ugriznil prav toženčev pes, zaradi česar je toženec kot lastnik živali za tožničino škodo odškodninsko odgovoren (154. člen zakona o obligacijskih razmerjih v povezavi s splošnimi načeli civilnega prava, ki obravnavajo odgovornost za škodo, ki jo povzroče živali). Navedeno dejansko in pravno sklepanje je v izpodbijani sodbi izčrpno obrazloženo. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, tudi tiste, ki jih je predlagal toženec (ogled kraja dogodka). Zato ne drži revizijska teza, da ni postopalo v skladu z določbo 7. člena ZPP, po kateri mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Problem dokazne presoje teh dejstev ne more biti predmet revizijske obravnave (tretji odstavek 385. člena ZPP). V reviziji navržen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena pa je popolnoma neobrazložen in ni sposoben revizijskega preizkusa.

Glede pravne presoje se je izkazalo, da je nepomembno, od kod je tožnica prišla pred trgovino. Toženčev pes jo je namreč popadel le nekaj metrov pred vhodom. Po dejanskih ugotovitvah to niti ni bil prvi primer napadalnosti toženčevih psov na tem kraju. Toženca, ki psov ni imel varovanih in se je zanašal le na njihovo šolanost, torej za škodo zadeva polna odgovornost. Dokazna in pravna presoja se pri ocenjevanju poteka dogodkov prepletata. Pes je tožnico ugriznil 50 metrov od toženčevega objekta. Zanesljivih dejanskih ugotovitev (najpomembneje je, da je tožnica toženčevega psa prepoznala), da je bil to ravno toženčev pes, tu ni treba znova navajati, saj jih izčrpno obdela izpodbijana sodba. V reviziji znova nakazana morebitna tožničina soodgovornost nima dejanske podlage.

Višino dosojene odškodnine toženec graja le s posplošeno navedbo, da določba 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ni bila prav uporabljena. Vendar pa je izpodbijana sodba višino odškodnine po posameznih postavkah ustrezno obrazložila z dejanskimi ugotovitvami. Bolečinsko obdobje zaradi ugriza je trajalo skoraj mesec dni, zdravljenje pa so spremljale nevšečnosti (drenažna cevka v območju rane in številni obiski ambulante zaradi prevezov). Odškodnina iz tega naslova v znesku 250.000,00 SIT je primerna. Ustrezne razloge je sodišče druge stopnje navedlo tudi pri utemeljitvi odškodnine zaradi prestanega strahu 100.000,00 SIT). Seštevek odškodninskih postavk (višine odškodnine zaradi kozmetskega defekta - 50.000,00 SIT - toženec ne izpodbija) ne presega odškodnin, doslej dosojenih v podobnih primerih.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (393. člen ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS



5. primer: Pes je na domačem dvorišču ugriznil deklico

Dokument: VS02655
Oddelek: Civilni
Datum: 11.12.1996
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO - ODZ
Opravilna številka: Sodba II Ips 528/95

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v
Po izvedenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženka odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici zaradi ugriza njenega psa ter je zato naložilo toženki, da mora plačati tožnici 270.000,00 SIT odškodnine. Toženkino pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo s pobijano sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki predlaga, da naj se sprejeta odločitev razveljavi. V reviziji izvaja, da njen pes ni nevarna zverina, da ni točno, da bi pes napadal že druge ter da sodišče ne bi smelo verjeti tožničinemu bratu, ker je sorodnik. Do dogodka je prišlo le 5 m od vhodnih vrat v njeno hišo, ki stoji na samem in bi do ugriza lahko prišlo tudi, če bi bil pes privezan. Ni pa mogla pričakovati, da bo otrok prišel na obisk, ker tega niso najavili njegovi starši. Dejansko stanje je ostalo zmotno ugotovljeno tudi zaradi tega, ker ni bil opravljen ogled kraja dogodka. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija ni utemeljena.

Revizijska izvajanja v pretežni meri pobijajo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje. Teh izvajanj pa revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je smelo preizkusiti zgolj materialnopravno pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje, upoštevajoč pri tem dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjema sodiščema. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil toženkin pes - ovčar popadljiv in neprivezan, da je že pred tem napadal druge ljudi, da je bil v zadnjem času jezljiv in agresiven do otrok, da je mladoletno tožnico kot petletnega otroka napadel le 10 m proč od toženkine hiše in da tožnica ni napravila ničesar, kar bi bilo možno opredeliti za draženje ali izpodbodenje psa. Take ugotovitve so po oceni revizijskega sodišča dajale podlago za zaključek, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes mladoletni tožnici. Podlago za njeno odgovornost predstavlja pravilo paragrafa 1320 občega državljanskega zakonika (naprej ODZ), ker tozadevno področje odškodninskega prava še ni normirano v zakonu o obligacijskih razmerjih ali v kakšnem drugem pozitivnem predpisu Republike Slovenije. Po navedenem pravnem pravilu je določeno, da je v primeru, ko žival koga poškoduje, za to odgovoren tisti, ki je zanemaril njeno varstvo, pri čemer velja načelo domnevne krivde, da je za škodo odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. To pa se odraža v tem, da rejec s potrebnimi ukrepi prepreči, da bi njegova žival koga poškodovala. V sklop preprečevanja pa sodi tudi predvidevanje, da lahko na dvorišče privatne hiše pridejo ljudje brez posebnega povabila. Glede na navedeno pravno podlago je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes tožnici.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pravilnost odločitev sodišč druge in prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na oblike sporne škode in višino posameznih odškodnin. Pri tem je ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotovili, da je tožnica utrpela škodo zaradi telesnih bolečin, zaradi strahu in zaradi skaženosti ter pravilno odločili, da je utemeljena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v višini 50.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 150.000,00 SIT in za pretrpljene duševne bolečine zaradi strahu v višini 70.000,00 SIT ali skupaj 270.000,00 SIT. S tako odmerjeno odškodnino ni bilo materialno pravo zmotno uporabljeno na škodo toženke. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti. Ker glede na navedeno toženkina revizija ni bila utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393 ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS



6. primer: Pes je na domačem dvorišču ugriznil akviziterko

Dokument: VS02374
Oddelek: Civilni
Datum: 05.06.1996
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO - ODZ
Opravilna številka: Sodba II Ips 173/95

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je v odškodninskem sporu zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati 1.544.518,00 SIT odškodnine, ker je menilo, da za škodo zaradi pasjega ugriza toženka ni odgovorna. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba razveljavi. V reviziji izvaja, da sodišče druge stopnje zmotno razlaga pravno pravilo 1320 ODZ o tem, kaj je razumeti pod potrebnim nadzorstvom psa in kdaj je oseba, ki psa nadzoruje, tako poskrbela za varstvo, da ni kriva za povzročeno škodo. Smisel varstva je namreč v tem, da se psu prepreči, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa pa je treba prilagoditi vsaki situaciji, ki jo lastnik psa more ali lahko pričakuje. Glede na to je zmotno stališče, da je bil opravljen potreben nadzor z opozorilno tablo, da je bil pes na verigi in da je pes ugriznil tožnico na dvorišču.

Nerazumljiv je sklep, da je prišlo do pasjega ugriza na dvorišču, ki je po svoji funkciji zaprto. To ni jasno, sicer pa predstavlja celotno dvorišče en sam prostor, saj je brez pregrad. Hiša ima tri vhode. Zadnji, to je za goste, je bil zaprt, ker je gostilna odprta le za vikend. Ker so bila zaprta tudi druga vrata, je šla tožnica še na tretja in tam jo je poškodoval pes. Pes na verigi je šel lahko za en meter preko zadnjega vogala hiše. S tako ureditvijo je toženka zaščitila le svoje skladišče. Toženka ima res opozorilne table "Pozor - hud pes". Nima pa takega opozorila na prednji strani hiše oz. ob živi meji, kar sicer ugotavlja sodišče druge stopnje v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje s takim postopkom bistveno kršilo določbe ZPP. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ni mogoče zaključiti, da toženka ni odgovorna za škodo, ki jo uveljavlja tožnica. Toženka namreč ni prilagodila nadzorovanje psa dani situaciji, ki bi jo morala ali mogla predvidevati, in tako ni preprečila napadov psa na ljudi.
Na vročeno revizijo je toženka odgovorila in predlagala, da se jo zavrne, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženkin pes - nemški ovčar poškodoval tožnico 1.7.1992 okrog 10. ure dopoldne, ko se je tožnica kot akviziterka približevala zadnjemu delu toženkinega objekta. Pes je bil na dvorišču med gostinskim objektom in pomožnimi prostori pripet na 3,40 m dolgi verigi, ki je tekla po 14,80 m dolgi jekleni žici. Gibanje psa je omejeno tako, da je omogočen nenevaren vhod na dvorišče na cca 2,90 m širine. Pes je bil po ponašanju tipičen verigar, ki je branil svoj prostor, dosegljiv z verigo ter tak pes reagira šele, ko tujec vdre v ta njegov prostor. Tožnica bi psa morala opaziti, preden je stopila v njegov prostor, saj so bile postavljene opozorilne table (ena je bila na zidu hiše, druga pa ob živi meji), kot akviziterka je poznala razmere na podeželju ter bi se morala zadnjemu delu dvorišča približevati s posebno previdnostjo.

Sodišči prve in druge stopnje sta zatem zaključili, da na strani toženke ni podana krivdna odgovornost za tožničino škodo, ki jo ima zaradi pasjega ugriza. Pes je bil namreč privezan, nanj sta opozarjali dve opozorilni tabli, do škodnega dogodka je prišlo na notranjem dvorišču in ne na zunanjem pri glavnem vhodu, ter zato toženki ni mogoče naprtiti odgovornosti za tožničino škodo po pravilu paragrafa 1320 ODZ, saj je toženka dokazala, da za škodo ni kriva (1. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabili, pri tem pa nista zagrešili v reviziji očitanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kolikor imajo revizijska izvajanja o številu opozorilnih tabel in njihovem položaju ter o izgledu in naravi dvorišča (deljenega na zunanjega in notranjega) značaj nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, je ugotoviti, da dejanskega stanja ni mogoče pobijati v revizijskem postopku (3. odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa imajo ta izvajanja značaj očitka kršitve postopka, ker da so ugotovitve o dvoriščih nerazumljive oziroma da sodišče druge stopnje ugotavlja obstoj opozorilne table tudi ob živi meji, ki da je sodišče prve stopnje nima, pa je ugotoviti, da tudi v tej smeri revizija ni utemeljena. Namreč razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje so obširni, analitični in razumljivo napisani o vseh odločilnih okoliščinah in taki so tudi v delu, ki se nanašajo na prizorišče dogodka ter dvorišče. Obstoj table ob živi meji pa je po razlogih sodbe sodišča prve stopnje tožnica izrecno potrdila (1. odstavek na 5. strani sodbe), ter zato sodišče druge stopnje te okoliščine ni moglo dodatno ugotavljati, kot neutemeljeno očita revizija. V materialnopravno presojo spora na nižjih sodiščih revizijsko sodišče ne more imeti pomislekov, ker je ta v skladu s pravilom paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika. Po tem pravilu je za škodo, kadar žival koga poškoduje, odgovoren tisti, ki jo je k temu vzpodbudil, dražil ali zanemaril njeno zavarovanje. Imetnik živali pa je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Na podlagi teh pravil se je izoblikovala tudi sodna praksa o odgovornosti lastnikov psov in o pravnem standardu, kaj je nadzorstvo psa. Ker je smisel nadzorstva psa v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvideti. Tako je lastnik odgovoren, če povzroči pes škodo, kadar se je strgal z verige, kadar je bil spuščen, kadar je bil pes sicer privezan, a na psa ni opozarjala opozorilna tabla ipd. če pa je lastnik psa privezal, kar se šteje za nadzorstvo psa ter je tudi poskrbel, da je na psa opozarjalo vidno opozorilno znamenje, ki ga je poškodovanec lahko videl in razumel, se je štelo, da je lastnik poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V danem primeru je bil varen in prost dostop do glavnih vrat toženkinega objekta. Na njenega privezanega psa pred stranskim vhodom v hišo pa sta opozarjali dve vidno postavljeni opozorilni tabli, ki ju tožnica ni mogla prezreti. Za škodo, do katere je prišlo zaradi pasjega ugriza v takih okoliščinah, toženka ne more odgovarjati. Dokazala namreč je, da je poskrbela za potrebno in učinkovito nadzorstvo psa, ki je bilo ustrezno situaciji, ki jo je mogla predvideti. Toženka tako ni odgovorna tožnici za škodo, pač pa je odgovorna tožnica sama. Bistveno je, da se je tožnica, kljub opozorilni tabli ob živi meji, neprevidno preveč približala dvorišču, ki ga je pes glede na svojo naravo in funkcijo varoval in ki je bilo namenjeno le zasebni uporabi lastnice in njenih ljudi. Vse pravno upoštevne specifičnosti razmer in dogodka so bile pri presoji spora upoštevane. Toženka je uspela dokazati, da za napad svojega psa na tožnico ni krivdno odgovorna.

Sodišči druge in prve stopnje sta zato pravilno odločili, ko sta tožničin odškodninski zahtevek zavrnili. Revizija zato tudi v smeri uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljenih kršitev, niti ne uradoma upoštevnih, je moralo tožničino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS



7. primer: Dražil psa, le-ta pa ga je ugriznil

Dokument: VS02772
Oddelek: Civilni
Datum: 29.01.1997
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO - ODZ
Opravilna številka: Sodba II Ips 375/95

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 26.400,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da trpita pravdni stranki vsaka svoje stroške. Ugotovilo je, da je tožnika ugriznil pes tožene stranke v levo dlan. Tožnik sam je sokriv, ker je psa dražil. Ker je pes nevarna stvar, odgovarjata toženca kot lastnika po 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Odgovornost je razmejilo tako, da je tožnikov delež 60 odstotkov, delež tožene stranke pa 40 odstotkov.
Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik psa prijel in ga drgnil po smrčku, da je pes zacvilil, se tožniku iztrgal in ga šele nato rahlo ugriznil v dlan, je štelo, da je tožnik sam zakrivil ugriz. Pes je sicer miren in prijazen. Za ugotavljanje odgovornosti tožene stranke ni podlaga 174.čl. zakona o obligacijskih razmerjih, temveč pravno pravilo par. 1320 ODZ.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo. Izpodbija dokazno oceno in se sklicuje na prvotno pričevanje B. C. ter zavrača stališče, da je šlo za krivo pričanje. Meni, da se odgovornost lastnika psa domneva. Tožena stranka je zanemarila nadzor nad psom. Ne bi ga smela imeti v gostinskem lokalu.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).
Revizija ni utemeljena.

Če žival koga poškoduje, je lastnik odgovoren za škodo, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Sicer pa je za škodo odgovoren tisti, ki žival draži ali opusti nadzorstvo nad njo (pravno pravilo par. 1320 ODZ). V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi izvedenih dokazov, da se je pes tožene stranke prosto gibal v njenem gostinskem lokalu. Pes je bil sicer krotek in prijazen, navajen na ljudi in med gosti priljubljen. Pes je prišel k tožniku, ko ga je ta poklical, nakar ga je prijel in drgnil po smrčku. Tega se je pes rešil tako, da je zacvilil, se izmaknil in ugriznil tožnika v dlan. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik sam izpodbodel psa k temu, da ga je poškodoval. Zato je sam odgovoren za škodo, ki mu je nastala s tem.

Tožnik izpodbija ugotovitve o dejanskih okoliščinah, zlasti s tem, da se zavzema za drugačno oceno dokazov. V tem delu ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, ker revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Revizijsko sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Po teh ugotovitvah pa je tožnik sam poklical psa k sebi in nato ravnal z njim tako, da pes tega ni mogel mirno prenašati. Za tako ravnanje tožnik ni navedel nobenega pojasnila. Očitno je računal z dejstvom, da je pes krotek in miroljuben, ko mu je brez vsakega razumnega razloga z drgnjenjem smrčka prizadejal neprijetnost. V takih okoliščinah, ki jih je povzročil tožnik, je bila reakcija psa dejansko v skladu z njegovo krotko naravo. Tožnik kot razsodna oseba bi moral računati s hujšo reakcijo, saj žival na bolečino in utesnjenost reagira spontano in neodmerjeno. Zato bi bile lahko posledice za tožnika hujše, kot so bile. Bistveno za ugotovitev odgovornosti vsake od strank je, da pes ni ogrožal tožnika, da se mu je približal šele na njegovo vabljenje in da je nato tožnik ravnal tako, kot je bilo že navedeno. Torej ni pes ogrožal tožnika, pač pa ga je tožnik brez potrebe in brez razumnega razloga dražil in s tem povzročil reakcijo. Odgovornost za škodo je v celoti na njegovi strani. Toženi stranki v danih okoliščinah ni mogoče očitati, da je zanemarila varstvo ali nadzorstvo nad psom. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil pes prijazen in miroljuben, da ni bil nikomur nevaren, da se ga nihče ni bal in da je bil med gosti priljubljen, opustitev strožjega varstva ni bila vzrok za tožnikovo škodo. Če tožnik sam psa ne bi dražil, do ugriza in do poškodbe ne bi prišlo. Čeprav je sicer utemeljeno tožnikovo stališče, da pes iz higienskih razlogov ne sodi v gostinski lokal, pa to ni v pravno upoštevani vzročni zvezi s tožnikovo škodo.

Pravno pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da v ugotovljenih okoliščinah psa tožene stranke ni mogoče šteti za nevarno stvar v smislu 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravna podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti je v tem primeru pravilo par. 1320 ODZ, s čimer soglaša tudi tožeča stranka. Ugotovljeno pa je, da do škode ni prišlo zaradi zanemarjanja nadzora nad psom, ampak zato, ker je tožnik psa dražil. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik sam v celoti odgovoren za škodo, ki mu je nastala pri tem. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.
Tožeča stranka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s tem navaja, da odločitev drugostopnega sodišča nasprotuje razlogom sodbe. Tega očitka ne konkretizira, zato njegove utemeljenosti ni mogoče preveriti.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, po uradni dolžnosti pazi samo na kršitev iz 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP (386. čl. ZPP). Te kršitve ni, kakšna druga kršitev pa ni obrazložena. Zato tudi ta revizijski razlog ni utemeljen. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP.

Vir: Vrhovno sodišče RS



8. primer: Pes podavil 9 rac in 3 kokoši

Dokument: VS00862
Oddelek: Civilni
Datum: 24.02.1994
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 345/93

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v
Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, po kateri je toženec dolžan plačati tožniku 20.064,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.9.1992 dalje do plačila, za škodo, ki jo je tožniku povzročil toženčev pes, ko je 13.10.1991 podavil 9 tožnikovih rac in 3 kokoši.

Toženec je proti tej sodbi vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb ZPP -ja in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da obeh sodb nižjih sodišč ni mogoče preizkusiti, ker ne obrazlagata vzročne zveze med nastalo škodo in toženčevim psom. To je bistvena formalna pomanjkljivost iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Nepravilno pa so bila uporabljena tudi materialnopravna pravila iz nekdaj veljavnega paragrafa 1320 ODZ.

Toženec bi moral imeti možnost, da se ekskulpira. To bi dosegel s preizkusom, ki ga je predlagal. Ko sta ga obe nižji sodišči zavrnili, sta tako kršili omenjena pravna pravila. Iz obeh revizijskih razlogov naj zato revizijsko sodišče obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožniku in javnemu tožilcu Republike Slovenije. Nihče se na revizijo ni odzval (čl. 390/1 in 3 ZPP).
Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene procesne kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo. Obe sodbi nižjih sodišč imata jasne in dovolj obširne razloge o tem, zakaj štejeta za dokazano, da je obravnavano tožnikovo škodo povzročil toženčev pes. Tožnikove race in kokoši so bile podavljene prav tistega dne, ko se je sicer privezani toženčev pes strgal z verige. Ograja kokošnjaka je bila dvignjena in psa po dogodku na domači parceli ni bilo. Pritožbeno sodišče pa tudi pravilno opozarja na tožnikovo reagiranje takoj po dogodku. Na podlagi takšnih razlogov se sodbi da preizkusiti, zlasti glede vzročne zveze. Zato nista bistveno formalno pomanjkljivi v smislu 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

V okviru drugega uveljavljanega revizijskega razloga, napačne uporabe materialnega prava, pa toženec v resnici uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja. Zavrnitev toženčevega predloga, da se napravi preizkus njegova psa, tako da bi ga zaprli v poln kokošnjak in bi tako dokazal, da ne davi perjadi, je dokazna ocena sodišča. Sodišče izvedbo določenega dokaza zavrne, ker oceni, da je nepotreben, ker je zadeva že dovolj pojasnjena, ali da je takšen, da za odločitev ni pomemben (čl. 300/2 ZPP, oziroma 370/3 ZPP). Ko je pritožbeno sodišče zavrnilo toženčev pritožbeni predlog za preizkus s psom, zato ni kršilo materialnopravnih določb, temveč je odločalo o dejanskem stanju. Tega pa v reviziji ni mogoče izpodbijati (čl. 385/3 ZPP). Revizijsko sodišče mora zato pri preizkusu materialnopravne pravilnosti upoštevati dejanski zaključek obeh nižjih sodišč, da je podana vzročna zveza med tožnikovo škodo in ravnanjem toženčevega psa. čim pa je tako, tudi materialnopravna pravilnost izpodbijane sodbe ni več vprašljiva. Toženec je po pravnih pravilih že navedenega paragrafa 1320 ODZ kot lastnik psa, torej kot oseba, ki mora žival učinkovito nadzorovati, odgovoren za škodo, ki jo je pes povzročil, ko se je strgal z verige. Škodo mora zato povrniti in sta dajatveni sodbi obeh nižjih sodišč popolnoma pravilni. Revizijsko sodišče iz navedenih razlogov reviziji ni moglo ugoditi. Zato je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Vir: Vrhovno sodišče RS



Preberite tudi primere v prispevkih:
- Pes in njegova žrtev na sodišču - 2. del
- Pes in njegova žrtev na sodišču - 3. del

Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.