V črni na Koroškem, kjer vsako leto zimski mir skalijo arhitekti gradov pod Peco, so sredi marca mir kalili še vodniki reševalnih psov in njihovi štirinožni prijatelji. Zbrali so se namreč na vaji skupine za iskanje pogrešanih v naravi (SIP). Tokrat so se jim pridružili tudi kandidati za nove reševalce, pred katerimi so še teoretični in praktični izpiti iz orientacije. če so se (bolj ali manj izkušeni) člani SIP potili ob hoji navkreber, pa so se (bolj ali manj izgubljeni) juniorji potili ob iskanju kontrolnih točk.


Uf, kje je sever?!

Skupina za iskanje pogrešanih je ena od dveh državnih enot (druga je MERP), v kateri so reševalci iz vse Slovenije. V njej je preko 30 ljudi, ki se zberejo, kadar je treba poiskati osebo, ki se je izgubila v naravi. Prav teh pa je pri nas največ, saj se jih letno izgubi okrog 200. Ponavadi enoto skličejo, ko policisti, gasilci in domačini pogrešane osebe ne najdejo sami. Takoj pa se vodniki zberejo ob iskanju otrok in bolnikov.

Vodniki, ki so razporejeni v SIP, morajo imeti predvsem zelo dobro kondicijo, kar se je pokazalo tudi na koroški vaji. Hoja v visokem snegu, ki se je ponekod vdiral tudi do pasu, namreč zahteva dobro telesno pripravljenost.

Dobra kondicija pa je bila nujna tudi za "pripravnike", ki so na orientaciji prehodili kar nekaj kilometrov. Tudi njim blato, sneh in klanci niso bili prihranjeni, a kljub temu so našli vse kontrolne točke, ki so se jim (vsaj nekaterim) morda zdele popolna neznanka, ko so jih našli na zemljevidu.

A na koncu so do cilja prišli vsi. Tako člani člani SIP kot juniorji. Še najbolj utrujeni pa so bili na koncu nekateri štirinožni kosmatinci.


Utrujena!!!

Preberi tudi fotoreportažo na: www.erp-obala.com
Za mojpes.net pripravila Tina Lekan