Stanovalci doma so nad temi uricami navdušeni, saj je marsikateri med njimi imel doma kakšno žival. Še posebno radi imajo manjše pse, ker jih lahko primejo v naročje. Veseli so, če zna pes kaj pokazati. Kadar je toplejše in lepše vreme, so kinološke urice zunaj. S temi uricami želimo našim stanovalcem prikazati najrazličnejše pasme psov. Na uricah tudi veselo zapojejo, saj pripelje g. Kugonič kdaj s sabo tudi kakšnega gosta, ki nam zaigra na kitaro, citre, zapoje...
Ne smem pozabiti omeniti naših dosedanjih gostov na uricah in se jim še v imenu stanovalcev zahvaliti. Poleg tega, da imajo radi živali, imajo radi tudi sočloveka in na naše urice prihajajo prostovoljno.
Z g. Kugoničem imava še eno željo
. Mogoče se bo kdo izmed vas odločil in nam predstavil svojega psa. Takrat naj stopi v kontakt z kinologom Kugonič Antonom iz Velenja. Psi morajo biti vajeni ljudi, biti morajo nepopadljivi...
Melvina
Kdo smo?
Smo prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, saj delujemo že od leta 2004. Ime Ambasadorji nasmeha najbolje predstavi naše poslanstvo - kamorkoli pridemo, želimo vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremlja huda bolečina, žalost in osamljenost.
Zavedamo se odgovornosti, ki jo nosimo, zato so naši pari preverjeni: par mora opraviti poseben preizkus, pes pa je vsako leto zdravstveno pregledan. Tudi to je razlog za naše uspešno delovanje v ustanovah kot so OŠ Jela Janežica, CIRIUS Kamnik, Psihiatrična klinika Ljubljana, OŠ Janka Kersnika Brdo, OŠ Vide Pregarc, Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, itd.
Organiziramo izobraževalne seminarje, strokovna predavanja, predstavitvene obiske v ustanovah z namenom širjenja in zagotavljanja kvalitetne terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji.
Naš cilj je doseči, da se terapija in aktivnosti s pomočjo živali ustalijo in izvajajo kot priznana oblika pomoči v zdravstvu, šolstvu in na drugih primernih področjih.
Več o našem delu si lahko preberete na naši spletni strani.

zbiramo sredstva za nakup in šolanje dveh psov pomočnikov za ga. Mirico Ačko iz Slovenske Bistrice in g. Stojana Rozmana iz Slovenj Gradca.
V tej vseslovenski akciji, katere cilj je pridobiti in usposobiti psa spremljevalca hendikepirani osebi, bi radi z Vašo pomočjo izšolali dve psički spremljevalki. Psički, labradorki, sta že izbrani in že v šolanju. Zaradi narave akcije je le ta medijsko podprta in delno tudi komercialno usmerjena, tako, da donator oziroma sponzor - ki to želi, se lahko tudi trajno propagira npr. na oprtnici za psa.
Pošljete lahko tudi vaše SMS DONACIJE s ključno besedo: "PES" na številko 1919 in prispevali boste 1 EUR za nakup in šolanje obeh psov. Prispevajo lahko uporabniki Mobitel a GSM/UMTS, Si.mobila, Tušmobila. Pogoji in navodila za sodelovanje pri storitvi SMS Donacije so objavljene na naši spletni strani www.slo-canis.net in spletni strani www.reps.si. Hvala!
Naslov za donacije in informacije:
Slovensko združenje inštruktorjev - center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev
E-pošta: info@slo-canis.net; info@reps.si; GSM 041 38 00 39; fax: 02 331-54-11;
Pisarna: Cesta k Tamu 9, 2000 Maribor,
TRR št. Nova KBM d.d. SI56 04173-0001474982
HVALA VSEM!
V okviru društva REPS Maribor (Društvo za reševalne pse Maribor) smo se že vrsto let (skoraj 10 let) ukvarjali poleg iskanja pogrešanih oseb, tudi s šolanjem psov spremljevalcev in družnih psov. Zadnjih nekaj let pa tudi s šolanjem psov vodičev za slepe osebe in psov spremljevalcev za osebe s posebnimi potrebami. Naši konkretni projekti so se izrazili v darilu psičke, spremljevalke za osebe s posebnimi potrebami, Lajke VDC Polžu lansko leto (ob 10 obletnici društva) in izšolanju psičke Vindi za slepo osebo iz Mojstrane, gospoda Pavliča.
Ker tako široko delovno področje ni mogoče obvladovati skozi eno društvo, smo se inštruktorji odločili, da ustanovimo novo združenje na nacionalni ravni in vzpostavimo Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev. In ker smo bili uspešni že prej in ker smo imeli nov zagon, smo izšolali še pet psov pomočnikov: štiri za vodiče slepih oseb in eno psičko za invalidno osebo. Več let se intenzivno ukvarjamo tudi s strokovno pripravo psov kot pomožne terapevte v smislu terapij s pomočjo živali. Trenutno smo v fazi pridobivanja članstva v Svetovni in Evropski zvezi za pse vodiče (IGDF/EGDF). Vse pravno-formalne zadeve pa smo tudi uredili. V mesecu juniju 2008 so bile pri nas na obisku uradne osebe iz IGDF, iz Londona, dali pa so nam pozitivno mnenje in nas že uvrstili na listo članov Evropske zveze psov vodičev.

foto: arhiv SLO-CANIS
Za vse je kriv ljubljanski Grad. Tja namreč vozim na tekanje mojega Minčka. In tam je sprehajal tudi Taru Tomaža. Na sprehodu so ju pogosto spremljali tudi fantje in dekleta iz doma Janeza Levca. Med njimi sta še prav zavzeta za sprehode in prav pridna sprehajalca Klemen in Rene. Ker je bil Minček navdušen nad pasjo in človeško družbo, njegova guvernanta pa se je tudi hitro vživela v družbo, smo kmalu skovali peklenski načrt. Namreč, da bi Mini s svojima starejšima setrskima prijateljema kdaj prišel na obisk v dom. Od zamisli do realizacije ni minilo le malo časa in prvič smo napadli dom z vsemi tremi setri. Zadnjič smo se dobili v okrnjeni postavi, zadali smo si pa nalogo: pogovoriti se o tem, kako kužke negujemo. Ugotovili smo, da je treba kužke česati, jim čistiti ušesa, zobe ... Pa seveda ni manjkalo igre in zabave.
Psi morajo biti izjemno prijazni do ljudi, navajeni gneče in hrupa, saj vemo, da je v skupini otrok vedno živahno in glasno. Imenitno je, če so psi igrivi, živahni in odzivni. Ni boljšega, kot igrati nogomet s trapastim setrom, mu metati palice in se z njim loviti. Lepo je, če se kuža odziva tudi na ukaze drugih in ne samo vodnika. Seveda mu mora biti ta avtoriteta, da lahko kdaj pa kdaj poseže v igro, če ta postane pregroba ali s strani psa ali s strani otrok. Kužki morajo biti sproščeni in igrivi, a vendarle dovolj poslušni, da jih lahko vodnik brez težav ustavlja in usmerja. Zelo pomembna je vloga vodnika. Ta mora otroke opozarjati na pravilno delo s psom in na pošten odnos do živali. Pomembno je, da opozori na morebitne posebnosti njegovega kužka (npr. če psa boli uho, prosi otroke, da naj ne božajo psa po glavi). Sama sem otrokom razložila na začetku, da je moj Redik star kuža, ki ga zelo bolijo zadnje nogice. Zato sem jih lepo prosila, da se z njim ne igrajo, da mu ne mečejo žogic in naj ga ne silijo, da skače. Čeprav ga boli, je Redik tako ustrežljiv, da jih bo ubogal. Torej bi kužku škodovali in bi ga bolelo še bolj. Sami med seboj so se opozarjali, naj pazijo na Redika. Namesto igre je dobil pa trojno porcijo crkljanja.

Posedemo se v krog, božamo kužke in se pogovarjamo.



















