Ob reorganizaciji domače knjižnice mi je v roke prišla knjiga Nenavadne podobe iz Brehmovega življenja živali, ki je bila izdana daljnega leta 1978 pri Cankarjevi založbi. Moram priznati, da sem na to knjigo čisto pozabila, da sploh obstaja.

Avtor gospod Brehm se je rodil še bolj daljnega leta 1829 in zapustil obsežne zapise o živalih (od nižjih do primatov) s celega sveta, ki jih je srečeval na svojih popotovanjih.

Seveda se je dotaknil tudi psov. Zanimivo branje, ki nam odpre okno v preteklost, takratno dojemanje živali, ki je v nekaterih pogledih bolj napredno oziroma pravilno kot danes, v drugih smešno, spet v tretjih zastarelo in zgrešeno.

Kakorkoli že, uživajte ob branju cca. 150 let starih zapisov in ne se jeziti, če je 'Stari Brehm' napisal kaj neprijetnega o pasmi, ki jo imate.

Andreja Herceg



Psi so prilagojene osebnosti

"Svet sloni na pasjem razumu". Tako je zapisano v Vedah, najstarejšem in najbolj izvirnem delu Zend Aveste, ene izmed najstarejših knjig človeštva.

Samo dobri ljudje lahko dobro vzgojijo pse, samo moški jim lahko vcepijo pamet in razumevanje. Ženske niso vzgojiteljice in zato so sobni psički vselej razvajena, nevzgojena, muhasta in ne redko potuhnjena bitja.

Kmečki pes je surov, robat toda zanesljiv tovariš, pastirski pes je pameten pastir, lovski pes odličen lovec, ki je za lovske veščine in lovi na lastno pest. Pes kakega brezdelnega odličnika je samopašen lenuh in pravzaprav veliko bolj nevzgojen kakor surovi, nešolani pes kakega kmeta. Vsak pes se navzame ozračja, ki vlada v hiši, v kateri živi, je razumevajoč, če živi pri pametnih ljudeh, postane ošaben bedak, če si mora njegov gospodar z napuhom napolniti praznino v glavi. Priljuden je, če so ljudje v hiši drug z drugim prisrčni, ali je čemeren puščavnik, če živi pri starem samcu ali ostareli devici, ki je nihče ne obiskuje. V vseh okoliščinah se prilagodi najrazličnejšim razmeram in vselej se preda človeku z vso dušo. Te velike vrline ljudje običajno na žalost ne poznajo in zategadelj velja beseda 'pasji' še danes za nečastnega, medtem ko v resnici pomeni prav nasprotno.

Skoraj vse vrste psov imajo nekatere iste, svojevrstne navade. Tako tulijo in lajajo v mesec, ne da bi za to lahko našli kak vzrok. Zakadijo se za vsem, kar hiti pred njimi, bodisi za ljudmi, živalmi, vozovi, kroglami, kamni ali čim podobnim. Vse skušajo ujeti in zadržati, čeprav čisto natančno vedo, da jim ulovljeni predmet ne more prav nič koristiti.

Velike umske sposobnosti psa se jasno odražajo na njegovem obrazu in vsakdo mora pritrditi, da ima vsak pes čisto svoj izraz in da dveh pasjih obrazov prav tako ne moremo zamenjati kakor dveh človeških obličij.



Buldogi, bokserji in mopsi

Neki samski moški si je kupil velikega buldoga in ga v družbi prejšnjega lastnika ves vesel pripeljal v svojo sobo. Ko je hotel drugo jutro vstati iz postelje, je pes skočil proti njemu, se z obema prednjima nogama kljubovalno uprl ob posteljo, mu grozil s strašnim zobovjem tako nedvoumno, da je novi lastnik v trenutku spoznal, da bo pred mrcino varen samo, če se ne bo premaknil. Še nekajkrat je poskušal vstati, toda vsakič se je ponovila ista zgodba in tako je moral mirno obležati. Zgodilo se je, da ga prav tistega dne ni nihče obiskal in tako ga je doletelo zadovoljstvo, da je lahko svojemu prelepemu psu na ljubo ves dan stradal in trpel žejo v postelji. Naposled ga je neotesane in nevarne mrcine rešil njen prejšnji gospodar.

Razumljivo je, zakaj dandanes buldoge malo gojijo po domovih. Buldogi niso tako šibke pameti, kakor običajno ljudje mislijo; nasprotno, nekateri se po pameti lahko celo merijo s kodri.
Neki buldog je strašno rad pil bavarsko pivo in ga nezmotljivo razlikoval od drugih vrst piva. Če ga je polokal zadosti, se je opil in ljudi zabaval z najrazličnejšimi norčijami.

Bokser, ki sem ga spoznal pred kratkim, ni samo ljubljenec svojega gospodarja, temveč tudi miljenec njegove žene. Vdan ji je neomajno zvesto, hkrati pa je tudi ljubljen in ljubeč prijatelj gospodarjevih konj. Čeprav je na pogled silno resnoben, vendarle izredno ljubi igro in šalo, dovoljuje si nedolžne burke in je kdaj pa kdaj s svojimi nerodnimi burkami celo nadležen.

K dogam spada tudi spačena podoba psa, če lahko tako rečem, mops (Canis familiaris molossus fricator). Pravzaprav je to pomanjšan buldog z nenavadnim okrnjenim gobcem in vijakasto zvitim repom. Tudi po čokati krepki rasti in nezaupljivem značaju je zelo podoben buldogu.

Mops je bil pravi pes starih devic in zvesta zrcalna podoba osamelih žensk, katerim pravimo zbadljivo stare device. Muhasti so, razvajeni in skrajno nevzgojeni; noben pameten človek jih ne mara. Svet bi torej ničesar ne zgubil, če bi ta odurna žival z vsem svojim potomstvom vred odšla po poti vsega zemeljskega.



Zavist, zdravilo za jazbečarje

Ob jazbečarju, ki ga je imel moj oče, sem spoznal, kako zavistni utegnejo biti psi.

Naš jazbečar je zagrizeno sovražil vsa druga bitja na našem dvorišču. Z nobeno živaljo ni živel v slogi, najbolj pa se je prepiral s pinčem, čigar klavrna strahopetnost mu je seveda vselej prinesla zmago.

In ta njegov smrtni sovražnik je nekoč postal zdravilo za obolelega jazbečarja. Ubogi pes je namreč zbolel in ves beden že nekaj dni zavračal hrano. Vsa domača zdravila, kar smo jih uporabljali dotlej, so bila zaman; kazalo je, da se psu hitro bliža konec. Kljub vsem njegovim nečednim lastnostim smo bili vsi v hiši potrti in zlasti moja mati je z bridkostjo gledala, kako ga jemlje. Naposled pa se je domislila, da bi še nekaj poskusila. Pred bolnikovo ležišče je prinesla poln krožnik najbolj slastne pasje hrane. Jazbečar se je premaknil h krozniku in otožno pogledal sočne kurje kosti in kose mesa, toda bil je preslaboten, prehudo bolan, da bi jih lahko požrl. Tedaj pa je mati prinesla pinča in mu pokazala, naj izprazni krožnik. Kakor bi trenil, je bolnik vstal, se opotekel, vendar se je zbral in se obdržal na nogah in kakor da bi vanj šinilo novo življenje, se je brezglavo pognal na pinča, zarenčal, zalajal, se popenil od jeze, krepko šavsnil svojega sovražnika, ki se ga je sunkovito otresel, ga do krvi ugriznil in se tako vznemiril, razkačil in otresel, da se je kakor mrtev sesedel na tla, vendar se mu je od tiste ure zdravje zboljšalo in je kmalu docela okreval.



Lovski psi zaničujejo šušmarske lovce

Dobro izurjen lovski pes je v resnici čudovita žival in docela zasluži svoje latinsko ima Canis sagax. Tudi ta je človeški pes, kakor pravi Scheitlin, saj ga odlikuje pravi človeški razum. Natančno ve, kaj mora delati in če spremlja dobro šolan lovski pes slabega lovca, mu često pretanjeno pokaže svoje zaničevanje.

Tako sem spoznal prepeličarja z imenom Basko, ki je znal vse, kar je človek lahko kdajkoli pričakoval od njegove vrste. Njegov gospodar je bil odličen strelec, ki pri dvajsetih strelih na letečo divjad ni nikoli ali pa samo enkrat zgrešil. Nekoč je prišel k našemu Weidmannu sin njegovega prijatelja, mlad uradnik, ki je znal vsekakor bolje sukati pero kakor puško. Prosil ga je za dovoljenje, da bi smel malo loviti. Gozdar mu je dovolil z besedami: "Pojdite, vendar dobro merite, sicer vam bo Basko hudo zameril." Lov se je začel, Basko je kmalu zavohal jato jerebic in obstal v njihovi bližini kakor marmorni kip. Lovec mu je ukazal, naj jih prežene. Jerebice so prhnile v zrak, puška je počila, toda nobena ni padla na tla. Basko se je na moč začuden ozrl in zadosti zgovorno pokazal, da ga je minila dobra volja. Vendar je šel z lovcem naprej, izsledil drugo jato in zgodilo se je kakor prvič. Tedaj je prišel tesno k strelcu, ga na moč zaničljivo pogledal in zdirjal naravnost domov. Še leto in dan ta lovec ni mogel vzeti s seboj na polje Baska, ki je bil sicer vnet za lov; prezir do slabega strelca se je globoko ugnezdil v njegovem srcu.



Ovčarji in pastirji

Španski pastirski pes je prav tako nagle jeze kakor njegov gospodar, nemški ovčar pa se od svojega gospodarja navzame dobrodušnosti.
Če je gospodar lovski tat, tedaj postane njegov pes kmalu podoben najbistrejšemu lovskemu psu; če si njegov gospodar prizadeva, da bi si pičli vsakdanji kruh izboljšal z nabiranjem gob, mu jih ovčar pomaga nabirat; če pa se mora njegov zapovednik spopasti z dvo- ali štirinožnimi roparji, opravi ovčar v tem boju levji del; če živi pastir mirno in spokojno, tedaj ni bolj krotkega bitja, kakor je njegov pes. Nekateri ovčarski psi resnično razumejo vsako gospodarjevo besedo.

Neki opazovalec, ki mu kaže verjeti, mi je pravil, da je sam slišal, kako je neki pastir ukazal psu, naj posebej pazi na "repico". Pes je za kak trenutek osupnil, kajti dotlej ni še nikoli slišal te besede. Pšenica in rž, ječmen in oves, travnik in polje, da, to so bile znane reči, toda repica? Malo je pomišljal, obhodil čredo, preiskal posamezne njive in se naposled ustavil ob polju, na katerem se je pridelek razlikoval od tistih znanih: To je torej morala biti repica in v resnici je bilo tako!



Tujski vodnik špic

"V bližini zelo obiskanega letovišča z lepo okolico," mi je pripovedovala duhovita in pametna ženska, "sem spoznala najbolj vrlega špica, kar mi jih je kdaj prekrižalo pot. Želeli smo obiskati bližnje razgledne točke in prosili gostilničarja, naj nam pokaže pot. 'Dal vam bom vodnika, na katerega se lahko zanesete,' je odvrnil možakar in poklical svojega psa. 'Špic,' je dejal, 'vodil boš družbo gospa in gospodov in jim vse razkazal, vse, slišiš?'

Špic je pomahal z repom, obhodil vso družbo, ovohal vsakega posameznika in se odpravil. Vodil nas je navkreber v hrib. Nekaj članov družbe je zaostalo. Špic je mirno sedel ob pot in počakal, dokler nas niso dohiteli. Tedaj je nizdol po hribu prišla druga druščina, ki je imela prejšnji dan istega vodnika; prepoznali so psa in ga začeli vabiti k sebi. Špic pa je v zahvalo samo prijazno pomahal z repom in ker se je zavedal svoje naloge, ni zapustil novih znancev. Družbo, ki mu je bila zaupana, je vodil zdaj levo, zdaj desno s poti; na vsaki razgledni točki je sedel, dokler se nismo odpravili dalje. Naposled se je obrnil. Svojo nalogo je odlično odlično opravil, ničesar ni spregledal, izpustil nobene zanimive točke, zgubil nobenega člana družbe. Ko smo se vrnili, se je vidno razveselil gospodarjeve pohvale in našega ljubkovanja."

Za mojpes.net pripravila Andreja Herceg, februar 2007.
Vse fotografije so simbolične in so iz mojpes.net arhiva.