... in zakaj so "nerodovniški čistokrvni psi" tako dragi?

Vsak dan znova in znova se pojavljajo dileme posameznikov o tem, kako so rodovniški psi dragi in kako je lažje in priročneje kupiti prav tako krasnega "nerodovniškega čistokrvnega psa" za veliko manj denarja in vprašanja, kaj naj sami sploh storijo, da bi kupili psa, ki si ga tako želijo. Večina ljudi pravi, da so "rodovniki samo za razstave", kamor oni s svojim psom ne nameravajo hoditi, torej ne potrebujejo rodovnika, v isti sapi pa trdijo, da želijo prav to (pač eno) pasmo in nobene druge.

Resnica je ta, da je lahko pes neke pasme samo tisti, ki ima rodovnik, saj le za takega psa lahko rečemo, da neki pasmi pripada oz. imamo za takšno trditev na voljo dokument "rodovnik", v katerem so navedeni njegovi predniki. Pes, kateremu tako prodajalci kot kupci strašno radi rečejo "čistokrvni brez rodovnika" je dejansko mešanec, saj zanj nimamo prav nobenega dokumenta, ki bi dokazoval njegovo poreklo. Izgovor za nasprotovanje tej trditvi je običajno ta, da njihov pes izgleda točno tako, kot kakšen rodovniški predstavnik pasme. Žal to povedo predvsem ljudje, ki še niso slišali za standard pasme in ki sploh ne vedo, kako mora predstavnik pasme izgledati. Za take je vsak rumen srednje velik pes s srednje dolgo dlako zlati prinašalec, v resnici pa je za zlatega prinašalca (kot tudi za vse druge pasme) točno določeno v standardu, kako mora izgledati (vse podrobnosti). Iz tega izhaja, recimo, tudi napačna ocena, da so zlati prinašalci med pasmami z največ ugrizi ljudi, saj lastniki pri veterinarju tudi za rumenkaste mešance radi rečejo, da so zlati prinašalci in potem je tak napačen podatek vnešen v register, od koder se črpajo podatki. Vemo pa, da poznavalci priporočajo zlatega prinašalca tudi za družine z otroki.

Pa v tem članku ne bomo iskali izgovorov za pasemsko opredelitev posameznih psov, temveč bomo pogledali, kako izgleda in kakšne stroške prinaša odgovorna vzreja rodovniških psov, kako v večini izgleda reja "čistokrvnih psov brez rodovnikov" in kje so stroški takega rejca, na kratko kdo je zaslužkar s pasjim blagom ter kakšne so odgovornosti lastnikov psov in kupcev. Večina ljudi, ki ne pozna rodovniške vzreje trdi, da so vzreditelji zaslužkarji in da so rodovniški psi predragi. Poglejmo, če je to res:

Najprej nekaj vprašanj za vas:

Veste, kaj pomeni VZREJA? Ste že slisali za razliko med VZREJO in REJO? Veste, kaj pomeni DOBRA VZREJA, oz. skrb za izboljšanje pasme na vseh področjih ali vsaj skrb obdržati pasmo na nivoju, zdravo in podobno tistemu, kar piše v standadru? Ste slišali za vzrejo, ki temelji na dobrih genetskih potencialih, na parjenju najbolj ustreznih predstavnikov pasme skupaj, da se dobi najbolj tipične predstavnike pasme? Ste slišali za paritvene kombinacije kaj dlje od samice v Mariboru in samca v Zgornjem Dupleku? Ste morda slišala za FCI (in druge pasemske) standarde, ki za vse pri nas in drugje priznane pasme veljajo? Veste, kaj piše v teh standardih? Ste slisali za vzrejne komisije, ki predpisujejo vzrejna pravila za posamezno pasmo? Ste slišala za vzrejne preglede? Pa morda za zdravstvene preglede, ki jih je s psi, namenjenimi za vzrejo, potrebno opraviti? Ste slišali za preizkuse naravnih zasnov ali za delovne preizkuse za posamezne pasme psov, brez katerih vzreje teh pasem ni? Ste že slisali za genetiko in kako vpliva na mladiče in njihove mladiče? Veste, kaj je to inbreeding in outcrossing v vzreji? Veste morda, da obstaja še kakšen bolj odgovoren odnos do psov in ne samo hranjenje z ostanki in produciranje mladičev iz kombinacije, ki se nam zdi "najbolj pri roki" v danem trenutku? Morda veste, da psi ne morejo živeti od ljubezni? Prav tako za mladiče ni dovolj, da jih psica "ven potegne in očisti", potem pa so ji prepuščeni 2 meseca, da jih nauči kozjih molitvic? Veste, da 99% ljudi, ki se ukvarjajo s štepanjem mladičev in izkoriščanjem psic (to so tudi tisti ljudje, ki imajo kadarkoli s psico nerodovniško leglo) ne razmišlja o potrebah psice med brejostjo, med kotitvijo, v času skrbi za mladiče ... in ne o potrebah mladičev v času, ko so v leglu in tudi kasneje?

Kako izgleda vzreja legla psov z rodovniki?

Nakup psice, ki jo nameravamo imeti za razplod, je odgovorno dejanje. Izbor je tehten, saj na njem gradimo svojo vzrejo. Take psice običajno niso poceni in jih ne dobimo za prvim vogalom. Vsekakor govorimo tukaj samo o psicah z rodovnikom. Tudi če stroška nakupa psice ne štejemo, ker jo pač imamo za svoje veselje, je še vedno dejstvo velika odgovornost pri nakupu. Ko psico imamo, jo je treba kot vsakega drugega psa dobro oskrbeti (hrana, nega, zdravje, šolanje, vzgoja), če je pasme, za katero se zahteva delovni izpit ali PNZ (preizkus naravnih zasnov), jo je treba še dodatno šolati, kar stane. Tudi brez tega je lahko krasna prijateljica in družabnica, ne more pa biti vzrejna psica. Torej, strošek njene izobrazbe je zagotovo tisti, ki se ga porazdeli na vse mladiče. Seveda ne vemo, kolikšen znesek stroška je na mladiča, dokler ne nehamo vzrejati in imamo število vseh mladičev, ga pa lahko povšalno štejemo zraven. Ni pa seveda take vrste šolanje obvezno pri vseh pasmah.

Ko je psica dovolj stara za vzrejni pregled, pridobimo vsa zdravniška spričevala, da je z njo vse v redu in da ne oboleva za katero od dednih bolezni, ki so značilne za pasmo. Dober vzreditelj bo dal pregledati psico še za kaj drugega in ne le za tisto, kar predpisuje vzrejna komisija. K pregledom spadajo slikanja kolkov in komolcev, testi delovanja srca, pregledi oči, testiranje sluha, pregled pogačic in podobno. Vsak pregled stane krepke denarje, vsako potrdilo pa tudi.

Pri pasmi, pri kateri je zahtevan delovni izpit ali preizkus naravnih zasnov, je potrebno skupaj s psom opraviti večmesečno šolanje in ga zaključiti z uspešno opravljenim izpitom. Taka šolanja se pogosto ne odvijajo v domačem kraju, zato se je treba tedensko voziti v drug kraj in seveda, plačati šolanje in ga na koncu uspešno opraviti.

Ko pridobimo vsa zahtevana potrdila, se odpravimo na vzrejni pregled, ki ga pripravi klub ali vzrejna komisija za pasmo. Tam ocenijo zunanjost psice, izmerijo vse proporce (dolžina, višina, obseg oprsja in morda pri posameznih pasmah še kaj), pregledajo zobovje (vsaka pasma ima predpisano, kakšno mora biti število zob pri psih, ki so za vzrejo, manjko zob pomeni pri večini pasem prepoved vzreje), pogledajo odlakanost, barvo, ali ima samec spuščeni obe modi ... Skratka, psa ocenijo, ali je v skladu z FCI standardom in ustreza tipičnemu predstavniku pasme. Pri pasmah, kjer se zahteva delovni izpit, preizkus naravnih zasnov ali kakšno drugo zahtevano potrdilo, se predloži tudi to. Na podlagi zdravniških potrdil, ocene zunanjosti, potrdil o opravljenih izpitih ali PNZ in vzrejnega pregleda izdajo vzrejno dovoljenje. Plačati je treba oceno zunanjosti in vzrejni pregled. Šele zdaj se lahko začne iskanje samca.

Ko se odločamo za paritev in leglo, je treba izbrati samca. Glede na to, kakšno psico imamo (noben pes ni brez napak) iščemo samca, ki bo "popravil" te napake (beri: visoki psici (po standardu) - bomo izbrali nižjega samca, ali samca z dobro okotenostjo bomo izbrali za samico, ki je slabše okotena, a še vedno ima dovoljšno okotenost za vzrejo, ali samici s kakšno, za vzrejo še dovoljeno pomanjkljivostjo v barvi ali odlakanosti, bomo izbrali samca z izvrstno obarvanostjo in odlakanostjo in podobno; poenostavljeno), saj vsi dobri vzreditelji prvenstveno težijo za mladiči, ki bodo tipični predstavniki pasme, torej ne bodo odstopali od določil v standardu, ne bodo imeli in ne bodo prenašali dednih napak in bodo pasmi ustreznega karakterja. Primeren samec ne čaka pri sosedih, zato je treba pogledati malo dlje, pri redkeje zastopanih pasmah celo več 1000 km daleč. Nemalokateri vzreditelj (dobri vedno) se o tem odločajo izključno glede na paritveno kombinacijo in nikakor glede na stroške. Dolga pot stane, paritev z izbranim plemenjakom pa tudi - vsako nekaj 100 €. Če je psica med gonitvami "nezanesljiva", torej če ne moremo sami z gotovostjo določiti najbolj plodnih dni, je potrebno narediti kaksen test, ki pokaže najbolj ugoden dan za paritev. Če smo daleč od doma, je morda to potrebno storiti pri tujem veterinarju, ker se ponavadi paritev ponovi s presledkom dan ali dva, je tukaj še strošek prenočišča.

Smo parili in gremo domov. Zdaj je čas za dobro oskrbo psice: poskrbeti moramo za izvrstno visokokakovostno prehrano in da ostane ves čas do kotitve v dobri kondiciji, v skladu s priporočili ji odpravljamo notranje zajedalce, da je potem manj težav pri mladičih in podobno. Traja dva meseca in v tem času pripravimo kotilnico ter vse pripomočke, ki bi jih oz. jih bomo pri kotitvi potrebovali, dogovorimo se s svojim veterinarjem, da bo na voljo, ko bo prisel čas za kotitev in vmes opravimo pri njem še ultrazvok, da vidi, ali je paritev uspela in približno oceni število mladičev.

Pred kotitvijo pripravimo kotilnico in si priskrbimo vse potrebne stvari za pomoč pri kotitvi in oskrbi mladičkov. Med kotitvijo smo zraven psice, pomagamo, če je treba, smo srečni, če ni zapletov, če pa morebiti so, so nočne ali vikend domače tarife veterinarjev dosti dražje od obiska v ambulanti med uradnimi urami. Torej, računati je treba s stroški morebitnega carskega reza ali kakšnega drugega posega pri psici ali mladičih. V prvih tednih po kotitvi je treba še vedno srbno hraniti psico in ji nasploh posvečati pozornost, da se tudi po kotitvi kaj ne zaplete. Mnogi dobri vzreditelji si za ta čas vzamejo dopust ali kako drugače uredijo oskrbo psice in mladičev. Ob tem je treba skrbeti, da mladiči ne izmučijo psice (posebej pri številčnih leglih), torej če jih je veliko, jih zelo kmalu dohranjujemo, vsekakor pa jih začnemo hraniti z ustrezno hrano za mladiče takoj, ko so sposobni sami jesti. Tudi ta hrana stane, kot ves čas stane visokokakovostna hrana za psico. Mladiče je treba socializirati, torej seznaniti z najrazličnejšimi situacijami (obiski - tuji ljudje, druge živali, ropotanje, vožnja z avtomobilom, voda in umivanje, česanje ...), navajati na čistočo in red, se z njimi igrati ... Potrebujejo ležišče/ležišča, igrače, povodce, ovratnice, sklede ...

Ves čas se v zvezi z leglom pojavljajo tudi stroški, ki izhajajo iz papirologije in veterinarskih obveznosti: treba je plačati prijavo paritve, pa potem prijavo legla in vzrejnega referenta, ki pride leglo pogledati in popisati. Nato je treba pse cepiti proti kužnim boleznim in jih nekajkrat v leglu razglistiti, vsekakor pa se razume, da ne psica in ne mladiči nimajo zunanjih zajedalcev. Pri veterinarju se ob tej priložnosti za vsakega mladiča uredi potni list (modra knjižica). Po nekaj tednih je treba pse tetovirati, za kar se plača tetovirnega referenta in plačati rodovnike za vsakega mladiča posebej. Po Pravilniku o zaščiti hišnih živali mladiči ne smejo od pasje matere pred dopolnjenim 9. tednom starosti, torej je treba oskrbeti mladiče do tedaj. Mladiči z rastjo pojedo vedno več hrane, kar stane, dober vzreditelj pa nikoli ne bo varčeval pri njihovi hrani v leglu, saj bi jim s tem dal zelo slabo popotnico v življenje.

Ko so mladiči dovolj stari, je treba izbrati zanje najboljše nove domove, torej mladiča ne bomo dali vsakemu, ki ima 5 minut časa, da pride ponj in prinese denar, temveč bomo veliko spraševali o razmerah, v katere bo morda šel, zanimalo nas bo predhodno znanje kupca o oskrbi psov, večina dobrih vzrediteljev želi obdržati stike, predvsem pa želijo spremljati mladiča pri odraščanju in kasneje, kar jim lahko ogromno pove o vzrejni liniji, za katero so se pri vzrejni kombinaciji odločili. Ko so mladiči dovolj veliki, da ni več nevarnosti okužb v leglu, bo dober vzreditelj vesel obiskov potencialnih kupcev oz. tistih, ki se bodo resno zanimali za nakup psa.

K stroškom prištejmo še denar za oglaševanje, saj oglasi tam, kjer se gremo resno oglaševanje resne vzreje, niso zastonj. Vzreditelj, ki ceni kvaliteto svoje vzreje, ne bo oglaševal po oglasnikih, kjer mrgoli psov dvomljive reje.

Kako izgleda vzreja legla “čistokrvnih psov brez rodovnika”?

Najprej naj pojasnim obe kombinaciji, ki izhajata iz porekla psa in psice ter razloge za produkcijo “čistokrvnih psov brez rodovnika, da si bomo potem lažje ogledali stroške takih legel.

Pri paritvi dveh psov, katerih "produkt" bo nerodovniško leglo, gre za dve možnosti (groba razdelitev):

a.) Parjenje dveh rodovniških psov brez vzrejnih dovoljenj ali celo s prepovedjo vzreje: skrajna neodgovornost do psice, do mladičev in do kupcev. Tak rejec (takega človeka nikakor ne moremo imenovati za vzreditelja, saj ga načela vzreje ne zanimajo) vidi izključno samo komercialne koristi, saj si je drugače nemogoče razlagati njegovega početja. Nekdo, ki ima doma netipičnega predstavnika pasme, ali je pes celo izločen iz vzreje zaradi genetske napake, ki jo prenaša na potomce, bi moral v prvi vrsti misliti na to, da takih psov ne pari. Kupci se morajo zavedati, da je nakup mladiča iz take reje velika loterija. Vse genetske napake se ne pokažejo do dveh mesecev starosti, pa tudi v eni generaciji ne, temveč lahko šele mnogo kasneje ali pri naslednji generaciji. O genetskih napakah takih kombinacij lahko tudi na mojpes.netu dnevno beremo. Lastniki takih mladičev niso srečni, temveč utrujeni od obiskov in stroškov pri veterinarjih. Še najmanjša tezava je za pasmo netipičen izgled, zaradi česar so psi in psice tudi lahko izločeni iz vzreje. Tak pes pač izgleda nekoliko drugače, kot je predpisano za pasmo, ki smo jo kupili.
Vse zgornje velja tudi za vse tiste, ki parijo psa ali psico z rodovnikom brez vzrejnega dovoljenja ali s prepovedjo vzreje in psa ali psico brez rodovnika.

Rejci z rodovniškimi psi producirajo nerodovniška legla iz sledečih razlogov:
1. Zaradi vzrejne prepovedi psa ali psice
Paritev kombinacije dveh rodovniških psov z vednostjo rejca, da gre za psa in/ali psico dvomljivega zdravja ni samo moralno sporna, temveč tudi kršenje Zakona o zaščiti živali, predvsem pa znak, da se je nakupu takih mladičev potrebno na široko izogniti. Za prihodnost mladičev in kupcev takim prodajalcem ni niti malo mar, kar je jasno že samo iz njihovega neodgovornega parjenja psov, za katere dobro vedo, kaj lahko "prinesejo" na svet.
2. Zaradi malomarnosti
Pogosto se jim ne da ukvarjati z vsemi pravili, ki za regularno vzrejo veljajo. Kot kupci ne boste nikoli vedeli, če ni morda v resnici razlog iz točke a, ki vam ga je prodajalec zamolčal in ga olepšal s kritiko nad zapletenim sistemom pridobivanja rodovnikov za mladiče. Tudi zato se je tem mladičem pametno na daleč izogniti.
3. Kot posledica neodgovornega skrbništva
“Upsi” se dogajajo, čeprav se ne bi smeli in kjer sta nesterilizirana psica in nekastriran pes skupaj, se hitro zgodi nenačrtovana paritev, ki ima za posledico nerodovniško leglo, v kolikor vzreditelj ne ukrepa takoj. Vzreditelj, ki se mu “upsi” dogajajo ni preveč odgovoren lastnik svojih psov, zato tudi pretiranega zaupanja ni vreden.
4. Kot požrtnost za zaslužkom
Poznamo vzreditelje, ki nam ponujajo poleg mladičev z rodovniki tudi mladiče brez rodovnikov. Gre za izkoriščanje psice “do konca”. Kljub predpisanemu počitku po leglu, pari psico takoj, ko se spet goni, da le dobi denar za mladiče. Če ima v istem času še regularno rodovniško leglo z drugo psico, vam odsvetujem nakup kateregakoli psa od takega vzreditelja, ne glede na njegov renome, saj ne boste nikoli v resnici vedeli ali je vaš rodovniški pes res od staršev, ki sta navedena na rodovniku, ali se je morda kje “kaj zamešalo”. Z nakupom nerodovniškega psa boste podprli nemarno izkoriščanje psice in pomagali kršiti zakonodajo.

b.) Parjenje dveh psov brez rodovnikov: skrajna neodgovornost do psice, do mladičev in do kupcev. Tak rejec sploh ne ve (in ne more nikjer izvedeti), kaj je "zadaj", kaj je v preteklosti bilo v resnici parjeno, celo ne ve, če si niso psi, ki jih pari, v sorodu. Rejec psov brez rodovnikov ne ve in ne more nikjer izvedeti, kakšne napake prenaša naprej njegova psica/pes, ker nima nobene evidence, ker ne more nikamor pogledati, kaj se je zgodilo s predniki njegovega psa/psice, so mladi poginili zaradi bolezni, nesreč ..., so bili bolni in kakšne bolezni so jih pestile, so bili tipični predstavniki pasme (beri: po standardu), ne more vedeti za potomce sorodnikov svojega psa/psice, ne more vedeti, ali imajo morda pri sosedih, kjer je paril (ja, stroški pač niso dobrodošli) polbrata, polsestro, teto, strica ... njegovega psa/psice. Ne ve ničesar, tudi tega ne, ali bo v leglu morda kakšen mladič povsem drugega izgleda in nikakor pasme, ki jo želi sproducirati. Pogosto se pojavijo protiargumenti o sorodstvenem parjenju v rodovniški vzreji - ja, se pari tudi v zelo bližnjem sorodu, vendar se tako leglo strogo nadzoruje, vzreditelj se zaveda rizika, pripravljen je poskrbeti za mladiče, ki ne bodo "po jusu", pripravljen je ukrepati, v kolikor bi bilo z zdravjem mladičev takoj ali kasneje kaj narobe in podobno. Parjenje v bližnjem sorodu v rodovniški vzreji brez nadzora ni dovoljeno (kot na drugih področjih se tudi v kinologiji dela marsikaj, vendar govorimo tukaj o dobrih vzrediteljih, ki vedo, kaj delajo in ki delajo po veljavnih kinoloških in drugih predpisih). Zagotovo se ne pari psov, za katere se ve, da prenašajo genetske napake, če pa se to zgodi, so izločeni iz vzreje, vendar je to mogoče le v kontrolirani, torej rodovniški vzreji, kontrola pri nerodovniški reji ni mogoča. S takimi psi se ne vzreja. Popolnoma neodgovoren človek lahko uporabi take pse za razplod, so pa lahko takšni psi krasni spremljevalci in ljubljenci.

Glede na zgornjo razdelitev nastane razlika v stroških pri leglu “čistokrvnih psov brez rodovnikov” samo pri nakupu psice. V navednicah pišem termin “čistokrvnih psov brez rodovnikov” zato, ker sicer čistokrvni psi brez rodovnikov ne obstajajo, oz. termin nima nobenega pomena, uporabljajo pa ga tako prodajalci kot kupci; prvi pri marketinških pristopih ob prodaji mladičev, drugi pa nikakor nočejo priznati, da so kupili mešanca in jim je tak termin več kot dobrodošel.

Prvi imajo strošek z nakupom rodovniške psice in morebiti še kasneje s pridobivanjem vseh ustreznih potrdil za vzrejno dovoljenje, drugi praviloma dobijo psice, ki naj bi bile podobne neki pasmi za majhen denar, ne opravijo pa nikakršnih veterinarskih pregledov, redki psice izšolajo. Oboji ne prijavljajo paritev ali legel, ne ubadajo se s paritvenimi kombinacijami, temveč poiščejo v neposredni bližini pse, ki izgledajo podobni pasmam njihovih psic. O samcu za parjenje praviloma ne vedo ničesar, temveč verjamejo na besedo lastnika samca, da je res to, za kar ga ponuja, oz. laično presodijo, da samec ustreza njihovi psici. Za skok dajo običajno enega mladiča, če se paritev posreči in se s tem izognejo plačilu skočnine. Tudi njih same ne zanima, kakšne bodo morebitne posledice kotitve za psico in mladiče, ne dogovarjajo se z veterinarji, ne kličejo jih, če ni res smrtno nevarno za psico (nekateri še takrat ne), ne poskrbijo za boljšo prehrano psice v času brejosti in dojenja. Veliko takih rejcev pusti mladiče, da so samo dojeni in s tem mučijo psico do oddaje novim lastnikom, jih ne dohranjujejo, ne socializirajo, ne vzgajajo, ne razglistijo in ne cepijo, vsekakor pa nimajo nobenega stroška s tetoviranjem, vzrejnim referentom, KZSjem ali rodovniki. Pogosto psice parijo takoj pri naslednji gonitvi in jo s tem neizmerno izkoriščajo, čeprav Pravilnik o zaščiti hišnih živali jasno zapoveduje, da ima lahko vsaka psica (ne glede na poreklo) le eno leglo v tekočem letu. Dobri vzreditelji, ki se ukvarjajo izključno z rodovniško vzrejo ta pravila dosledno upoštevajo, saj tudi pravila vzreje ne dopuščajo pogostejših kotitev. Rodovniška vzrejna psica ima lahko prvo leglo pri točno določeni starosti (urejajo posamezni vzrejni pravilniki za posamezne sklope pasem), zadnje pa ne kasneje kot pri osmih letih starosti. Večina dobrih vzrediteljev prvič pari psico dosti kasneje, kot določa pravilnik, saj psice po pasmah različno odraščajo in v skrbi za dobrobit psice je ne obremenjujejo prej kot takrat, ko je za to sposobna. Tisti, ki jih ne zanima dobrobit njihove psice, parijo ze pri prvi gonitvi, ko je psica še "pasji otrok", parijo potem vsako leto, največji nemarneži celo dvakrat na leto, pa vse do visoke starosti - dokler lahko psica sploh še stoji med paritvijo.
Ljudje v hlepenju za zaslužkom oddajajo mladiče prekmalu iz legal (tudi pri 5. tednih starosti, čeprav Pravilnik o zaščiti hišnih živali zapoveduje šele po dopolnjenem 9. tednu starosti).
Četudi se zgodi, da kakšen lastnik “nerodovniškega čistokrvnega legla” lepo ravna s psico in mladiči, to ne odtehta rizika, ki so mu pri takih paritvah izpostavljeni mladiči zaradi nepoznavanja pasti posamezne paritvene kombinacije.

Tako, psi so odšli iz legla, in upam, da je razumljiva razlika med vzrejo iz ljubezni do pasme, kjer je povsem mogoče, da kakšen € pri prodaji lahko tudi ostane in med rejo, kjer je skrb samo denar in stroškov dejansko skoraj ni oz. so zanemarljivi. Ocena, ali zasluži več ali manj tisti, ki z vso skrbnostjo spravi mladiča v vaše roke in se njemu in vam posveča tudi še po oddaji psa, ali tisti, ki mu je odveč vsakršna skrb, morala ali strošek. Ni pa bil moj namen samo ocenjevati, kdo več zasluži, temveč ponovno opozoriti na pasti in poglaviten problem produciranja “nerodovniških čistokrvnih mladičev”, kar je za kupca najpomembneje, manjša kupnina pa zaradi težav v zelo pogostih primerih zelo hitro presežena.

Kje je vmes resnica o razstavljanju?

Namenoma zgoraj nisem niti omenila razstav, ko sem naštevala stroške pri psih rodovniške vzreje (nerodovniški ne morejo sodelovati na razstavah), saj je že iz naštetih stroškov razvidno, da je razlika očitna, če bi dodala še razstave, bi se vsi, ki uporabljajo termin “rodovniki so za razstave” spotaknili ob napisano. Zato bomo razstave in njihov resnični pomen obdelali posebej, saj obiskovanje razstav za samo vzrejo sploh ni pomembno in ne potrebno.

Psica in pes, ki sta namenjena vzreji, morata biti pri starosti, ki jo navaja vzrejni pravilnik za pasmo, tudi ocenjena - potrebujeta oceni zunanjosti sodnika, ki je usposobljen oceniti ali ustrezata standardu, ki velja za pasmo. To lahko pridobita na razstavi, lahko pa na vzrejnem pregledu. Tako za vzrejo psu/psici ni potrebno prav na nobeno razstavo oditi in tam trpeti, lahko se nadivja in naigra s pasjimi prijatelji na travniku, kjer je vzrejni pregled, vmes malo lepo stoji na vrvici, se pusti prijet za moda, potipati rep in rebra, pogledati v zobe, izmeriti višino in dolžino ter počohljati za ušesi. Lahko pa se lastnik odloči, da bo svojega psa razstavljal. Dober vzreditelj bo psa že kot mladiča navajal na razstavno pozo, ga navadil prisotnosti več ljudi in psov, ga imel občasno v kletki ali boksu (priporočljivo za vse pse, ko nas ni doma, torej to ni kaj posebnega za psa, če mora preživeti nekaj časa v kletki in ni pogruntavščina razstavljalcev). Med razstavo se bo ukvarjal z njim, ga peljal na potrebo, se poigral, mu zagotovil vodo in kakšen priboljšek ... in ga ob pravem času peljal pokazat sodniku. Nekateri psi na razstavah uživajo, drugi ne. Dober vzreditelj bo prepoznal razpoloženje psa in se s psom, ki se na razstavi ne počuti dobro, razstav pač ne bo več udeleževal. Seveda najdemo na razstavah tudi ljudi, ki so z razstavljanjem obsedeni, pogosto na račun dobrega počutja psov. Vendar teh ne štejemo med dobre vzreditelje, ki jim je skrb za psa/psico na prvem mestu.

Obiskovanje razstav je za vzreditelja dodaten strošek, ki gotovo ni zanemarljiv. Sem spadajo potni in bivalni stroški, prijava na razstavo, potrdila o doseženih šampionatih in vsa potrebna oprema, da uredimo psa najbolje za predstavitev v ringu, pred očmi sodnika. Psi, ki se na razstavah pogosto pojavljajo, so znani med ljubitelji in vzreditelji pasme, znane so njihove odlike in pomanjkljivosti. Zato obisk razstave ni le prestiž lastnika, temveč tudi nekakšen pregled nad predstavniki pasme, ki so trenutno “v špilu” za nadaljevanje pasme, marsikateremu razstavljalcu pa krasna priložnost za spoznavanje in druženje s prijatelji, z ljubitelji iste pasme in drugimi.

Kakšno sporočilo vam želim prenesti?

Pameten se bo bal genetske neznanke, neumnemu in neodgovornemu bo vseeno. Zanimivo je, da ljudje pogosto ne verjamejo dokumentom, napisanim, podpisanim, žigosanim, takoj pa verjamejo neznancu, ki prijazno in lepo govori, čeprav njegov mladič ne izgleda tako lepo in zdravo, kot nam govorijo njegove besede in padejo na mil pogled kosmate kepe. Še tedaj, ko vaš “čistokrvni nerodovniški pes” zraste v povsem drugo pasmo, kot ste jo v resnici kupili, ste pripravljeni zagovarjati nakladanje popolnega neznanca, ki je v vsakem trenutku poln nepreglednega seznama izgovorov in ki ima na vsak vaš pomislek takoj primeren odgovor – običajno vse usmerjeno na lažnjivost drugih, nepotrebno goro papirovja, mučilne pasje razstave in podobno. Kot tudi tedaj, ko ste poleg zagovora pripravljeni vse svoje prihranke pustiti pri veterinarju, da spravi gliste iz napihnjenega trebuščka vaše trpeče nove pridobitve. Na to, da je to naloga in strošek lastnika legla, oz. da je to nekaj osnovnega, kar bi moral lastnik legla storiti pred prodajo psa, seveda takoj pozabite.

Vem, da se da v bližnjem supermarketu ali na prvem bencinskem servisu dobiti za nekaj € vrečo briketov, s katero lahko hranite teden ali dva leglo mladičev (odvisno od velikosti pasme), ki jim (če ne prej) v zrelih letih praviloma zaradi neustreznih količin soli in drugih, za pse neprimernih snovi, odpovedujejo ledvice ali kaj drugega. Lepa popotnica v življenje je to najbrz za nekoga, ki o oskrbi psov še ni ničesar slišal ali bral. Za par € dobimo v vsaki trgovini tudi vrečo "pasjih makaronov", ki gredo z nekaj žlicami prežgane masti ali druge "prežvečene" maščobe ter starim kruhom lepo po grlih lačnih mladičev (pogosto tudi psic mater skozi celo njihovo življenje), kako pa vpliva takšna hrana na njihov razvoj, je drugo vprašanje, s katerim se rejec ne ubada, temvec prepusti reševanje težav bodočim lastnikom.
Vem pa tudi, da imajo za nekaj več € v specializiranih trgovinah za male živali visokokakovostne brikete tako za breje in doječe psice kot za mladiče in vse ostale kategorije psov, pa tudi pri mesarju vsak dan prodajajo ustrezno meso.

Po vseh moralnih načelih in po zakonu je vsak lastnik dolžan nuditi svojemu psu, ne glede na poreklo vse, kar mu gre: hrano, vodo, bivalni prostor, gibanje, primerno socialno okolje, igro, vzgojo in varnost … Samo pravi ljubitelj psov se bo lotil vzreje na način, ki ne bo škodil ne njegovim psom, ne mladičem, pa tudi ne novim lastnikom. Vsi ostali redijo/vzrejajo za denar. Kdo je kdo in kako kdo dela s psom/psi, se morate prepričati pred nakupom kupci sami. Nobeno izkoriščanje psov ni opravičljivo, kot tudi ne nobeno malomarno ravnanje z živalmi na sploh.

Žal pa je zkoriščevalcev vedno več in več, saj sem spadajo vsi, ki sodelujejo v verigi izkoriščanja psic – rejci mačkov v žaklju, ki jih prodajajo kot “čistokrvne nerodovniške pse”, lastniki samcev pri takih paritvah in kupci, ki “čistokrvne nerodovniške” mladiče ali mladiče iz dvomljivih vzrej kupujejo.

Vsak dan znova se zamislim nad tem, da me obkroža toliko izkoriščevalcev psov, ki se oklicujejo za “ljubitelje psov”. Psi so čudovite živali, ki jim je potrebno nuditi vse vsaj tako dobro, kot si nudimo sami sebi. Seveda vse v taki obliki in takih sestavin, kot pes potrebuje.

Tisti, ki se je sposoben odreči hitremu zaslužku v prid psice, bo naredil dobro delo, če bo psici prihranil izkušnjo z leglom. Enako ga bo naredil sebi in psom tisti, ki nima denarja za nakup, če si psa sploh ne bo omislil. Pes je strošek šele v trenutku, ko pride v hišo. Žal se tega ne zaveda noben kupec nerodovniškega psa. Za psa odšteje nekaj sto €, kar se mu zdi ugoden nakup. Ko nastopijo težave in je treba pri veterinarju poravnati nekaj 100 € za zdravljenje, se le redki odločijo v resnici za to. Mnogo jih pusti psa trpeti, dokler gre, mnogo jih da psa usmrtiti. Če se nekdo čuti sposobnega finančno in fizično oskrbeti psa skozi vse njegovo življenje, za nakup psa pa nima dovolj denarja, naj posvoji psa pri prijateljih, ki se jim je zgodil "ups" (neodgovorno lastništvo, pa vendar se "upsi" dogajajo), naj si ogleda psa pri katerem od društvenih aktivistov ali začasnem skrbniku ali naj posvoji psa iz zavetišča. Stroški za oskrbo sicer ne bodo nič manjši, ne bo pa več izgovora, da nimamo denarja za nakup psa. V vsakem primeru, bo dobil mešanca. Pes, za katerega ne moremo z dokumenti dokazati porekla, je mešanec, če je pes podoben neki pasmi, je samo to - mešanec, ki je podoben neki pasmi, recimo zlatemu prinašalcu.

Psi preživijo marsikaj, tako osamelost na verigi ali v pesjaku, kot vaše ostanke namesto pravega obroka, pa tudi socialno izključenost iz lastnikovega okolja, udarce in mučenja. Vendarle pa smo v 21. stoletju in močno verjamem, da se boste kupci in lastniki psov po prebranem pravilno odločili za nakup in oskrbo psov, ki spada v današnji čas – vsekakor v skladu z reklom “pes je človekov najboljši prijatelj” in v skladu z zakonodajo, ki ustrezno ravnanje s psom opredeljuje in neustrezno prepoveduje ter nalaga kazni. Obnašajte se do psa tako, kot pričakujete od svojega najboljšega prijatelja in mu nudite takšno oskrbo, kot si jo zasluži v vsem od vas odvisno živo bitje. Neizpodbitno dejstvo je, da psi od “ljubezni” ne morejo živeti in upam, da boste to dejstvo sprejeli vsi, ki se oklicujete za “ljubitelji psov".

Vsem lastnikom psov želim prijeten vsakdanjik z vašimi psi, kupcem psov pa uspešno uporabo sivih celic za razmišljanje, kako je varno in prav kupiti psa. Naj vas pri ničemer, kar je povezano s psi, ne vodi denar, temveč le odgovornost. Ne le do psa, ki ga kupujete, temveč tudi do njegove matere in do sebe.

Jana Pahovnik
avgust 2008
Kopiranje prepovedano.
Že zdavnaj so izumili povezave.