Razno : Camino LJ-TS 2013
Camino LJ-TS 2013
Tekst in fotografije Andreja FrankovičNaš zgodnjepoletni dopustek je bil malo hecen, praktično zastonj








Do zadnjega dne ni bilo jasno, ali bomo sploh kam šli in kdaj, tako da o kakših pripravah ni bilo ne duha ne sluha ... pa se bolje skoraj ne bi moglo iziti.

Jagi je hrabro prestala svojo prvo, slabi dve uri trajajočo vožnjo z vlakom





Najprej naju je peljala na kavo in k najboljšemu sosedu po nekaj zalog hrane, saj je bila v nahrbtniku samo zanjo. Ljubljane, pravi, ne pogreša.

In smo šli ... za rumenimi puščicami in školjkami.

čez Barje ...


... do Notranjih Goric (geometrično središče Barja), kjer sta se Jagi in MrSD odločila, da počakata vlak za domov.


Ampak smo se na Ljubljanskem barju še zelo zabavali






(Nekdanja struga Ljubljanice, ki naj bi jo preusmerili že Rimljani.)
Pred Bevkami smo po kakih 22 km padli dol, prvič.




V vlažnem in malo meglenem jutru smo naslednji dan odpeketali proti Vrhniki.
Na Blatni Brezovici nas je pozdravil parček ponijev …

… in zelo dobrodošla destinacija - pokopališče.


Pa kozolci ...

Dobili smo tudi idejo za novo (moderno) ograjo pri etnološko zanimivi stari hiši.




Avtocesta mimo Vrhnike z žabje perspektive


Po drugi (in predzadnji) pošteni kavi na poti ter edinem uradnem kosilu smo se po Cankarjevem Klancu povzpeli do Sv. Trojice.


Med Vrhniko in Logatcem je pot najslabše označena, pa opis v vodniku in slika na zemljevidu nista najbolj usklajena, tako da smo se nekajkrat izgubili in dodali kak kilometer, dva, tri. Okolje pa kraaasno.




Ker se nama ni več dalo iskati poti skozi gozd (morda bi šlo v tretje rado, a ...), smo do začetka Napoleonovega drevoreda v Logatcu odmaširali kar po magistralni cesti (zelo zoprno zaradi številnih tovornjakov, a na srečo kratko). Travniki ob cesti skozi drevored so bili pokošeni in Jagi se je mešalo od sreče


Še ena kava in obnova zalog, pa čim prej skozi Logatec v varno zavetje notranjskih gozdov

Kosilo in siesta pod (neuporabnim) razglednim stolpom nad Planinskim poljem ... tu smo žal pozabili Jagičin sveti gral, piskajoči jajček.



Smreka


Planinsko polje!


... in moja čudežna (vroča) kava, skuhana brez ognja.


Voda. Morda je bila kapnica, a nič ne de. Še smo tu


Prvotni plan je bil, da bi prespali na Planinskem polju ob Unici, z malo nostalgije (tja smo namreč zelo radi zahajali zlasti poleti na sprehode s kopanjem), pa oprali kako cunjo, a je proti Planini tako ogabno smrdelo (tega tu kljub številnim obiskom še nikoli nismo doživeli), da smo dobesedno ušli na Planinsko goro, pa čeprav je to po večurni hoji pomenilo še vzpon na 780 m za lahko noč.


Na koncu prvega klanca "mesto duhov" (ruševine cerkvice) za inspiracijo.


Na vrhu pa sončni zahod



In zjutraj dalje. Najprej navzdol.

Strmica pod Petričevim hribom, zanimiv "Spomin od vojske 1918". Jagi noče gledat v pravo smer.


Pozdravili smo tudi za moje pojme enega najlepših ali vsaj najbolj pravljičnih gradov pri nas - Predjamo.

Dobre pol ure dlje skozi kraaaasen spokojen smrekov gozd, v Šmihelu pod Nanosom, je lično urejeno počivališče za norce naše vrste. In končno čisti zobje pa par opranih kosov perila (sicer je malo hecno, da hodi človek naokrog s spodnjicami, obešenimi na nahrbtniku, a tako pač je).



Nanos, here we come. Diši že precej domače


V Stranah pred cerkvico rasteta znameniti tisi, zaščiteni kot naravni spomenik. Starejša je ocenjena na 540 let.

Rastejo pa tudi mačke.



In potem pride Veliko Ubeljsko, pa spet malo zmede s puščicami/vodnikom/zemljevidom, zato izberemo četrto, svojo pot "kar nekam". Pod Nanosom smo pa ja že skoraj doma



Jagi obožuje svojo prenosno spalnico


Predzadnji dan smo dolgo spali



In po t. i. rimski cesti vzdolž zahodnega pobočja Nanosa dalje, vse tja do Vipavske doline. Škržati so bili glasni, visokim temperaturam primerno. Na tegale sem se skoraj usedla




Pri znanem obcestnem koritu, kjer je tudi moj oče v svoji mladosti napajal konja med svojimi rednimi vzponi na "Goro" (na nanoški planoti so pridelovali zelje in seveda kosili), smo se oborožili z vodo (božanski okus ima!) in "hidroklimatizirali" Jagi.

Pa smo primaširali tudi do sv. Miklavža oz. Nikolaja, male simpatične cerkvice s konca 17. stoletja, ki stoji neposredno pod skalami (Podraške Ture). Vsaj vrh zvonika se vidi tudi iz doline, npr. z vipavske hitre ceste. Edino na tem delu poti smo srečali skupinico ljudi, ki je imela isto smer (dnevni izlet do cerkvice, sicer smo bili ves čas na poti povsem sami.


Za cerkvico se skriva "penzion pod skalco"





V dolino smo se spustili med cvetočim rujem (jeseni je bolj zanimiv, kajne); da ne bi bilo preveč dolgčas, smo pot pomotoma spet malček podaljšali proti severu.

Na drugi strani hitre ceste nas je pričakal priročen potoček. Hidroklimatizacija, drugič


Pogled na prehojeno pot (pogled nazaj proti Nanosu) daje motivacijo za naprej


Točka "nič" v Podragi pri Podnanosu. Od tu na Štjak (Vrhe = hribovita meja med Vipavsko dolino in Krasom) je bil namreč označen prvi del Jakobove poti v Sloveniji, l. 2009.

V podraškem potočku se je kopal vaški freelancer. (Menda pa smo videli tudi modrasa. Kačo s kljukastim vzorcem zagotovo.) Mislim, da so se mu odprla nebesa, ko je srečal Jagi. No, pa tudi mene je bil kar vesel.






Zgodba o črno-belem Fedru

Torej, gospodiča Fedra (zakaj sem mu dala tako ime, vam bo kmalu jasno) smo srečali v Podragi, kjer se je hladil v potoku. Prvi stik z Jagi je bil tak, da je bilo totalno navdušenje izključno enostransko, kakopak. Pa je obupal in odtaval. Pozneje se nam je spet pridružil in sem si seveda mislila, OK, pač spuščen vaški cucek, bo šel malo z nami, potem pa nazaj domov. Seveda sem se pritoževala nad neodgovornostjo skrbnikov, a ni bilo žive duše nikjer. Pes pa na srečo neškodljiv. Imel je ovratnico, nikakor ni izgledal zapuščen. Pa smo šli v klanec ... vzpona je bilo kakih 350 m, on ga je naredil vsaj dvakrat. Gor, dol, levo, desno, markiral je kot nor, toliko je imel dela, jezik do tal, a se ni ustavil niti za trenutek. Med krajšo pavzico mu je Jagi privoščila celo nek zametek pasje igre. Fedr jo je kot en klovn na vse mogoče načine vabil k igri, a kaj ko Jagi tako rada igra vlogo neosvojljive damice.





Fedru namenoma nisva ponudila niti enega priboljška, še manj večerje, kanček vode je spil Jagi, več je ni dobil, ker sva je imela vsega skupaj samo še kak dcl ali dva, tudi midva sva ostala žejna


Malo smo se še crkljali, norc je bil navdušen nad prinašanjem palic, igral bi se do onemoglosti, izredno dobro pa je poznal in tudi upošteval "ne". Nobenega drugega ukaza, tega pa.

In takole je stražil Jagi cel večer ...

Na istem mestu sem ga našla tudi zjutraj.

In kaj zdaj? Casanova bi šel z nami, sem prepričana


Tako se je začel še zadnji, najdaljši dan popotovanja ... Vrhe (Štjak) – Trst s krajšim ovinkom domov




Za dobro jutro razgled proti Vipavski dolini in Novi Gorici


V Štjaku sva končno naletela na eno osamljeno, neobrano češnjo



Na steni cerkve sv. Jakoba nas je pozdravil stari relief s prepoznavno školjko na "čeladi". Ta fotka je tudi na vodniku po slovenskem Caminu


Krasne panoramske razglede proti Krasu sva kar posnela, da se je slišalo tudi spokojnost jutra.




Pa smo bili že v Tomaju in takoj pod njim v domačih revirjih. Jagi se je OčITNO videlo, da je prepoznala svoj teren


In če sem prejšnji večer mislila, da se bomo oglasili na kavi doma enkrat pozno popoldne, smo bili še za opoldansko kosilo prezgodnji.




Šele okrog 15 h smo krenili dalje proti Trstu. S tako rekoč vso prtljago vred, prepričani, da bomo še enkrat prespali na poti, saj se nama ni zdelo realno, da bi prišli do cilja. Jagi nas je kar malo presenetila, ko se niti malo ni upirala, da gremo naprej.

Na poti je bil samo še en hrib(ček), znameniti utrjeni Repentabor, ki se ga res splača obiskati, če greste kdaj mimo (čisto do vrha se da pripeljati tudi z avtom


Trst in morje sta se zdela že čisto na dlani, ampak do namakanja nog nas je vseeno ločilo še ca. 10 km








Pri obelisku, tik preden se začne tržaška vertikala, sem uspela še dvakrat škljocniti, medtem sta mi Jagi in MrSD že skoraj pobegnila.



Po poti sva se včasih vprašala, kaj če naju ponoči obiščejo divji prašiči, na Krasu jih imamo sploh zadnja leta res ogromno, a je bil strah odveč. In potem nas njegovo kruljenje pozdravi v Trstu







In tako smo končno simbolično namočili tudi noge v (ful premrzlo) morje.



... in na Barcoli (tj. tržaška riviera) počakali »"taxi" za domov.

Buen camino do naslednjič!
Trio adijo

