Irski setri marsikje še vedno veljajo za neubogljive in trmaste potepuhe. Ja, lahko so tudi takšni, če se njihovi vodniki ne ukvarjajo dovolj z njimi. Ravno zaradi njihove živahnosti in energičnosti ob sebi potrebujejo prav takšnega človeka, ki mu ne bo žal časa, energije in (roko na srce) tudi denarja za takšne in drugačne aktivnosti z njim. Odlika setrov je njihova vsestranska uporabnost - lahko so odlični lovci, uspešni tekmovalci v agilityju, rally obediencu in canicrossu ter čudoviti razstavni psi. So pa tudi zelo uspešni terapevtski psi, ki s svojo pojavo in prisrčnim značajem pričarajo nasmeh na obraz marsikomu, ki za to sicer nima nobenega razloga.



Aktivnosti in terapije s pomočjo živali

V našem okolju, kljub dokazano pozitivnim učinkom, terapije in aktivnosti s pomočjo živali še niso znane. Tudi strokovni kader še nima dovolj znanja o vplivih živali na psihofizično stanje dolgotrajno bolnih, starostnikov, otrok s posebnimi potrebami pa tudi vseh tistih, ki se nam zaenkrat še ni treba ukvarjati s svojim zdravjem. Zato je skoraj nujno v uvodu razložiti nekatere osnovne pojme, ki bodo uporabljeni v prispevku.

APŽ - aktivnosti s pomočjo živali: obiski so sicer časovno načrtovani, vsebinsko pa ne; največkrat gre za obiske, pri katerih se poklepeta, nasmeje, žival poboža, morda malo počeše in sprehodi; aktivnosti so namenjene druženju in razvedrilu, žival pa je center.

TPŽ - terapija s pomočjo živali: obiski so skrbno vsebinsko načrtovani, cilji so znani vnaprej, koraki do dosega ciljev pa skrbno spremljani in merjeni.

V Sloveniji delujejo štiri društva, ki se ukvarjajo z aktivnostmi in terapijami s pomočjo živali: Ambasadorji nasmeha, Tačke pomagačke, Zavod PET in Kosmati smrčki. Vsa društva zasledujejo isti cilj - izboljšati kakovost življenja uporabnikov. Nove delovne pare izobražujejo na podoben način; pri izobraževanju novih delovnih parov opazujejo tako vodnika kot psa. Pri izbiri psa sama pasma ni pomembna - pomemben je njegov značaj, socializacija, odnos do vodnika in do okolice. Tudi v terapevtskih vodah je precej labradorcev in zlatih prinašalcev, kljub temu dva irska setra ponosno zastopata rdeče barve. Klavdija Jug z Ajko izvaja kinološke urice pri Kosmatih smrčkih. Obiskujeta starejše občane in otroke ter jim s prikazom trikcev, možnostjo božanja mehkega kožuha in igro s prijazno psičko polepšata marsikatero uro.



Kako uporabiti značaj irskega setra pri aktivnostih in terapijah?

Pri izbiri psa ima pred pasmo gotovo prednost značaj. Zavedati se moramo, da so si tudi v sami pasmi posamezni predstavniki zelo različni med seboj, a vendarle lahko nekatere lastnosti posplošimo. Irski setri so izjemno živahni in aktivni psi, ki so vedno pripravljeni za delo. Njihovo energijo je potrebno usmerjati v delo, saj si sicer še preradi poiščejo zabavo drugje. V igri so lahko zelo vihravi in na svoji poti rušijo vse, kar jim pride pred šape. Ni zastonj pravilo oziroma priporočilo, da naj bo pes star vsaj dve leti, preden se loti tovrstnega dela. Pes mora biti že dobro socializiran in obvladati osnovno poslušnost. Na tečaju (vsaj za društvo Ambasadorji nasmeha velja tako) se potencialni delovni par preskusi štirikrat. Na tečaju je par postavljen v situacije, ki jih lahko srečuje pri svojem delu. Setri so praviloma zelo radovedni, zanima jih vse, kar se dogaja okoli njih in z novimi situacijami in zvoki nimajo težav. Že pri samem tečaju se pokaže, da so setri lahko zaradi svoje velikosti precej nerodni in lahko zlahka koga podrejo, pohodijo ali se nanj naslonijo. Tudi ponujanje tac zna biti težava, saj v svoji vihravosti lahko mimogrede koga opraskajo. Ta izbirčni ne bodo imeli težav z jemanjem hrane iz rok, bolj požrešne med setri pa je potrebno držati nazaj in jim dopovedati, kaj pomeni lepo jemanje hrane. Po opravljenem tečaju in izpitu novi pari opravijo še obiske pod nadzorom, kjer ugotovijo, katera populacija paru najbolj ustreza. Pri tem ima prednost mnenje psa - pes je namreč tisti, brez katerega ne moremo delati. Pri delu se mora počutiti dobro, samozavestno, delo mora biti zanj zabava.



Delo z irskim setrom

Ne glede na to, s katero skupino uporabnikov delamo, moramo paziti na več stvari: setri so zelo veliki in občasno tudi nerodni psi, ki lahko s svojim zadnjim delom koga prevrnejo, zato mora biti vodnik pozoren, da do tega ne pride. Občasno se tudi naslonijo na človeka z vso svojo težo - spet obstaja nevarnost, da bi nepripravljenega uporabnika podrli. Njihov rep je zelo močan. Pri starejših ljudeh lahko s svojim mahanjem seter nehote povzroči modrice. Otrokom pa dostikrat z repom opleta okoli obraza, kar tudi ni vedno prijetno. Njihove šape so velike, blazinice raskave, kremplji pa veliki. Posebej pri starejših ljudeh se pojavi težava, ko želijo, da jim pes da taco. Koža starostnikov je namreč občutljiva in tanka, zato lahko že tako nedolžen ukaz, kot je - daj mi tačko - povzroči odrgnine in modrice. Na to je treba uporabnika opozoriti, da se ta ne prestraši, in da kasneje ni kakšnih težav. Setri se tudi precej slinijo, zato je brisača obvezna oprema pri obiskih. Vodnik mora biti pozoren in redno brisati slino, da pes uporabnikov ne poslini ali pljune, ko se otresa. Živahnost načeloma ni problem, če upoštevamo vse omejitve in jo znamo usmerjati, tako da je uporabnikom v korist.



Delo z Minijem

Z Minijem sva se opogumila in začela obiskovati tečaj pri njegovih treh letih. Zaradi zdravstvenih težav v njegovi mladosti sva namreč zamujala s socializacijo in šolanjem. Pa tudi sicer mi ni žal, da sva se za pridružitev terapevtskim vrstam odločila kasneje, saj sem v tem času lahko dodobra spoznala njegove dobre in slabe lastnosti. Vesela sem, da sva se udeležila tega tečaja, saj sem na štirih srečanjih lahko psa spoznala v drugi luči. Navduševal me je s svojo mirnostjo, stabilnostjo in predanostjo. V vsaki novi situaciji me je pogledal, kot da bi me spraševal, kaj je zdaj to in kaj naj naredi. Pomirila sem ga z božanjem, vedno pa sem mu povedala tudi, da je dobro. Frazo "dobro je" uporabljava še zdaj v kakšnih "strašnih" situacijah. Ugotovila sem, da mu rituali zelo veliko pomenijo in ga pomirjajo. Pred vsakim obiskom mu povem, da greva delat in mu nadenem oprtnik. Po koncu dela mu oprtnik snamem in povem, da je konec. Ker je po obiskih zelo utrujen, je zanj največja nagrada krožniček s smetano, ki pade z rok dobre gospe v našem Domu starejših občanov. In počasen sprehod do doma, med katerim lahko v miru prebere novice.

Tečaju so sledili obiski pod nadzorom. Obiskali smo otroke v Skali na ljubljanskih Fužinah, zavod CIRIUS Kamnik in Dom starejših občanov Ljubljana - Tabor - Poljane. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, kako bo, kaj naj sploh delam ... Prvi obisk je bil pri otrocih na Fužinah. Z Minijem sva vstopila v prostor, kjer naju je pričakala precejšnja skupina otrok. V svojem navdušenju so bili zelo glasni, kužka so hoteli tudi božati vsi naenkrat. čeprav sem jih ustavila in poskušala utišati, mi je Mini več kot očitno pokazal, da to ni to. Stisnil se je k meni, se začel oblizovati in zehati. Ko sva šla ven, sem ga komaj lovila. Super, videla sem njegove znake, s katerimi mi sporoča, da ima dovolj. In z otroki ne bova delala.

Nato sva šla v Kamnik, v zavod, kjer se šolajo otroci in mladostniki s telesnimi (in včasih tudi duševnimi) primanjkljaji. Mini je bil suveren, sproščen in dobre volje. Z otroki se je igral, jim nosil žogice, dajal tace in ubogal njihove želje. Je pa vodnica odpovedala na celi črti. Ker mora biti delo v veselje obema, je bilo jasno, da tudi tovrstni zavodi odpadejo.

Ostali so torej samo še starostniki. Mini je suvereno odkorakal v prostor, kjer so nas čakali stanovalci doma na Taboru. Mirno se je sprehodil do vsakega, lepo vzel priboljšek, se pustil pobožati in šel dalje. Odločitev je bila lahka - starostniki. Od takrat enkrat na teden razveseljujeva stanovalce doma starostnikov na Poljanah. Obisk traja med pol ure in eno uro, program obiska pa prilagajava razpoloženju psa in stanovalcev doma. Mini ni ravno vztrajen pri izvajanju trikov in poslušnosti, zato kakšno vajo ali dve izvedeva samo sem in tja, malo za popestritev in zabavo. Stanovalci morajo Minija vedno pobožati, pockrljati in ga vprašati, kako se je imel v preteklem tednu. Vedno se skregamo, da ne potrebuje zrezkov izpred štirinajstih dni, solate ali pudinga. Božanje popolnoma zadostuje. Starostniki morajo tudi potelovaditi - pobirati morajo žogico in jo metati Miniju. Dvigovati morajo noge in jih držati iztegnjene, da Mini skače čeznje. Nadeti mu morajo oprtnik, ga pripeti in odpeljati na sprehod po hodnikih. Na koncu obiska po navadi zapojemo pesmico in se poslovimo. če je čas in volja, obiščeva še gospo, ki je nepokretna in se naših uric ne more več udeleževati. Mini sme na njeno posteljo, da ga gospa poboža in se z njim pomeni o tem in onem. Utrujena in vesela potem odideva domov. No, ne takoj, jaz še na kavo, Mini pa na smetanco.

Minijeva prednost pri delu z upokojenci je gotovo njegova velikost; tisti, ki so na vozičkih, ga namreč zlahka božajo in se jim ni treba preveč sklanjati. Zaradi velikosti lahko izvajava številne vaje, s katerimi popestriva njihov vsak dan in tudi razmigava njihovo telo in um. Pri tem poskušava slediti navodilom terapevtke in izpolnjevati cilje fizioterapije in delovne terapije. Stanovalci tudi zlahka sledijo Minijevemu gibanju po prostoru. Včasih bi ga sicer radi vzeli v naročje, a menijo, da pri tako velikem psu to ne gre. Mini se sicer ne strinja in bi se z velikim veseljem stlačil v naročje svojih prijateljev, ampak se dogovorimo, da to pa res ne gre. Ko sva začela z delom, je bil veliko bolj aktiven, pokazala sva lahko več vaj in trikcev. Obiski so zlahka trajali dlje časa. Pri sedmih letih in pol se še vedno veseli obiskov, sam od sebe pozdravi stanovalce, se sprehodi do njih in zahteva svojo dozo čohanja. Utrudi se hitreje in ne ljubi se mu v nedogled ponavljati istih vaj, zato so tudi najini obiski krajši in ne tako naporni. Pazljiva moram biti pri hranjenju, saj je v zadnjem času postal kar precej požrešen. Ker se bojim, da bi hlastnil po priboljšku in hkrati po roki, ki mu priboljšek ponuja, smo se dogovorili, da ga ne hranimo, ampak se z njim igramo in ga crkljamo. Spomladi in jeseni se zaradi vročine precej slini, zato ga je treba ves čas brisati okoli gobčka; to zna biti včasih rahlo nadležno, ampak se da kontrolirati. Zavedati se moram, da je pes moj partner pri delu, na katerega moram dobro paziti, ne smem ga spravljati v stres ali v neprijetne situacije. Želim si, da mu bo delo še dolgo časa v veselje in bova lahko obiskovala stanovalce Doma upokojencev na Poljanah.

Če zaključim - irski rdeči seter kot terapevtski pes? Absolutno.

Besedilo Neža Vilhelm, fotografije arhiv Ambasadorjev nasmeha

Članek je bil objavljen v reviji Kinolog, letnik 2014, št. 7-8, str. 79-80
Na mojpes.netu objavljen z dovoljenjem.