piškotki | prijava | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
Domov
o psih pasme vzreditelji oglasi za pse galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 16
več...
 

ISSN 1581-3258
2000-2019 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Zdravje : Poskus razlage vzroka za porast samomorov pri veterinarjih
Dodal/a jana 15.5.2015 9:30:59 (3168 prebrano)

Poskus razlage vzroka za porast samomorov pri veterinarjih

Pred dnevi sem dobil v roke strokovno revijo, v kateri je bil članek o skrb vzbujajočem porastu samomorov veterinarjev po Evropi in Ameriki. Govora je o vzrokih tega fenomena, avtor povzema po predavanjih iz evropske skupščine veterinarjev, kjer krivijo za slednje predvsem stres. To me je precej zbodlo, namreč mnenja sem, da veterinarski posel ni nič kaj bolj stresen od np. zdravniškega ali dela medicinskih sester. Pa vendarle je dejstvo, da po zadnjih raziskavah veterinarji v Evropi naredijo samomor 4x pogosteje kot povprečni moški in 1x pogosteje kot zdravniki, farmacevti in tudi zobozdravniki, ki so bili dolgo na prvem mestu. Kje je torej razlog temu, lahko kar rečemo fenomenu med kolegi? V strokovnih psihiatričnih krogih, kjer se s tem problemov pač ukvarjajo, navajajo pri medicinskem osebju (kamor seveda spadajo tudi veterinarji) predvsem visoko stopnjo stresa, burnout in pa lahko dostopnost do sredstev za samomor. Bržkone to vsekakor drži, sam pa menim, da je poleg tega resnični razlog problema samomorov veterinarjev veliko bolj dubiozen in se dotika fundamentalnih vprašanj o smislu naše stroke.

Veterina se je v zadnjih desetletjih radikalno spremenila. Iz agronomsko-medicinske znanosti, ki je bila pač v pomoč človeku pri oskrbi živali se je prelevila v vedno bolj medicinsko vedo, ki ji diktira tempo sintagma "rad imam živali". Ob tem se spomnim, žolčne debate s sedaj že pokojnim profesorjem na vet. fakulteti prof. Špilerjem, ki je vztrajno zanikal možnost, da bi bile živali subjekt in da naj pustim vsako etiko pred vrati klavnic. Čeprav se sam nisem strinjal z njim, je imel možakar do neke mere prav; očitno je vedel, kako lahko oropa človeka vpenjanje etičnega pustulata nad-smisla v veterino. In točno to se sedaj dogaja.


foto arhiv mojpes.net

Pred kakšnim mesecem sem imel v ambulanti skupino devetošolcev, ki jih zanima posel veterinarja. Od 20 otrok sta bila samo 2 fanta in 18 deklic. Vsi so imeli doma ali kužke ali muce, tiste s spetimi lasmi v konjski rep pa seveda konje. Vse po vrsti so imele nadvse rade živali, nekatere so bile tudi vegetarijanke in na moje vprašanje, kaj pričakujejo od veterine, so dejale, da to, da bodo lahko pomagale živalim. To je nekakšen prototip bodočega kandidata za študij veterine; mladostnik, precej talentiran in sposoben, z visoko stopnjo empatičnosti, z odgovornim odnosom do življenja, ki mogoče še koleba med tem ali naj svoje poslanstvo usmeri med ljudi ali med živali. Tisti torej, ki je že v osnovi raje gledal Animal planet kot Chicago hope, se odloči za živali in se najprej znajde na informativnem dnevu Veterinarske fakultete. Tam mu vrli asistenti, (ki dobro vedo kako se temu streže) pripravijo točno to, po čemer njegova duša hrepeni; bele halje, kakšen film o operacijah, po možnosti kakšnega konja ali psička, ki čaka na poseg. Skratka slavospev pomoči in zdravljenja živali; nikjer ne duha ne sluha o klavnici, o farmacevtskih firmah, o DDD službi, o skrinji, polni evtanaziranih živali ... Ta kandidat oz. kandidatka, poln zagnanosti in smisla o tem, kako bo pomagal živalim, se vpiše na veterino. In tam se prvič sreča z realnostjo. Sem ter tja jim kakšen asistent ali profesor, nalije kapljico čistega vina v stilu: "hja, že ampak realnost je drugačna" ali druga modrost "veste, mi nismo na medicini, človekovo zdravje nima cene, mi imamo opravka z živalmi". In tako počasi, vendar vztrajno, posegajo v mehko duševno strukturo kandidata, ki je bil poln idealov o tem, kako bo reševal živali pred trpljenjem in boleznijo. Ob tem pa ga seveda brez najmanjše obzirnosti bombardirajo z nadvse pomembnimi podatki, ki so ključnega pomena za njegovo medicinsko izobrazbo, rekoč da bodo ja nekoč medicusi! Kandidat se seveda trudi, študira, boji se, da ne bi zafrknil svojega življenja, to je njegov smisel, kaj smisel, to je njegov nad-smisel! V sled temu nima nekih problemov s študijem, vzorno izdeluje in se ne glede na to, kaj pravijo starejši kolegi, veseli kliničnih predmetov, saj tam se bo začelo tisto, za kar se je vpisal na veterino. In glej ga zlomka, ko prijadra do tam, se prava shizofrenost šele prične. Pri nekaterih predmetih se delajo, kot da so na medicini in da živali nimajo cene, pri drugih pa, kot da so živali stvari. Študent z veliko muke poskuša slednje spraviti na skupni imenovalec, poskuša zapopasti diferenciacijo, ki nima etične, pač pa čisto praktično podlago. Torej, po pameti mu pač mora postati jasno, da se določenih problemov pač ne zdravi in kar je še huje, da se zdravi samo tam in kadar tako zahteva in dovoli lastnik. Ta razcepljenost spremlja bolj ali manj vsakega študenta vse do konca študija. Vendar kaj, ko se resnična Nosferatska pot zares prične, ko kandidat zajadra v praktično delo. Vso znanje, ki ga je kulminiral na fakulteti, je dejansko pogojeno z apelom lastnika. Veterinar v svojem poslu dnevno jadra med brezčutnim in mnogokrat hipersenzibilnim lastnikom (tukaj govorim seveda o mali praksi), tako eden kot drugi pa mnogokrat zahtevata od veterinarja nemogoče; prvi, da konča življenje, ko je možno elegantno zdravljenje, drugi, da zdravi, ko ni več možno zdravljenje. V Angliji so naredili med veterinarji obsežno raziskavo in jih povprašali, kaj jim predstavlja največji problem v vsakdanjem delu. Označevali so od 1 - 10. Število 10, ki je pač pomenilo največjo obremenitev, so dobile 3 dejavnosti; evtanazija, zahteva lastnika po prekinitvi zdravljenja in zahteva lastnika po zdravljenju, ko le to ni bilo več smiselno.

Frustarcija je seveda na dlani. Dekapitacija ideala in nad-smisla se dogaja dnevno in ja, denar pač ne more nadomestiti slednje izgube, prav tako tudi ne skrivanje v Leibnitzov vrt, v katerem skrbno gojimo kolektivno idejo o pomembnosti naše stroke. Lahko si oblečemo še tako zelena oblačila, si zavežemo kravate pod beli plašč, lahko si navesimo tudi dva Littmanna okoli vratu ..., to pomaga samo tako dolgo, dokler ne vstopi v ordinacijo lastnik in reče bodisi ja ali pa ne. "Klasična izguba volje do smisla", bi rekel Frankl. Naš posel pač nima samo-oplajajočega etičnega ideala, ki bi bil aprioren in umeščen v človeško družbo. Ker pa smo, hm, ja menda medicusi ..., seveda hočemo, da temu ne bi bilo tako in kot obupani otroci vseskozi zahtevamo od sebe in družbe, da te etične ideale kljub temu priznava. In to je, spoštovani kolegi in tudi lastniki živali, ki to berete, glavni razlog za ta skrb vzbujajoči problem, ki nastaja v naši stroki. Malo je tako težkih bremen za človekovo dušo kot pa razcepljenost moralno-etičnega ideala. Človek nezavedno teži h konzistenci in zaokroženosti smisla, to mu daje moč. C.G .Jung je lepo rekel, da se libidozna energija (ne libidozno po Freudu) samooplaja v uravnoteženosti med človekovim sebstvom in afirmacijo njegovega jaza. Če pa je to porušeno, je človek kot navrtana ladja sredi oceana in samoeksekucija je samo obupni in končni krik utapljajočega, katerega duša ni več zmogla nošnje shizoidnega bremena. In o tem bi se morali pogovarjati, namesto da se umetno smejimo iz selfijev po FB in internetu ... sicer pa poznamo tisto: najbolj ranjen in pomoči potreben je tisti, ki se na fotki najbolj na široko smeji.

Demitrij Osterman dr.vet.med.
Veterinarska ambulanta Osterman
maj 2015

Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
4% od nakupa v trgovini Zoohit s te povezave gre za Zavetišče Horjul
Zavetišče za živali Horjul
Prins. Več kot hrana.
Mera dog - popolna suha hrana za pse in mačke
Biss 25 in Biss 25 Titanium – vse kar vaš pes potrebuje
Zakon o zaščiti živali (uradno prečiščeno besedilo) (ZZZiv-UPB3)
domov | o psih | pasme | vzreditelji | oglasi za pse | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | splošni pogoji

2000-2019 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.