piškotki | prijava | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
Domov
o psih pasme vzreditelji oglasi za pse galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 19
več...
 

ISSN 1581-3258
2000-2019 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Nakup psa : Fragmenti, misli, dejstva, resnice in ...
Dodal/a jana 18.5.2015 17:26:53 (1932 prebrano)

Fragmenti, misli, dejstva, resnice in manj resnične resnice o življenju z mojim psom

Avtorica zgodbe in fotografij je Sara Berginc.
Zgodba je bila na mojpes.netu prvič objavljena 1. 2. 2006.


Kakšni terierji, kakšni ovčarji, kakšni špici in čivave? Pes mora biti pes!
Takšen, da padeš skupaj, ko ga vidiš! Takšen, da onemiš od spoštovanja, ko mu zahromi v grlu, kot v motorju 8-valjnika! Takšen, da pozeleniš od zavisti v želji, da bi se drugega konca vrvice oprijemala tvoja roka!
Pa naj rečejo, da je to mrcina, zlodej, bik, ... Ne, to niso nikakršne žaljivke! Prej izrazi zavisti, spoštovanja in strahu pod tujim imenom, bi rekla na kratko. Ja! To so prave sanje.

Ampak, ker sem po horoskopu kozorog, sem menda nagnjena k realnemu pogledu na svet. Verjetno se zato nikoli ne bi odločila za mogočnega kavkazca ali še mogočnejšega pirenejskega mastifa, pa čeprav se topim ob njunem izgledu in še bolj ob njunem značaju. Od nekdaj občudujem takšne pse in še bolj ljudi, ki jih LAHKO imajo. Kakšen karakter! Kakšna odločnost! En sam nepravilen korak in že si le še lutka v šapah 80-kg molosa. Moč vredna vsakega spoštovanja. Preden se zaveš, te ovije okrog prsta in te spremeni v ... butlerja! Kakšna škoda, da so ti psi namenjeni le redkim izbrancem, včasih pomislim. Izkušnje in znanje niso dovolj, človek mora biti rojen za takega psa. Čutiti mora, da ga lahko obvlada edinole z umom, nikoli z roko, nikoli fizično. Da se ujame z njim, da zna določiti mejo in reči Ne. Ampak tisti pravi Ne. Ne, ki se prime in ne odplava mimo kot papirnata ladjica.

Ah, obsojena sem na mile pse, si priznam takoj nato ... Na take, ki so bolj ali manj sami nagnjeni k podrejanju, ki neradi ugovarjajo ali se postavljajo zase, ki so nekje za tabo ali pod tabo in venomer pazijo, da se ne bi spotaknil obnje. Ampak ne ... Tudi to ni zame! Rabim vsaj kanček izziva! Hočem trmoglavost, samosvojost, nagajivost, ki me bo spravljala ob živce in mi nudila neizmerno zadovoljstvo ob drobnih zmagah v bitkah "Kdo bo koga". Čeprav ne bo neizmerne odločnosti, ki bi me ob popuščanju krmila dobesedno odplaknila s krova, bo zvita nagajivost, ki mi bo vsake toliko dala vedeti, da nikoli ne bo povsem moja in samo zame. Da me bo nemalokrat ravnodušno ignorirala, spet drugič izzivala iz varne razdalje in se režala mojim neuspešnim in
neprepričljivim povabilom. A na koncu bo še zmeraj ob meni in nikoli nad mano ali pod mano, tudi če se bom neštetokrat vdala ali neštetokrat zmagala.
Takšen je lahko samo novofundlandec. Hvala bogu, da sem obsojena nanj!


A rabim sploh kaj napisat ...

Dan D

Kakšno srečo sem imela! Izmed vseh sem potegnila tisto pravo! V prvem poskusu!
Kot bi igrala igro na srečo. Vse kar sem vedela o novofundlancu je to, da je lep in prijazen, da ima rad otroke in da rad plava. Novofundlanec, kako je lep! Neštetokrat sem prebrala skop opis v edini enciklopediji, ki mi je bila na voljo in preletavala fotografije v neki reviji o psih. Takrat je bilo že vse odločeno. Po oglasu iz časopisa smo se odločili za samčka, nerodovniškega, ker "je rodovnik pač samo ... papir," sta se strinjala oba starša. Ni mi bilo mar za rodovnik, hotela sem psa, ki bi ga lahko sprehajala, skrbela zanj, se z njim igrala ...

In smo šli, jaz, oče in očetov prijatelj na topel poletni dan ob koncu pouka leta 2000 v hribovsko vasico blizu Litije. Kako rada se spomnim noči pred tem jutrom in vožnje polne pričakovanja. Ob prihodu nas je pozdravil ogromen bernardinec, ki se je pozneje izkazal za bolj slabega čuvaja, flegmatika, katerega smisel življenja je bilo očitno nastavljanje rokam, katerim koli že. Moje so se kar pošteno nagarale, saj sem imela dlani vse črne od neprestanega gladenja ne preveč čiste dlake. In potem hlev, mislim, da je bil v njem konj, in prvo, česar se dobro spomnim. Ženska je dvignila najprej enega malčka in ga odložila nazaj rekoč, da je teta. Nato je zgrabila drugega: "Ti pa si stric!" je dejala. Moj Taro - edini bratec med še preostalima dvema sestricama! Sledilo je pomenkovanje, nasveti, napotki, vendar se ničesar ne spominjam. Pravzaprav ne vem, če je takrat moje uho sploh kaj ujelo, saj se je vse moje dojemanje sveta v tistih trenutkih prelilo v oči, ki so kot prilepljene tičale zdaj na tem, zdaj na onem psu. Ženska je dvignila malo črno kepo in mi jo potisnila v naročje: "Glej takole, da ne pade." Bil je težji, kot sem pričakovala in ulovila sem se, da nisem klecnila naprej. V tistem trenutku sem občutila mešane občutke spoštovanja, strahu in zadržanosti. Mar se mali sploh zaveda, da se mu življenje za vedno spreminja?
Občutki ob slovesu so se razpotegnili še na vožnjo proti domu. Ne vem, česa me je bilo bolj strah, tega, da ne bi znala pomiriti cvilečega bitja v kartonasti škatli ob meni ali ugotovitve, da morda sploh ne znam ravnati z malim kužkom ...

"No, uzem ga vn, a se ga bojiš al ki?" se je oglasil oče, po tem, ko sem mladička samo zadržano trepljala po vratu in glavi. Nisem želela več razmišljati. Potegnila sem ga na kolena. Odejica v škatli je bila že mokra. Polulal se je. Zvijal se je in plezal po meni, silil zdaj proti volanu, zdaj proti tlom in neprestano spuščal smešne, skorajda mijavkajoče glasove. Sedaj mu je bilo že jasno, da mame na bo videl nikoli več.
Na poti smo se ustavili v neki gostilni. Malega Tara sem odnesla s seboj in ga ves čas stiskala v naročju, kar ni bilo lahko. Ljudje so se ozirali in se smehljali. Kar glejte, saj gledate MOJEGA psa!
Spomnim se besed očetovega prijatelja: "Tale bo imel najraje tebe! Že vidim!"
Noben horoskop še ni bil resničnješi kot ta napoved. 

Tistega dne je novofundlanec postal novofundlanDec. Dan D!



Prva lekcija

Prvi dan se je zaključil s solzami, saj sem le s težkim srcem pustila Tara samega na terasi. Prvo noč, čisto samega. Grozno! Videl nas je skozi steklo in praskal in cvilil je, vse zaman, Oče je vztrajal pri vzgoji, ki je pred trinajstimi leti že delovala pri meni. "Pust ga, bo že dal mir! Sam more ugotovit, de kuskanje (cviljenje) nč ne pomaga!" In imel je prav. Mali se je hitro pomiril in vso noč ni bilo slišati enega samega glasu.

Zjutraj sem se zbudila z občutkom, kakršnega imam ponavadi na božično jutro. Oblekla sem se in stekla na teraso. Mali se me je razveselil in takrat sem vedela, da v pasjem svetu zamerljivost ne obstaja, razen, če sami tako hočemo. Počistila sem kakce in lužice in ga takoj peljala na sprehod. Morala sem preizkusiti, kako je sprehajati SVOJEGA psa. Rečem vam, izvrstno!


Tukaj sem doma ... Kobarid, Soča ...

Taro je ostal Taro samo nekaj dni, morda teden, morda tudi dva, ne spominjam se. Ogled filma z zlatim prinašalcem po imenu Shadow je botroval spremembi imena. "Taro se sliši pretrdo, preostro, to je ime primerno nemškemu ovčarju," sem razmišljala. Odločila sem se, da bo Shadow. To ime zveni mehko in prijetno in poleg vsega povzema kužkovo črnodlakost - senca. Pozneje sem ugotovila, da je izgovorjava besede shadow preveč podobna besedi dol, seveda v našem narečju. Šedou in dou ... preveč podobno. Mladiček bi utegnil vse pomešati. In je postal Šado. Do danes še nisem srečala drugega psa z imenom Šado, kar je seveda izvrstno. Naj navedem le, da sem bila nemalo šokirana, ko mi je neka bivša sošolka povedala, da je pred leti njena teta imela novofundlandko z imenom Šada. Kakšno naključje!
Čeprav Šado zveni precej drugače kot Shadow, je soseda le uspela dešifrirati to nenavadno ime. Od takrat dalje ob njenem obisku vedno slišim vzklike: "Ma kaj lajaš, Senca! A me ne poznaš?!"
Zdaj imam kar dve senci, ki se me skoraj vedno držita. Če je le sonce!



Operacija Peščeni vihar

Mladiči ne smejo hoditi po stopnicah, ker lahko dobijo neko hudo bolezen, zaradi katere se jim obrabijo kolki. Dislazija ali diplazija ... kakšna beseda.
Displazija, sem ugotovila kasneje. Mojemu malemu že ne bi privoščila nobene bolezni, še najmanj te displazije. In tako sem ga tovorila po dvojni porciji stopnic, pred vsakim sprehodom, pred vsakim lulanjem (če mi ga je uspelo zasačiti), pred vsakim tem in onim, kar pa kmalu ni bilo več mogoče. V samo parih mesecih se je tako razpotegnil, da ga s svojimi trinajstimi leti niti približno nisem več mogla dvigniti, kaj šele nositi.
- Torej bo lulal na terasi!
Rečeno storjeno!

Mama je iz kmetijske trgovine privlekla vrečo peska za mačji WC. S tem smo Šadu v kotu terase napravili prav lično stranišče. In sedaj čakanje in čakanje in čakanje. ... In čakanje.
"Aha, Šado se pripravlja ...!" Hitro sem skočila ponj in napravila natanko tako, kot piše v knjigah. Postavila sem ga v pesek in čakala s polnim žepom hrenovke, da se polula. Pa nič!
Gledal me je kot tele v nova vrata in ko mu je vse skupaj že malce presedlo in je z vzdihom to tudi jasno izrazil, se je kar sam spravil iz škatle. Še preden sem se dobro ozrla, je bila na sredi terase velika luža. Vedela sem, da ne smeš takoj obupati in sem čakala na naslednjo priložnost.

Takoj, ko se je postavil v svoj tipični "sklece-delam" položaj, sem ga pograbila in postavila na sredo mačjega peska.
"Zdaj te ne spustim, dokler ne opraviš!" In sem spet čakala in čakala in čakala ... Ampak mali se ni in ni hotel polulati. Trmoglavo je sedel na pesku in očitno je bilo, da mu ni jasno, kaj pravzaprav hočem. Kasneje so morala terasna tla prenesti še eno lužo več. In še eno in še eno in še eno ...
Tako se je neslavno in dokončno zaključila operacija Peščeni vihar.

Don't worry, be happy!

Mineval je november. Naj povem, da je točno 20. novembra 2000 Šado dopolnil šest mesecev, on šest mesecev starosti, jaz in moja mama pa štiri mesece brisanja lužic in pobiranja kupčkov. Nismo iznašli načina, kako mu dopovedati, da se po terasi ne lula in ne kaka. Kljub sprehodom in izhodom je bilo izločkov še vedno dovolj. Mama je za nameček ugotovila, da je imeti mladička, ki dobiva pravo dlako, ob sušečih se oblačilih prava nočna mora. Padla je odločitev, ki je razblinila vse moje sanje o tem, da bo pes živel na terasi in se nemara kdaj pretihotapil še v stanovanje.
"Šado gre na dvorišče! Sej se bo mel lepo, pa še več prostora je," so bile besede, s katerimi se je končala debata o Šadovem domovanju.

Pričakovala sem, da bo Šado novico sprejel z veliko odpora in upiranja, a na nenadno selitev se je odzval tako ravnodušno, kot da se ga zadeva sploh ne bi dotikala. Takoj sta se mi v glavi zasvetila dva razloga za to: Ali je očetova prva lekcija delovala za vse življenje in ga spremenila v pokornika ali pa je bilo vse skupaj del njegove novofundlandske flegmatične narave. Kakorkoli že, tisti dan in nekaj naslednjih dni sem se poskušala poistovetiti z Bobom Marleyem in njegovo skladbo Don' worry, be happy! Ob tem sem spoznala, da imata novofundlandec in reggae veliko skupnega. Predvsem pa miselnost v stilu DON'T WORRY, BE HAPPY!


Mimo gre ...

Vrtnar samouk

Nikoli ne bom popolnoma doumela, zakaj mladi psi tako slabo prenašajo zelenjad zraven sebe. Čeprav moram priznati, da nikoli nisem poskusila, kako je z zobmi trgati najlepše cvetove in s kremplji razpraskati stebla, zato se bom komentiranja teh nenavadnih nagonov raje vzdržala. Šado ni bil izjema, čeprav je nekaj časa kazalo tako. Ko se je preselil na dvorišče, je postalo jasno, da je njegovi navidezni vrtnarski nenadarjenosti botrovalo zgolj pomanjkanje rastlinjadi na terasi. Sleherna lončnica in gredica se je pod njegovo taktirko spremenila v nerazločne raztreseni solati podobne kupčke, ki so ležali povsod po dvorišču.

Seveda so se njegove skrite strasti do rastlin razživele samo zjutraj, ko je bil sam svoj kralj in kralj dvorišča. Mamo je takšen nasilen uboj njenega truda in veselja do vrtnarjenja udaril naravnost v srce.
Sporazumeli smo se, da Šado potrebuje pesjak. Oče je v sili zagradil prostor okrog ene izmed kleti, v kleti pa sem jaz Šadu pripravila ležišče. Tako je bil volk sit in koza cela.


Samouki vrtnar

Okno v svet!

Bleščeč modem se je končno pridružil vsej ostali računalniški ropotiji.
Povezava vzpostavljena!
P-E-S Klik!
D-O-G Klik!

Le kako se reče novofundlandcu po angleško? Kje že imam tisto knjigo ...!? Aha!
N-E-W-F-O-U-N-D-L-A-N-D  D-O-G Klik!
Koliko podatkov! Črke sem skozi mesece, ki so se prevesili v leto, dve, tri dobesedno srkala kot goba. Novofundlandec ni samo prijazen in velik, je še marsikaj drugega. Vleče vozičke, skače iz helikopterja ... Newfi, newfie, newfy, newf ... njuf, njufko, njufek. Kako prisrčna okrajšava tega dolgega imena.
In koliko fotografij! Kar pet psov ima ženska na eni izmed njih. Jaz bi tudi!
Jaz BOM tudi!


To ni fotomontaža!

Drsanje? NE, hvala!

Rodovnik! Ko se mi je dokončno posvetilo, kakšna je njegova naloga, sem se lotila prevzgoje staršev. Nemogočo nalogo sem si zadala, saj se mi nikakor ni uspelo ubraniti izstrelkov o zdravih kmečkih psih BREZ rodovnika, o nekoristnosti rodovnika, o neuporabnosti rodovnika, o predragi ceni rodovniških psov, o vprašljivem zdravju rodovniških psov ... Kako me jezi, ko se venomer in venomer ponavlja ista in ista zgodba, kot raztrgan trak: nakup nerodovniškega psa in nato opravičevanje za ta nakup z izgovorom, da gre osel pač samo enkrat na led. Kaj je na tem ledu tako posebno lepega, da je sploh treba iti nanj? Morda me vse to tako boli, ker me spominja name in na mojo zgodbo in sedaj bi rada staršem dopovedala, da je drsanje sila nevaren šport. Če ne drugega si lahko razbiješ nos ali trtico. Auč!

Zakaj neki se le obremenjujem s starši, ko pa je Šado moj prvi in zadnji pes kupljen z njihovim denarjem, se včasih vprašam. Mama že nekaj časa sanjari o bernskem planšarju, nerodovniškem ...
Uspelo mi bo, saj vem, da mi bo!

Hvala bogu, moja drsalna kariera je bila sila uspešna. Šado je zdrav in razen manjših zdravstvenih težav, povezanih z izpadanjem dlake, vnetjem kože, ušes, ga do danes ni doletelo nič hujšega. In je njufko, netipičen, a vendar njufko. Naučila sem se ljubiti svojo pasmo in seči v bistvo rodovnika, kolikor globoko sem lahko stegnila roko. Ljubezen do psa (pa naj bo to Šado, Fifi, Muri, Floki) se začne lahko kjerkoli, ljubezen do pasme pa le tam, kjer se preneha led.
Drsala pa ne bom nikoli več! Zame so padci in zlomi drugih drsalcev več kot zadosten razlog za to.

Lepota je le ena plat kovanca ...

Šado je na prvi pogled pravi njufko: črn, dolgodlak, velik, lep ... Na drugi pogled pa je njufko malo manj. Morda vse to vidim samo jaz, kot mi pravi mama, po njenem mnenju sem namreč strašno pedantna in kritična. Ampak kar je res, je res. Zavedajoč se, da je Šado pes dvomljivega porekla, si že dolgo ne mečem več peska v oči, da imam doma pravega predstavnika svoje pasme. Šado je majhen (za njufa), ima prekratko in preštrlečo dlako, noge obrnjene navzven, bolj zajčje kot mačje šapice, njegova glava ni mogočna in težka ...

Nekaj časa nazaj sem na sprehodu naletela na človeka, ki me je z zanimanjem za Šada ustavil, kot se mi je že zgodilo in se mi pogosto dogaja.
"Lep je. Najbrž je še mlad ... Kolk je star, pet mescev?"
Malce presenečena sem odgovorila: "Ne, štiri leta!"
"Kaj?! Majhen je. A je samica?"
"Ne, samec!"

A po drugi strani, glej ga zlomka! Kar se njufjega ni oprijelo telesa, se je očitno nakopičilo v njem. Šado je najbolj njufji njufek ... seveda zame. Glede tega ne morem biti objektivna, pa naj se še tako trudim. Glede tega je zame najboljši.



Ne, ne, ne!

"Mami, Šado ma tko slabo dlako in poln je prhljaja in ne blešči se mu ..."
"Eh, tko hudo pa spet ni! To se ti samo zdi."
"Ne, res ma grdo dlako! Drugi majo pa tko lepe pse ..."
"Sej ti pravm, prevč si pikolovska, zdej pa še pr psu."
"Ja, ma ni fer! Vsak dan ga krtačm in češm, pa je vseeno vs prhljajast ... in pole (potem) sm še jz vsa bela."
"Ki (kaj) je tu tak problem? Sej se preoblečš, ko greš k njemu. Itak pa drugi tega ne vidjo. Tud meni se zdi prow lep, sploh pozim, ko je kosmat."
"Ma ne štekaš! To ni prow (prav), de je tko! Grozno mi ga je česat, ker je itak brezveze in nč ne pomaga."
"Ki bi pa pomagalo?"
"....... Hrana."
"Ja, pa sej smo ga peljal k veterinarju, pa ni nč reku. A tiste kapljice ne pomagajo?"
"Ne ..."
"Samo ... kaka hrana?"
"Na netu sm dobila eno kvalitetno in full poceni. Pa na dom ti dostavjo!"
"Kolk pa stane?"
"15 kil stane 8 jurjev ..."

(Zgrožen in presenečen pogled)

"A se ti malo meša? Tkaj (toliko) da bi dajal za psa?! Nas je pet in vsi mormo jest. A čš (hočeš) de pridemo na kant (bankrotiramo)?"

Prekipelo mi je, saj se je še eden nedolžen poskus prepričati starše v zamenjavo poceni merkator hrane za kvalitetnejšo (žal tudi dražjo) končal z NE.
Brez razmišljanja sem naročila eno 15 kilogramsko vrečo pasje hrane vredno 8 tisočakov.
"Briga me, bom itak sama plačala!"

Nekega dne, ko sem že vse skupaj pozabila, je Šado zagnal svojo čuvajsko sireno in mama je vsa presenečena pritekla v sobo, da hočejo mene z nekim ogromnim paketom. Stisnilo me je v grlu. Skočila sem v predal po bankovec za 10 tisoč, stekla dol in plačala. Kaj pa zdaj? Kako sovražim pojasnjevanje ... Mama me je gledala s svojim najbolj grozno presenečeno jeznim pogledom. Nato so popustili nasipi in zalil me je val ogorčenih vprašanj, da kaj neki se grem, ali se mi je zmešalo. Oče je reagiral, tako kot vedno, mirno: "Dokler ma dnar, naj pa kupuje, če misli, de bo pomagalo!"

Minil je mesec, vreča je pošla in z njo tudi prhljaj. Mama je na moje veliko presenečenje ugotovila, da je Šado lepši kot prej, da se ne praska več in da, kar je bilo zanjo najpomembneje, nima več tako izrazitega vonja.
"Benj ja, sej 8 jurjev bomo že spravli na mesc." In smo ostali še naslednjih 5 mesecev na tej hrani.
Nauk: Vztrajnost in trmoglavost se splača (Lekcija, ki sem se jo naučila od Šada.).


Da ne boste mislili, da se sedaj lahko takole igram s hrano ...

Črke so premalo ...

Komaj sem čakala, da pride vikend. Dogovorjena sem bila za obisk pri lastnikih pravljične dežele. Pravljične zato, ker se tam, brez pretiravanja, sprehajajo plišasti medvedki in pretakajo črne solze. Magično!
Vam je ob tem padlo na misel kaj drugega, kot pravljičnost? V tem primeru ste ali odličen dešifrant mojih besed, ali odličen poznavalec njufi scene ali pa sploh ne marate njufkov.

Zelena ograja in noter dve veliki kosmati in lajajoči pojavi. To je to!
Po pozdravih in stiskih rok, se je na vrhu stopnic oglasil mogočen lajež in ogromna kopa dlake se je zvalila proti nam, da so stopnice delovale, kot da se bodo zdaj zdaj zrušile pod njo.

"A to je Eros?" sem izstrelila kot iz topa. Bil je. Koliko dlake, šape kot medved in glava!
Beyond description!

In nato male kepice!
"Pikicee! Kje ste?" Izpod avtomobila se je še malce zaspano primajalo pet malih pasjih postavic. Zvedavo so dvigali glavice in ... ah, vdam se. Ne znam jih opisati! Opis bi bil premalo, splaval bi mimo vas in se izgubil med temi vrsticami. To je treba videti in doživeti! Skotalile so se proti nam na svojih okornih nožicah in vse, kar sem lahko storila, je bilo čudenje, navdušenje in veselje.

V zeleni ogradi sta me na koncu premamili še njufki, ki sta nas ob prihodu nalajali, sedaj pa sta se leno stegovali po tleh, ne da bi ju živahno dogajanje na vrtu tik poleg niju kakorkoli motilo pri tem popoldanskem obredu.
Ko sem vstopila k njima se je mlajša Karma takoj povzpela name in se izkazala v vsej svoji njufkosti, kolikor jo lahko njuf sploh premore. Figo mi je bilo mar ali bom polna dlak in sline. Tako posebnega trenutka v objemu njufka (pa še rima se) ne sme pokvariti prav nič.

Ure so mi minile kot minute in mi pustile velik pečat. Prvič v življenju sem videla in se dotikala tako čudovitega novofundlandca kot je Eros, da o mladičkih sploh ne govorim. Sproščeno vzdušje med ljudmi mi je dalo vedeti, da življenje z novofundlandcem za vedno vpliva na tvoj značaj, saj te naredi ... njufkastega. Le ta beseda je dovolj dobra za opis česa takšnega.
Morda je to razlog, da si z nakupom enega njufka pečen za vse življenje.
Njufkavost!


Ursinus Velutus Vaya Con Dios - Eros


Pikice!


Karma in Mandy iz pravljične dežele

Njufkavost!

Po obisku pravljične dežele sta bila starša kar nekako spremenjena in začarana. Očitno se vse skupaj ni prijelo le mene, pač pa tudi niju.
Njufkavost je pač delno nalezljiva, če ne celo dedna bolezen.

Simptomi njunega obolenja so se kazali v takojšnji privolitvi v preskok s sicer kvalitetne hrane za 8 jurjev na še boljšo, tako za 10 ali več tisočakov na mesec. Vse v imenu zdravja in lepote! Konec je bilo predavanj o domačem kmečkem psu Kazanu, ki je požrl vse od krompirjevih olupkov naprej, pa je imel kljub temu dlako kot nekaj dni stara ovčka.

S Šadom sva si že dolgo nazaj spet priborila celotno dvorišče, saj se je cvetlična greda spremenila v betonsko zaplato, trobentice v lončkih pa v kosmatem njufu že dolgo niso več zbujale vegetarijanskega poželenja. Poleg vsega pa sem si potiho priborila tudi drugo veliko in lepo klet. Sprva sem jo zasičila z vso svojo pasjo ropotijo, nazadnje pa sem vanjo preselila še Šada. Postala je najin frizerski salon, učilnica, igralnica in Šadova spalnica.
Poskrbeti sem morala le, da se starši ne bi nenadoma ozdravili.


Klet je moj pasji svet, v vseh pogledih!


Šado v kleti med izvajanjem svojega briket-z-nosa-v-usta trika

A je to ... border collie?!

Prav tako, kot je internet in brskanje po knjigah udarilo moje starše in mene po denarnici (in zdravju, hehe), je udarilo tudi po moji buči, no pravzaprav je udarilo Šada.
Priznati moram, da sem imela zaradi vsega slišanega mnenje o njufku, kot o psu, ki ni ravno brihten in sem Šada zato v vseh dolgih, več kot štirih letih življenja, prignala zgolj do sedi, prostor, pridi in daj tačko. In seveda do prosi, ki ni tuj nobenemu pametnemu psu. Šado se ga je naučil kar sam. Kaj več se mi je zdelo skorajda utopično. Ampak zakaj bi bili triki rezervirani le za ovčarje in ostale superbrihtneže? Če ne poskusiš, nikoli ne veš in z zadržkom in predsodkom o tem, da se molosom prevali, slalomiranje, osmice in skoki nikakor ne podajo, sem Šada začela učiti. Vse našteto in še več!

Klet je bila tako vsak večer rezervirana za "otročarije" in kaj kmalu je to postal Šadov najlepši del dneva. Ko sem si nabavila še kliker in začela razmišljati po pasje (beri naučila sem se, kako učiti psa), sva osvojila vse od slaloma do osmice in še česa.

Moja "starina" je popolnoma pokvarila svoj novofundlandski sloves o puhloglavosti in neučljivosti in mi dokazala, da imajo tudi abrahamovci še dovolj sivih celic za trezno razmišljanje.

Seveda pa je treba poudariti, da je za vsako moje "norčevanje" dobil zasluženo plačilo. Biznis je pač biznis, še posebej v svetu novofundlandcev. Ko je vse skupaj preraslo v za Šada donosnejši posel, sva sklenila tudi pogodbo, v kateri sva navedla naslednje pomembne točke:

1. Učenca ni dovoljeno nikoli udariti!
2. Vsak pravilen odgovor se nagradi.
3. Vsak napačen odgovor se ignorira.
4. Lažja vprašanja so vredna en čohec ali en briket.
5. Težja vprašanja so vredna košček sira ali banane, najtežji pa celo banano.
6. Učenec je opravičen od pouka, ko se slabo počuti on ali učitelj, ko je slabe volje on ali učitelj, ko je utrujen on ali učitelj ali ko se v okolici dogaja kaj zanimivejšega, kot je učenje.
7. Učenec se med poukom lahko odloči, da mu ni več do učenja in v takem primeru mu mora učitelj brez vprašanj opravičiti izostanek.
8. Učencu je dovoljeno buljiti kot tele v nova vrata, če česa ne razume.
9. Učencu ni dovoljeno pojesti nagrad, ko je učitelj obrnjen stran ali nepozoren.
10. Učencu ni dovoljeno uničevati učnih pripomočkov.
11. Učencu ni dovoljeno ukrasti učiteljevih copat in nato izzivati iz varne razdalje.


Prosiiii!


Prikloni se!


In reci Živjo!

Newfoundland dog, Neufundlaender, Terranova, Novofundlandec, pes nove zemlje ...

"Pa ne že spet ta novofundlandec!" mi pravijo doma in zavijajo z očmi. Ko mi babica za rojstni dan prinese denar, mi ga zmeraj izroči z opominom, naj vsaj tega nikar ne zapravim za psa. Jaz pa se samo nasmehnem in skorajda nevidno pokimam, v mislih pa že sestavljam seznam vsega, kar nujno rabim ... za psa.
In potem vse porabim ... za psa. Za tistega, ki se zjutraj zaspano vrže na bok in se pretegne z glasnim vzdihom, ko odhajam v šolo in ki me nemalokrat oblaja, ko se popoldne vrnem, nato pa presenečen in v bokserskem slogu z migajočo ritjo priteče do mene s tistim "Oprosti, nisem te videl!" v očeh.
Za tistega, ki vsakič nagne glavo z vprašanjem "Ali prav slišim? Reci še enkrat!", ko izgovorim magični besedi "Prinesi povodec!".
Za tistega, ki potrpežljivo prenaša večurno česanje, če tudi se zavedam, da ga nemalokrat nehote povlečem za dlako, da mu je nemalokrat vse skupaj že zoprno, pa kljub temu skoči na česalno mizo že, če se samo ozrem proti njej. Kot bi vedel, da so nekatera opravila preprosto neodložljiva in nujna.

Kakšne pesnitve!
Šado je pač Šado. Dlako pušča po vseh koncih in krajih, rad naskakuje pse, me umaže s slino, ko skuša doseči sendvič v mojih rokah, raztrga vrečo za smeti, se povalja v dreku (op. izrazu) in umaže še mene, odpre vrata dvorišča in se sprehodi okrog hiše, ravno toliko, da ga sosedje vidijo samega brez mene in se nato dela, da nič ne ve, se nažre briketov, ker sem slučajno pozabila zapreti vrečo, ... ampak še vedno je moj kuža, še vedno je moj Šado, poln napak, ampak moj.

Pri napakah se šele vse začne in saj veste, če imate psa, ste to gotovo že občutili: Eden ni nobeden! In ko bo denar, ko bo hiša, ko bo služba, ... si hočem vso to idilo "pokvariti" s še eno zgago!


Midva!


See ya!

Avtorica zgodbe in fotografij je Sara Berginc.
Zgodba je bila na mojpes.netu prvič objavljena 1. 2. 2006.
Zgodba je na natečaju za najboljše zgodbe 'Kako je živeti s kosmatincem' prejela 2. nagrado v kategoriji kupljeni psi.
Zgodba je avtorsko zaščitena, zato jo je prepovedano kopirati in objavljati drugod.

Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
4% od nakupa v trgovini Zoohit s te povezave gre za Zavetišče Horjul
Zavetišče za živali Horjul
Prins. Več kot hrana.
Mera dog - popolna suha hrana za pse in mačke
Biss 25 in Biss 25 Titanium – vse kar vaš pes potrebuje
Zakon o zaščiti živali (uradno prečiščeno besedilo) (ZZZiv-UPB3)
domov | o psih | pasme | vzreditelji | oglasi za pse | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | splošni pogoji

2000-2019 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.