mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 9  

ISSN 1581-3258
2000-2020 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Nakup psa : Prižgi spet iskrico v mojih očeh!
Dodal/a jana 1.10.2005 21:26:42 (7651 prebrano)

Prižgi spet iskrico v mojih očeh!

Vsak dan se srečujemo z zgodbami izgubljenih, zavrženih, najdenih, premraženih, lačnih, poškodovanih, ... predvsem pa žalostnih psov. Psov, ki so izgubili svojega človeškega prijatelja in iskrico v očeh. Vsak dan jih je več. Vsaka od njih si zasluži srečen konec.

Imate tudi vi veliko srce? Obiščite katero od zavetišč, pokličite katero od društev za zaščito živali in poiščite svojo iskrico!

Predstavljamo vam dve zgodbi, ki pričata o dobrih ljudeh in spet najdeni sreči dveh pasjih duš.








Ime mi je Layla

Prihajam iz zavetišča Zonzani, kjer so zame poskrbeli potem, ko sem bila najdena v nezavidljivem stanju. Bila sem podhranjena, v krastah, zlorabljana ...

Po cca. 2 mesecih bivanja v zavetišču me je posvojila neka družina, vendar so me zaradi neodobravanja okolice vrnili v zavetišče (sem namreč psička tipa bull in vsi vemo, kako nas žal mnogi označujejo). Takrat sem zapadla v depresijo in odločitev je padla ... evtanazija!
Čisto po naključju je moja zdajšnja skrbnica prišla v zavetišče pogledat neko drugo, žal zdaj pokojno psičko. Ko je odhajala, ni vedela, katero naj vzame domov. Bila sem nemogoča. Vpila sem, skakala v ograjo boksa ...

Hja, tale moja skrbnica je potem tuhtala in tuhtala ... In se odločila, da me hoče, ne glede na vse, kar se je dogajalo z menoj. Nekaj ur je čakala na odločitev glede moje usode in končno dočakala odločitev direktorice zavetišča. Ja, Bela (tako so me takrat klicali), je lahko vaša.

Ko sem začutila, da odhajam, se mi je dobesedno utrgalo. Skoraj bi razbila boks, podrla vse navzoče, potem pa sem skočila v boks v avtu in nisem več hotela ven.

Danes živim z Yo, njeno hčerko Astrid, perujskim golim psom Kunturjem, mačko Inco in mačkonom Simbo ter budro Godzilo. Imam veliko pasjih prijateljev in nič več me ni strah udarcev, vpitja in maltretiranja. Postala sem čisto druga, nerazpoznavna psička. Spet imam dlako, ki je prekrila brazgotine, spet lahko tečem in se veselim življenja, ne bojim se več dvignjene roke in hitrih gibov.

Predajam besedo skrbnici:
Layla je prišla k meni nepričakovano. Po velikem razočaranju, v času, ko sem iskala novo stanovanje in začenjala novo življenje, sem spoznala Laylo. Ko je bila pri meni borih nekaj minut, sem vedela, da nikoli ne bom našla boljše prijateljice, boljše zaveznice, nikogar na 4-ih tačkah, ki bi me imel raje kot ona.

Res je, da sva na začetku imeli nekaj težav z njenim vedenjem. Layla ni agresivna psička, je pa močna in zelo razigrana, zato jo je bilo potrebno v igri nekoliko umirjati in ji postaviti meje, kaj je še sprejemljivo. Cca. 14 dni sem morala biti pazljiva tudi pri hišnih opravilih. Vsak močnejši zvok ali nepričakovan hiter gib je Laylo prestrašil. Očitno je imela slabe izkušnje, saj se je bala dvignjene roke, hitrega premikanja ipd. Dodatna težava, ki se je pojavila, je bila huda navidezna brejost s komplikacijami. To sva rešili s sterilizacijo, tako da je danes Layla zdrava psička. Največjo težavo nama predstavlja hrana. Zaradi dolgotrajnega stradanja v preteklosti je Layla nagnjena k temu, da ukrade prav vse, kar spominja na hrano. Zaradi nevarnosti prenažiranja dobiva jesti 3x dnevno v manjših količinah.

Za konec lahko povem le še to, da mi je Layla v teh 6-ih mesecih, kar je pri meni, korenito spremenila življenje. Obogatila ga je. Tolikšne pripadnosti in zvestobe nisem doživela od psa še nikoli. Layla je ... ne vem, kako naj to povem ... Nekaj posebnega ... Uspela je preboleti človeško krutost in spet zaupa ljudem.

Layla je nekdo, ki si je utrl pot v moje srce ...

Sonja






Zgodba o Lady

Minulo poletje je 3-letno Lady med potepom nekaj povozilo - najverjetneje motor ali kolo. Ranjeno psičko je našla dobrosrčna občanka, jo odpeljala v zavetišče in na forumu mojpes.neta napisala poziv na pomoč. V zavetišču so po pregledu ugotovili, da psička nujno potrebuje operacijo čeljusti. Denarja za takšen poseg ni bilo in psička je postala resen kandidat za uspavalno injekcijo, ki bi jo odrešila muk. Po ušesni tetovirni številki so sicer sklepali, da gre za rodovniško gladkodlako prinašalko, vendar lastnika niso uspeli odkriti, čeprav je bila psica označena tudi z mikročipom. Najditeljica je o teh dogodkih sproti poročala in k sreči je vest o tem dosegla tudi predstavnico Slovenskega kluba retrieverjev, ki je prek tetovirne številke izsledila lastnika. Ta je zagotovil, da bo najdeno psico prevzel in odpeljal k veterinarju. Reševalna akcija se je ustavila, ker se je zdelo, da bo zgodba s tem srečno končana.

Pa ni bilo tako. Ko je Ladyina najditeljica naslednji dan poklicala v zavetišče, je bila nesrečna psička še vedno tam. Lastnik je dal zavetišču jasno vedeti, da je noče več nazaj in da ne bo plačal operacije. Novica o tem je sprožila vsestransko reševalno akcijo, ki jo je usmerjal Klub retrieverjev. O dogodku je obvestil vzreditelja, ki je od lastnika zahteval takojšnje ukrepanje, na žalost pa svojega mladiča ni bil pripravljen vzeti nazaj. Lastniki in ljubitelji pasme so obljubili kriti stroške operacije in psičko so po treh dneh negotovosti končno operirali. Neodgovornega lastnika sta na domu obiskali prostovoljki, ki sta dosegli, da je podpisal pripravljeno izjavo, s katero se je psici odpovedal, izročil vse dokumente in plačal operacijo. Klub je začel intenzivno iskanje novega, ali vsaj začasnega doma, kjer bi okrevala.

Zavetišče je šele po pridobitvi odstopne izjave lahko dalo psičko v posvojitev. Za čez noč jo je prevzela najditeljica, naslednji dan pa je prišla k nam. Najprej samo začasno, potem pa se nam je tako prikupila, da smo jo sklenili obdržati. Prve dni je bilo veliko dela z nego, imela je tudi nekaj težav s privajanjem na nov življenjski slog, vendar smo jih ob pomoči kluba in nasvetov s foruma prebrodili in psička se je kmalu lepo vživela ter si opomogla. Nikoli nismo dobili občutka, da bi pogrešala prejšnje lastnike. Iz zanemarjene debelušne potepinke, ki se je prestrašeno podrejala ob vsaki prehitri kretnji, je v dveh mesecih zgledne oskrbe postala dobrodušna, samozavestna in postavna pasja lepotica.

Nauki zgodbe:
- Nihče naj si ne omisli psa, če zanj nima časa skrbeti.
- Delo vestnega vzreditelja se ne konča z uro predaje mladiča v nove roke.
- Stvari bi precej olajšala uporaba strogih kupoprodajnih pogodb, ki vključujejo pravico do odvzema psa v primeru neustreznega ravnanja.
- Zavetišča bi bilo pametno opremiti s čitalci mikročipov. Kadar v zavetišču nimajo časa ugotavljati, kdo je lastnik najdenega rodovniškega psa, naj vsaj obvestijo pristojni pasemski klub, da bo priskočil na pomoč. Vsi najditelji ne poznajo mojpes.neta!

Katja

Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2020 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.