mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 17  

ISSN 1581-3258
2000-2020 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Nakup psa : Miti in resnice o nevarnih pasmah
Dodal/a jana 1.10.2005 21:58:38 (10844 prebrano)

Miti in resnice o nevarnih pasmah

Strah! Strah je eno od čustev, ki nas najlažje in čvrsto stisne v svoj neprijetni objem. Bojimo se neznanega, nerazumljivega in novega. Predvsem pa se bojimo vsega, česar nas je okolje naučilo, da se moramo bati.

Prav v živalih, katerih vrst je na našem planetu v izobilju, je mešanica neznanega in nerazumljivega, torej, razlog za strah pred njimi. In če dodamo še slab ljudski glas, potem dobimo nevarno mešanico strahu, ki pa ni nevarna le nam in našemu psihičnemu ravnovesju, predvsem je nevarna živalim, ki zaradi tega umirajo.

Kako ljudje krotimo ta strah? Najlažje tako, da živalim odvzamemo pravico do obstoja, lastnih nagonov in identitete. Ob pompoznem poročanju medijev, ki veselo pograbijo vsako zgodbo o ugrizu, takoj najprej pomislimo: "Dajmo jih vse pobit!" Pse namreč. Danes bomo slišali ime rotvajler, jutri pitbull, verjetno še doberman ali karkoli drugega, kar je veliko, črno in ima bele zobe. To bo naša reakcija na strah, ki vzpodbudi dvom o varnem sobivanju človeka in psa v urbanem okolju. Zavedati se moramo, da za vsakim psom stoji njegov lastnik oz. vodnik. In odgovornost lastnika je, da svojega psa primerno vzgoji, socializira in mu postavi meje dovoljenega obnašanja v naši družbi. Poskrbeti mora, da je pes vedno pod nadzorom in ne moti drugih prebivalcev.



Katere so "nevarne pasme"?

Čeprav nas skušajo mediji na vsak način prepričati, da obstajajo takoimenovane "nevarne pasme" psov, moramo vedeti, da takšne pasme v resnici NE OBSTAJAJO! Vsak pes, ne glede na pasmo, je lahko nevaren. Ponavadi pa takšne pse najdemo pri ljudeh, ki ne poznajo pasje narave in zaradi tega niti ne znajo obvladati in vzgojiti svojega psa.

Obstajajo različne pasme psov z različnimi naravnimi zasnovami oziroma nagoni. Nekateri psi imajo tako večji nagon po plenu: plen jim lahko predstavlja vse kar se giblje, vključno s kolesarji, tekači in bežečimi majhnimi psi. Spet drugi psi imajo velik krdelni nagon in ne bodo pustili, da se kdorkoli približa lastniku ali članom njegove "družine". Dolžnost lastnika je, da ob pravilnem šolanju nezaželene ali preveč izražene nagone omili ali bolje rečeno, preusmeri v druge, za okolje sprejemljive dejavnosti.

Kaj je to nevaren pes?

Najprej poglejmo zakone.
- Zakon o zaščiti živali (Ur.l.RS št.98 z dne 3.12.1999)
5 čen, 6.točka: Nevarne živali so živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oz. kažejo napadalno vedenje do človeka.
- Pravilnik o zaščiti hišnih živali (Ur.l.RS št.75 z dne 9.8.2005)
28.člen: Za nevarne pse se štejejo psi, ki so neizzvano enkrat ali večkrat ugriznili, napadli ali se napadalno vedejo do človeka in drugih živali. Nevarni psi morajo na javnih površinah obvezno biti na povodcu in nositi nagobčnik.




Če povzamemo, so nevarni tisti psi, ki so nestrpni do svoje okolice in njenih prebivalcev. Naj bodo objekt napada ljudje ali druge živali, to ni sprejemljivo. Poudarek je na neizzvani napadalnosti, kar omejuje tudi obnašanje ljudi do psa. Če psa, na primer, izzivamo skozi ograjo in nas potem ugrizne, ne moremo govoriti o nevarnem psu. Lahko govorimo le o neodgovornem človeku in takih ni malo.

Pes me bo ugriznil!

Ni res. Psi večinoma ugriznejo iz stahu ali zato, ker posegamo v njihov teritorij ali lastnino njegovega lastnika. To je lahko travnik pred hišo, avto ali lastnik. Če pes daje vidne znake strahu ali plahosti, nikoli ne silimo vanj! Tako, kot bi se sami v strahu branili, se lahko tudi on.



Pitbulu se ob ugrizu zaskoči čeljust!

Stara polresnica pravi, da se psom takoimenovanih 'bojnih pasem' ob ugrizu nekako zaskoči čeljust in plena ne morejo več izpustiti. Seveda, za to ni niti anatomskih niti fizioloških razlogov. Resnica je le ta, da imajo različne pasme ter posamezni psi znotraj pasem različno moč ugriza. Koliko časa pes drži plen, je stvar vzgoje. Če psa že od majhnega hvalimo in motiviramo, da ugriznjenih predmetov ne izpusti zlahka, bo enako odreagiral ob ugrizu živega objekta - drugega psa, človeka ali domače kokoši.

Zakaj se psi stepejo?

V naravi, v voljčjem krdelu, vedno najdemo voditelja - volka, ki je nad vsemi drugimi in mu vsi slepo sledijo. Tudi v našem psu še živijo te starodavne značilnosti. Ker so si psi karakterno različni, je lahko ta nagon po dominiranju bolj ali manj izražen.

Na sprehodih lahko pri srečanju dveh psov hitro opazimo dominantnejšega: ta bo drugemu postavil glavo na hrbet, renčal v opozorilo z visoko privzdignjenim repom, skakal na predel zadnjih tac. Cilj rangiranja ni smrtna poškodba nasprotnika, z vzpostavitvijo hierarhije v naravnem okolju se volkovi pravzaprav ognejo medsebojni napadalnosti in zagotovijo zaščito slabotnejših članov krdela. Cilj našega psa pa je le prepoditi tekmeca s teritorija ter si ga podrediti.

Tako smo le malokrat priča dejanskemu spopadu dveh primerno socializiranih psov. Vse se seveda spremeni, če lastnik psa ni primerno socializiral in se pes nikoli ni naučil "pasje" ali vrstno specifične govorice, ali je doživel hujše napade s strani takoimenovanih nevarnih psov.

Zakaj bi sploh pustili pasme, ki so bile vzgojene zgolj za boje?

Ljudje smo ta bitja, ki v teh bojih uživamo, ne psi. Ljudje smo pse izbirali tako, da smo dobili najbolj bojevitega, močnega, pametnega psa. Vsa leta tako usmerjene vzreje so prinesla veliko novih pasem. Malokdo se ob tem zaveda, da so ti psi idealni za bivanje s človekom. Prvo, kar smo z vzrejo dosegli je prav to, da psi niso napadalni do človeka. Nestrpni so kvečjemu do drugih živali ali pasjih predstavnikov. Res, da so v večini knjig opisani kot bojeviti, vendar je to zgolj neka naravna lastnost, kot sledenje za goniča ali usmerjanje črede za pastirskega psa. Naravne lastnosti pa so prva stvar, ki jo moramo upoštevati pri izbiri rodovniškega psa. V rokah odraslega sposobnega vodnika, ki obnašanje psa pravilno usmerja, je tudi 'bojni' pes prijeten življenjski sopotnik.

Ugriz je ugriz!

Zavedati se moramo, da lahko vsak pes ugrizne. Tako majhna čivava kot velik rotvajler. Kljub precejšnji razliki v velikosti ugriza nobeden ni sprejemljiv.

Vsi psi morajo biti vzgojeni in pravilno socializirani, saj je vsak pes lahko nadležen in okolju nevaren. Pri tem velikost ali bolje rečeno majhnost ni noben izgovor!

Zakaj vsi hočejo pobožati psa?

Lastniki naredimo veliko, da je naš pes primerno socializiran, učen in primeren za življenje v urbanem okolju. Naše življenjske izbire ne vsiljujemo drugim, ker jih spoštujemo. Spoštujte tudi vi nas, zato:

NE božajte psa brez dovoljenja lastnika.
NE vznemirjajte psa, ki brani svoj dom.
NE dajajte tujemu psu hrane, saj doma ne strada.
Naučite svoje otroke, kako se pravilno pristopa k psu.



Kako pravilno pristopimo k neznanemu psu?

Zavedajte se, da je pes živo bitje, ki ima, tako kot mi, pravico do svojega dostojanstva. Zato nikar ne silite v vanj. Najbolj pametna rešitev je ta, da psu dovolimo naj se sam odloči ali si želi naše bližine in božanja ali ne. S tem se elegantno izognemo morebitnim nepotrebnim konfliktom. V kolikor se pes odloči, da si želi vašega božanja, si zapomnite nekaj osnovnih napotkov:
- ne poskušajte psa objeti z obema rokama,
- ne sklanjajte se in ne približujte obraza njegovemu,
- ogibajte se direktnemu kontaktu z očmi,
- pobožajte ga z eno roko za ušesi ali pod vratom.

V kolikor se srečate s psom brez lastnika, ki kaže znake agresije, naj vas ne popade panika. Umirite se, ne glejte psa v oči in se počasi brez hitrih gibov, umaknite. V večini primerov gre za pse, ki bi napadli iz strahu, s takšnim dejanjem pa jih pomirimo, saj se ne počutijo več ogrožene in ne čutijo potrebe, da bi se branili z napadom.
To so le osnovni napotki, ki pa nikakor ne veljajo za vse primere srečanj z agresivnimi psi.

Ker so psi del našega življenjskega okolja, bi bilo zelo dobro pridobiti vsaj osnovno znanje o pasjem obnašanju. S pridobljenim znanjem bi se lahko pravilno odzvali na določeno pasje obnašanje in s tem pripomogli k zmanjšanju nepotrebnih napadov, ki so v veliki večini izzvani prav s strani človeka, ki mu ni poznana pasja nrav. Na območju Slovenije je veliko kinoloških društev, kjer znanja željne ljudi z veseljem sprejmejo in jim razširijo obzorja o psu, ki je zvesti človekov spremljevalec že najmanj 15.000 let. Spoznajte ga tudi vi!

Pes in njegov lastnik/vodnik sta celota. Par, ki ju ne povezuje zgolj povodec. Med njima obstaja medsebojno razumevanje in skupno učenje skozi življenje. Pes je lahko tudi orožje. Pes je lahko pravzaprav vse, kar bi vodnik rad, da je. Zato ne krivite psa, ampak vodnika. Vsak pes lahko ugrizne, vsak pes lahko napade, vsak pes zraste v to, kar smo ga naučili. Ne obsojajte pasem na podlagi zunanjega izgleda. Ob nakupu psa pa dobro premislite, zakaj si psa sploh želite in kakšne naj bodo njegove naravne lastnosti, da se bo čim bolje vklopil v vaše življenje. Pojdite k priznanemu vzreditelju za pasemskega psa ali v azil po zavrženega štiritačnika. Zapomnite pa si, da je to velika obveznost. Ta zahteva od vas, da boste za psa odgovorni, da ga boste vzgojili v strpnega spremljevalca, tako do vas kot okolice.

Zapomnimo si, da dejanja vsakega lastnika vplivajo na to, kako okolje sprejema naše pse. Prav predsodek o nevarnih pasmah ustvarja na eni strani nasprotnike teh štirinožcev, po drugi strani pa je čedalje več ljudi, ki si jih omislijo prav zato, ker so ožigosani kot "nevarni". Prav psi v rokah takih ljudi so lahko nevarni, ne glede na pasmo!

Živa in Andreja
Ilustracije: Eva Slavec
mojpes.net, oktober 2005

Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2020 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.