Avtor: Aleš Medvešek, 2005

PREDGOVOR

Pred kratkim, se mi je na neki razstavi ponudila krasna priložnost, da sem opazoval sojenje neke sodnice, ter imel ob tem priložnost prebrati tudi nekaj kritik, ki jih je napisala za privedene pse. Slednje so me na koncu tudi spodbudile, da v pomanjkanju literature v slovenščini, ki bi strokovnemu kadru pomenila teoretsko zaslombo pri ocenjevanju psov, zapišem vrstico ali dve o pogosto uporabljani (in to v napačnem kontekstu) besedi KONSTITUCIJA, ki ima v teoretiki kinologije in v splošni biološki, medicinski in veterinarski teoretiki, povsem drug pomen, kot se je med slovenci udomačil v neformalnem govoru in kot se napačno prenaša iz tega neformalnega govora nazaj v strokovno kinološko izrazoslovje. Pričujoči tekst, je plod prevoda zapiskov s predavanj g. Jerusalymskega ter različnega materijala, ki sem ga na tematiko fizioloških in psiholoških tipov (konstitucijskih tipov) našel na internetu. Prav tako sem s pridom uporabil knjigo Splošna živinoreja (Biološke osnove živinoreje), avtorice Nevenke Zabavnik-Cmok, kjer sem našel slovensko terminologijo s pojasnili tipov, ki so v uporabi v strokovni literaturi s področja živinoreje ter medicine in veterine, kar mi je kasneje v veliki meri olajšalo prevajanje in izdelavo zapiskov za tekst, ki je sedaj pred vami.

Zgornja slika kaže tri mladičke iz istega legla, vsi so se skotili z repom, kot ga vidite na sliki (kupiranje repov je na Danskem prepovedano).
Fenotip za t.i. bobtail (rep, ki ni cel) povzroča mutacija na izjemno pomembnem genu, ki je na T lokusu. Ta gen se zato imenuje T gen (T kot tail, angleško rep) ali Brachyury. Produkt T gena – protein T – je zadolžen za aktivacijo nekaterih genov, ki so vključeni v tvorbo mišic, kosti, kit, žil in hrustancev v zadnjem delu telesa.

Aleli, ki so odgovorni za normalen razvoj – divji aleli – so poimenovani z znakom +. Alel, ki je mutiral, nastane z izgubo celih kodirajočih delov T gena in je poimenovan s črko T. Ker kodirajoči del manjka so ti aleli nesposobni tvoriti katere koli produkte genov.


Photocredit Lene Pyndt

Za vzreditelja ni nobena prednost, da ima več psov kot drugi - vsakdo zna zbrati veliko število psov. Bistvo dobre vzreje je, kako imeti in vzrediti boljše pse kot drugi. Možno je, da imamo z majhnim številom psov izvrstnega porekla uspešno psarno. Lahko vsa leta vzrejamo tudi šampionske pse, če le imamo talent, da vzredimo dobre pse, ali dobre pse izberemo, da imamo vsako paritev za umetnost in da imamo število psov ves čas pod nadzorom. Iz različnih vzrokov ni mogoče, da bi imel vzreditelj veliko psov, manjše število psov in osebni kontakt z vsakim od njih pa je velika prednost. Gospa Anne Taylor in njena vzreja labradorjev sta dober primer. Vzreja že 25 let in nikoli nima več kot šest psov v psarni. Svoje pse ima raje kot prijatelje ob sebi. V principu je to "psarna psic", čeprav je njen najbolj znan in uspešen pes rekorder v CC med psi, Ch. Fabracken Comedy Star, "Murphy". On in njegova sestra sta ostala v psarni in oba sta zmagovalca. Ko se je videlo, da je samec lepši, je bila samica podarjena ljubiteljem te pasme. Čeprav je bil "Murphy" pes, ki ga imaš samo enkrat v življenju, po mnenju gospe Anne, pa že razmišlja, da bi zopet obdržala samca.

Nataša Šetinc Dolar je pripravila okvirni izračun stroškov pri vzreji rodovniških pasjih mladičkov. Simulirala je dve legli.

Rodovnik je osebna izkaznica psa. V njem najdete poreklo psa: očeta, mamo, sorodnike za nekaj rodov nazaj, kdo je vzreditelj psa in seveda številko rodovnika in tetovirno številko psa. V nekaterih državah sta tetovirna številka in številka rodovnika enaki (tako kot pri nas), v drugih pa različni. V večini evropskih držav pa se vse bolj uveljavlja označevanje psa z mikročipom. Tudi ta številka mora biti vpisana v rodovnik. Če ste psa kupili v tujini, mora le ta imeti izvozni - export rodovnik, kjer je vpisano v rubriko lastnika vaše ime in poln naslov.
Včasih se zgodi, da rodovniki niso izdani pravočasno (rodovnike izdaja Kinološka zveza Slovenije). Zaprosite vzreditelja, naj vam da v roke vsaj fotokopijo prijave legla, dokler od njega ne prejmete rodovnika.

Nekoč sem obiskala vzrediteljico, gorečo idealistko, ki že leta vzreja, in to z velikim navdušenjem ter prav gotovo v želji, da bi vzredila boljše in lepše pse. Z veliko ljubeznijo so negovani tako mladi kot starejši psi. Tako mi je gospa s ponosom pokazala nekaj psov, ki jih je sama vzredila. Plemenjakinja je bila vedno parjena z najboljšim plemenjakom. Ni zahtevala razstavnih uspehov, čeprav ti niso izostali, vendar pa je bila večina pri njej vzrejenih psov malce plahih in nezaupljivih, čeprav so bili plemenjaki v večini primerov dobri delovni in razstavni psi. Na podlagi njenega vabila sem si prišla ogledati dve legli, stari šest in osem tednov. Mladiči so bili v stranskem delu hiše, v dveh svetlih in čistih prostorih. Vsak prostor je imel direkten zaščiten izhod na prosto. Mladiči, izredno negovani in pravilno hranjeni, so imeli prav vse, kar so si poželeli - veliko prostora, svetlobe, sonca ter mir. Nihče jih ni motil, noben človek niti drugo živo bitje, ne hrup, prav nihče. Vzrediteljica se je mladičem približala čisto potiho, po prstih. Sama nisem smela vstopiti, da ne bi prestrašila pasjih otrok, kot je menila vzrediteljica. Tako niso imeli ti mladiči, ki gredo pri 10, 12 tednih k novim lastnikom, prav nobene možnosti, da bi dobili slabe izkušnje s svetom. Pomembna faza oblikovanja značaja je bila tako zapravljena. Ob oddaji je bilo za mladiče vse, kar jih je čakalo pri novih lastnikih, neprijetna novost, ki so jo njihovi živci težko prenesli; zamujenega obdobja v odraščanju se ni dalo več nadomestiti.