Avtor: Marija al Faraj, www.hopipoint.net
Objava na mojpes.netu: 27.11.2005

Hopi Point's Gill Galad
Foto lastnik Žiga Kovačič

ALJAŠKI MALAMUT

V. FCI skupina - Špici in pratipski psi
Sekcija I. - Nordijski vlečni psi - pasma 243
www.fci.be

Pasma Aljaški malamut (AM) se smatra za najstarejšo pasmo psov v Severni Ameriki, njihov razvoj pa je popolnoma povezan z zgodovino aljaških eskimskih plemen. Zaradi osupljive podobnosti nekateri raziskovalci pasme verjamejo, da malamuti izhajajo iz severno ameriških volkov, ki so bili udomačeni pred več kot 15.000 leti, drugi pa se nagibajo k teoriji o nastanku s križanjem eskimskih psov z volkovi. Pravi izvor te pasme bo verjetno za vedno ostal zavit v skrivnost. Vsekakor pa je to pasma, ki ima popolnoma svoj izvor in ni nastala iz mešanja več pasem, tako kot veliko sedaj mednarodno priznanih pasem. Malamut je stvaritev narave in ustvarjen za preživetje v grobih razmerah severo zahodne Aljaske.

Ni znano, kdaj so Eskimi začeli te pse uporabljati za lov, vleko in prenašanje tovorov, prvi podatki o teh psih izvirajo šele iz zapiskov, ki jih je leta 1819 objavil Capt. J.Ross. Od takrat naprej so ti psi doživljali velike spremembe, njihov obstoj in njihova vrednost sta bila odvisna od viharnih dogodkov na aljaškem severu. V časih zlate mrzlice je vrednost teh psov naraščala v vrtoglave višine, obenem pa je bil prav v tem času obstoj te pasme tudi najbolj ogrožen, ko so iskalci zlata v želji za še večjimi in močnejšimi in hitrejšimi psi začeli malamute križati z drugimi pasmami. Zahvaljujoč svojim dominantnim genetskim zasnovam so se ti psi ohranili vse do leta 1927, ko so se začele priprave za Bryd-ovo ekspedicijo na Anktarktiko. Januarja 1927, ko sta bila Arthur Walden in Scotty Allan zaposlena z zbiranjem najmanj 50-tih primernih vlečnih psov in njihovim treningom, je Scotty-jevo pozornost pritegnik velik, prijazen pes, ki je neizmerno užival v crkljanju. Menil je, da je našel pravega aljaškega tovornega psa in o tem obvestil Evo Seeley ter ji dovolil, da je psu dala ime Rowdy of Nome. Čeprav se danes vse zasluge za priznanje te pasme pripisujejo Evi Seeley, sta izgled in značilnosti pasme pravzaprav določila Scotty Allan in njegov

Rowdy of Nome (1927)

17. Aprila 1935 je bil v kraju Wonalancet (New Hampshire, ZDA) ustanovljen prvi Klub aljaških malamutov in julija 1935 je Ameriška kinološka zveza (AKC) priznala pasmo aljaški malamut in tudi izdala prve rodovnike.

Več o nastanku posameznih tipov aljaških malamutov na www.northernterritories.com.

Aljaški malamut je resnično deloven pes. V svoji domovini Aljaski se je uporabljal za lov na tjulnje in polarne medvede, predvsem pa za vleko težko naloženih sani ali nošenje težkih tovorov. Danes je malamut postal prijeten družinski pes, ki pa še vedno z veseljem vleče sani, prenaša tovore ali pa vas spremlja na dolgih pohodih po gorah.

Malamut je značajsko in telesno zelo močan pes, zato je pri vzgoji potrebna popolna doslednost in vztrajnost, saj se malamuta lahko obvlada samo z besedami, nikakor in nikoli pa ne s fizično silo. Njegova željena plečna višina je 64 cm, vendar so visoki tudi do 76 cm, tehtajo pa lahko 38 ali celo več kot 50 kilogramov. Samice so običajno 5 cm nižje in do 10 kilogramov lazje od samcev, predvsem pa precej bolj ubogljive kot samci.

Predvidevam, da so se ob navedeni telesni višini (76 cm) marsikomu kar naježili lasje, a dejstvo je, da se občasno v leglu pojavi tudi takšen mladič, pa čeprav sta oba njegova starša (in stari starši) bistveno manjša. Noben standard, tako FCI kot AKC, ne določa, torej ne omejuje velikosti malamuta, pač pa oba standarda navajata le željeno velikost.

Vsekakor velikost malamuta nikoli ni pomembnejša od tipa, skladnosti telesa, gibanja in drugih funkcionalnih lastnosti.

Gibanje ima pomembno vrednost pri ocenjevanju te pasme, vendar se v zadnjih časih žal vedno bolj pozablja, da malamut ni dirkalni pes, da ni ustvarjen za hitrost, temveč za vzdržljivost in moč. V ocenjevalnih krogih se z malamuti dirka na vso moč, ljudje pozabljajo, da imajo na vrvici kamion – ne pa nekakšnega Ferrarija. Torej, pomembni sta moč in vzdržljivost, vsaka pomankljivost, ki bi ga pri tem ovirala, vključno z značajem, pa se smatra za resno napako.

Njegov kožuh je čudovit, dlaka se sama čisti in nima vonja. Kožuh sestavljata gosta, mehka - volnena poddlaka in trda varovalna dlaka. Poddlaka, s svojim zadrževanjem od telesa ogretega zraka, deluje kot izredno učinkovit izolator in tudi v najbolj ostrem mrazu učinkovito preprečuje izgubo telesne toplote. Ta odlična izolativna lastnost pa malamuta ne ščiti samo pred mrazom, temveč tudi pred vročimi sončnimi žarki! Popolnoma napačno je mnenje, da malamuti slabo prenašajo poletno vročino – trdim, da jo prenašajo dosti lažje kot velika večina drugih pasem. Po enakem principu se pred vročino zaščitijo saharski beduini, ko se sredi najhujše vročine ovijejo z volnenimi šali!

Gosta poddlaka podpira trdo varovalno dlako, ki zato ni poležena, temveč štrli proč od telesa in daje malamutu njegov karakteristični videz. Varovalna dlaka mora biti trda in gosta, tako da lahko ščiti poddlako pred vetrom in snegom.

Barva kožuha ni niti približno tako pomembna kot njegova sestava. Edina dovoljena enotna barva kožuha je bela, sicer pa so dovoljene vse ostale kombinacije z belo: črna, rdeča, veliko odtenkov sive barve in celo plava. Najbolj pogosti so odtenki sive barve, kar pa nikakor ne pomeni, da so rdeči, beli in plavi malamuti neželjene izjeme.

Prav tako kot pri barvah kožuha imajo malamuti tudi veliko različnih kombinacij pri maskah.

Seveda vsi malamuti niso *prijazni medvedki*. Med njimi se (k sreči bolj poredko) najdejo tudi nezanesljivi in agresivni psi, ki v lasti neiskušenih lastnikov lahko postanejo precejšnje breme in težava. Nagnjenost k agresivnosti je dedna, zato je zelo priporočljivo, da se pred nakupom mladiča vedno preveri karakter njegovih staršev. Če so starši plahi in nezaupljivi do ljudi, bodo njihovi potomci v neizkušenih rokah zelo verjetno postali nezanesljivi in celo agresivni.

Glede na njegov karakter se malamuta NIKOLI ne sme učiti vaj, ki bi vzpodbujale agresivnost. Vaje obrambe, napada ali kakršnih koli čuvajskih lastnosti so popolnoma v nasprotju z njihovim nagonom. To je pes z močnim nagonom tropa, vsakega človeka sprejema kot novega prijatelja (člana tropa) in se čustveno zelo naveže na vse člane družine.

Je zelo samozavesten pes, izredno inteligenten in zato ne pričakujte, da vas bo vedno brezpogojno poslušal. Če mu boste metali žogico, jo bo prinašal samo dokler bo to zabavalo njega, povelja prostor, poleg itd. bo izvajal le zato in toliko časa, da vam dokaže, da popolnoma razume vaša povelja – potem pa odšel početi kaj bolj pametnega. To je zelo tih pes, nekako *laja* le ob silnem navdušenju, ko želi pritegniti vašo pozornost, občasno pa, predvsem ob spodbudi kakšne sirene, zavija kot volk.

Njegova sposobnost orijentacije je nedoumljiva. V svojem pohajanju po planotah Pokljuke sem večkrat zašla na popolnoma neznane predele in dovolj je bila samo beseda *gremo domov*, pa so me psi pripeljali točno nazaj k parkiranemu avtu. Pri tem eden od psov vedno teče nekje daleč spredaj, ostali pa mu sledijo, le da se stalno vračajo nazaj k meni in dobesedno preverjajo, če sem še na pravi poti. Ta njegova sposobnost je bila v snežnih metežih daljnega severa enostavno neprecenljiva, saj je vprega malamutov vedno našla varno pot domov.

Zanimivo je, da so poleg odlične orientacije ohranili tudi svoj nagon glede varnosti gibanja po zaledenelih površinah.
Na naših zimskih potepih večkrat zaidemo v bližino majhnega jezera in ob hudem mrazu je njegova zaledenela površina čudovit kraj za pasje norčije, vendar pa se psi zapodijo na led le takrat, ko (ne vem kako) že od daleč ocenijo, da je ledena površina dovolj varna.

Malamut je zaradi svoje okretnosti lahko tudi odličen v agility-ju, vendar je za to potrebno kar precej časa in potrpežljivosti. Pa ne zato, ker bi ga bilo težko naučiti, težko ga je le prepričati, da ene in iste vaje večkrat ponovi, saj je vsako ponavljanje skregano z njihovo logiko.

Nega malamuta je zelo preprosta. Zadostuje enkrat tedensko krtačenje in čisto dovolj bo, če ga poleg tega še enkrat ali dvakrat letno okopate. Dlako menja dvakrat letno (spomladi in jeseni) in ob času menjave dlake je vsakodnevno krtačenje obvezno! Sproti moramo odstraniti vso odmrlo dlako in s krtačenjem (proti smeri dlake) pošteno prezračiti kožuh. Dlako po potrebi strižemo samo med blazinicami na nogah. V kolikor se pes giblje samo po travnatih površinah se kremplji ne obrabijo in je zato potrebno občasno prirezovanje.

Hranimo ga lahko praktično z vsem, kar nam pride na misel. Ponudite mu kvalitetne brikete, ribe, sadje, zelenjavo, meso, riž..., za vsako spremembo jedilnika vam bo neizmerno hvaležen. Seveda tako kot vsi ostali psi tudi malamut ne sme jesti čokolade, rozin, grozdja, kuhanih kosti, kosti perutnine... Količina hrane za odraslega malamuta je glede na njegovo velikost presenetljivo majhna.

Pasma izvira iz krajev, kjer so bili obroki hrane zelo pičli in malamuti so zato razvili prebavila, ki popolnoma izkoristijo vsak grižljaj hrane.

Malamuti zaenkrat veljajo še za zelo zdravo pasmo. Edini občasni problem je *hot spot* - bakterijsko kožno vnetje, ki se pojavlja predvsem ob vlažnem vremenu spomladi in jeseni in ga s pravočasnim zdravljenjem dokaj hitro ozdravimo. Hot spot dobijo običajno le mladi psi, po starosti dveh let je pojav zelo redek. Pojav hot spota je velikokrat tudi povezan z nepravilno izbiro briketirane hrane.

Seveda pa moramo, tako kot pri drugih pasmah, tudi pri vzreji malamutov narediti vse, da se izognemo dednim boleznim kot so displazija kolkov, bolezni oči, *coat funk* in CHD.
http://www.malamutehealth.org/

Najmanj, kar moramo narediti, je slikanje kolkov in pregled oči pri samcu in samici in se šele na podlagi teh rezultatov odločiti za vzrejo.

Včasih je bilo zelo težko ali skoraj nemogoče dobiti prave informacije glede prenašalcev dednih bolezni, saj je velika večina vzrediteljev skrbno skrivala podatke o eventuelnih zdravstvenih problemih v svojih linijah.

Danes izgovor *nisem vedel* ni več opravičilo za vzrejo problematičnega legla, saj s pomočjo svetovnega spleta lahko tekoče sledimo vsem problemom v pasmi, preverimo genetske probleme posameznih krvnih linij in temu primerno tudi načrtujemo našo vzrejo.

Hopi Point's Grizzly Bear in vse kar je ostalo od losa :-)
Foto lastnica Kirsten Helene Andersen