Avtor: Andreja Herceg
Vir: balkancinology.com
Objava na mojpes.netu: 20.07.2005
Podenco Ibicenco
Moja zgodba o pasmi Podenco Ibicenco se je pričela šele pred
nedavnim, v italijanskem mestu Arezzo, kjer smo leta 2001 obiskali
CACIB razstavo.
Tam sva ga z mojo boljšo polovico zagledala prvič v življenju,
v vsem sijaju in veličini - PODENCO IBICENCO.
Videti je bil še večji, saj je bila na drugi strani povodca neka
majhna Italijanka. Obstala sem kot vkopana, da je moj gospod skoraj
padel čezme, in zašepetala: "Poglej ga, Podenco."
Stopila sem proti njemu, on me je opazil, vzdignil se je na zadnje
noge, prednje položil na moja ramena, me pogledal s tistimi skrivnostnimi
jantarnimi očmi in ponudil glavo: "Božaj me." Uf, to
je bilo nekaj za mojo dušo. Tedaj je pes opazil Blaža, spustil
se je na tla, stopil do njega, tudi njemu položil šape na rame
in ponudil glavo za božanje.
Šele tedaj sem opazila, da je Blaž padel v totalni trans zaradi
tega psa.
In tako je čez nekaj mesecev eden Podenco zavil proti Sloveniji
in se "sparkiral" direktno na najin najljubši kavč.
Ko ljudje vidijo to pasmo, so reakcije ali zelo pozitivne ali
pa negativne, tistega vmes ni. Ni se še zgodilo, da bi bili neopaženi.
Foto: Blayo
Vilinec iz daljne preteklosti
No, ta moja zgodba nekako ni začetek te nenavadne pasme. Njihova
zgodba se je pričela pred davnimi 5.000 leti v dolini Nila, kjer
so Tesemi - njihovi predniki - ležali v senci palm in se sončili
v ljubezni tedanjih aristokratov. Pse so uporabljali za lov na
zajce, nizko divjad pa tudi antilope, torej večjo divjad.
Faraoni in ostali aristokrati so jih zelo visoko cenili, ter jim
pripisovali nadnaravne sposobnosti.
Egipčanski bog Anubis, Foto: avtor neznan
Anubis - bog mrtvih, balzamiranja in vodič duš v onostranstvo
- je imel obliko psa z velikimi pokončnimi ušesi, ozko in dolgo
glavo ter elegantnim telesom.
Pes, po katerem je Anubis dobil svoj videz, je direktni prednik
ibiškega, faraonskega in kanarskega psa.
Grobnice egipčanskih veljakov so polne slik, iz katerih je mogoče
razbrati, da ti psi niso bili le lovci in čuvaji, temveč tudi
nepogrešljivi spremljevalci teh ljudi.
Kinološki arheologi so prišli na svoj račun ob odkritju grobnice
Tutankamona. Ta faraon je moral biti strasten prakinolog, saj
je večji del grobnice poslikan z motivi njegovega življenja s
psi. V mojem avatarju je slika Anubisa, ravno tistega, ki so ga
našli v Tutankamonovi grobnici.
Foto: Blayo
Pred približno 3.000 leti so predniki ibiškega psa prišli na
otok Ibizo. Veliko je teorij, ki razlagajo kdo je bil 'kriv'
za njihovo potovanje, vendar je v vsaki kar precej 'lukenj'.
Lahko bi bili Feničani, Egipčani, Arabci, Grki ... Vendar ni pomembno
s katero 'turistično agencijo' so potovali, dejstvo
je, da so na otok prišli preko morja.
In tu je konec romantične zgodbe o preteklosti teh psov. Ljudje
Ibize so bili revni, zemlja je bila škrta, zato so bili dobesedno
odvisni od lovskih sposobnosti psov. Na tem mestu lahko pojasnim,
zakaj jih imenujem vilinci. Ko je bila ta pasma še mlada, so jih
negovali in poveličevali kot bogove v najlepšem delu sveta.
Ko so odrasli, so jih poslali v najrevnejši del sveta, kjer še
dandanes z vsem srcem in dušo služijo ljudem.
Foto: Blayo
Otok Ibiza je bil za te pse nekakšna časovna kapsula. Ni bilo
drugih pasem in ni prišlo do križanja, zaradi revščine in pomanjkanja
ljudje tudi do živali niso bili prizanesljivi, zato so preživeli
le najbolj zdravi in najmočnejši psi. Zaradi teh dejstev se pasma
v 3.000 letih ni dosti spremenila in jih skoraj lahko imenujemo
živi fosili.
V začetku prejšnjega stoletja pa je časovna kapsula le odprla
svoja vrata in vilinci so vstopili v moderno dobo.
Originalno ime te pasme je "Ca Eivissenc".
Foto: Blayo
Nežne linije narejene iz zvezdnega prahu
Tu bom združila njihov videz, temperament in namembnost, ker
lahko le na ta način predstavim pasmo kot zaokroženo celoto.
Višina:
Samci: 66 - 72 cm
Samice: 60 - 67 cm
Močna in dolga ramena, relativno ozke prsi, skoraj ravna rebra,
raven in močan hrbet, zategnjen trebuh in dolg rep jim omogočajo
razvijanje velikih hitrosti (okoli 50 km/h) in eksplozivno, nenadno
menjavanje smeri teka. Če ima zajec za seboj takšnega lovca, potem
skorajda nima možnosti za pobeg.
Dolga in močna bedra ter relativno nizko nastavljena kolena zadnjih
nog jim dajejo možnost skakanja v višino z mesta tudi do 1,5m
(tudi višje), kar je idealno za lov na ptice in preskakovanje
ovir.
Foto: Blayo
Ušesa so precizni radarji, ki ujamejo vsak najmanjši šum
in jih lahko obračajo v vse smeri, ko prisluškujejo za plenom.
To je tudi razlog, da dobesedno ne prenašajo hrupa. Čeprav so
močna in pokončna, so še vedno dovolj tanka, da jih priležejo
h glavi, ko se pritajijo v zasedi.
Ustnice so ozke, da ne prekrivajo zob, ki so škarjastega
ugriza, ko želi zgrabiti plen.
Nos - velike nozdrvi dajejo vedeti, kako dober je njihov
voh.
Dlaka - kratka ali resasta, barva v kombinaciji bele in
rjave
Oči - barve jantarja. Vid imajo zelo dobro razvit. Te oči
imajo nekakšen nezemeljski pogled, ki ga ne boste nikoli pozabili.
Gibanje je elegantno, nekaj kar mu daje moč in energijo.
Svoje energije nikoli ne trošijo samo zato, da lahko skakljajo
naokoli. Ko počivajo, potem so sinonim za lenuha, vendar ko vidijo,
da bo "akcija", potem bodo vedno v prvi vrsti.
Foto: Eli M. Klepp
Lovec, ki ima ibiške pse, je lahko slep, len, ni mu treba poznati
obnašanje plena in ne potrebuje denarja za nakup puške. Obvezno
pa mora s seboj v lovišče prinesti čutaro z vodo.
V lovišče spustijo trop psov (ponavadi okoli 20), ki sistematično
pregledujejo teren. To izgleda tako, kot da iščejo jajce, ki se
ne sme razbiti. Psov skorajda ne slišiš in vidiš, po lovišču se
gibljejo kot duhovi. Ko pa eden od psov najde plen se psi takoj
postavijo v klin in lov se začne. Tedaj se iz duhov spremenijo
v izkušene akrobate, ki s svojimi vratolomnimi akrobacijami sledijo
plenu. Za šalo preskakujejo visoko grmovje, tečejo hitro kot veter
in ko eden od psov zgrabi plen, ga takoj odnese lovcu. In zdaj
pride v prvi plan čutara z vodo. Nagrada za prinesen plen je VODA.
Lov traja tako dolgo, dokler se psi sami ne odločijo, da je dovolj.
Tako so lovili že v času velikih faraonov in ga ohranili do današnjih
dni. Takšen način lova je za psa zelo zahteven, saj od njega zahteva
veliko mero inteligence. Oni pravzaprav naredijo vse sami in morajo
zato biti iznajdljivi in se znati sami odločati. Prav ste prebrali,
ti psi razmišljajo in imajo svojo voljo in pamet.
Foto: Blayo
Dobrodošel v sedanjost
Ti psi so osvojili srce modernega človeka. Iz popolnega lovskega
stroja so se z lahkoto preobrazili v razigranega in predanega
spremljevalca aktivnih ljudi ali pa v nežnega in prijetnega družinskega
člana. Lahko rečem, da so perfekcionisti v vseh pogledih, ne glede na to,
kaj počnejo in kje se nahajajo.
Zaradi grobe preteklosti in rigorozne naravne selekcije je ta
pasma izredno dobrega zdravja in nima prav nobenih bolezni, ki
bi se prenašale iz roda v rod.
Foto: Blayo
Njihov izgled je zame perfekcija narave. Kar se pa karakterja
tiče ..., takole ga bom opisala ..., to je nekaj, kar je treba doživeti,
saj so razigrani, kot majhni otroci, sramežljivi kot mlado dekle,
ljubeznivi in nežni kot starši do svojega otroka in s popolno
prirojeno aristokratsko vzgojo. Če vse to dobro premešamo in dodamo
še odločnost in izredno inteligenco, dobimo tipičnega ibiškega
psa. In ravno ta tipičnost me je velikokrat pripeljala do roba,
saj nisem vedela ali naj ga kregam ali božam, naj se razjokam
ali od srca nasmejem.
Vsekakor to ni pasma, ki bi jo priporočala začetniku, saj bi
se zelo kmalu zgodilo, da bi srečni lastnik spal na predpražniku
pred vrati, pes pa v njegovi postelji. Svoje želje znajo uveljavljati
na tako sofisticiran način, da niti opaziš ne, kdaj si se znašel
na predpražniku.
Foto: Blayo
In vendar je vseskozi treba imeti na umu, da so krhki in nežni
kot porcelan in ne prenašajo grobosti in hrupa.
Foto: Blayo
Zame so dragulji s faraonove krone in skrivnostnim pogledom Anubisa,
ki vse ve, a molči.