Avtor: Janez Burkeljca
Avtor vseh fotografij: Jernej Burkeljca
Vir: www.appenzeller-sennenhund.si
Objava na mojpes.netu: 21.08.2005

Appenzeller Sennenhund

Delilah Tohočinska (Dina)

OPIS PASME

Apencelskemu planšarskemu psu (originalno ime pasme: Appenzeller Sennenhund) ponavadi pravijo tudi samo Apenceler ali ljubkovalno Api. Najverjetneje je najmanj znana pasma izmed štirih švicarskih planšarskih psov (Bernskega planšarskega psa, Velikega švicarskega planšarskega psa in Entlebuškega planšarskega psa). Zaradi njihovih ovčarskih sposobnosti jim nekateri pravijo tudi švicarski mejni ovčarji. Kljub neizmerni energiji pa so vsekakor sposobni tudi lenobnega poležavanja v senci kakšnega drevesa. So precej žilavi, vsestransko uporabni delovni psi srednje velikosti. Glava je široka in ploščata, ki se oža proti črnemu nosu. Oči so majhne in temne, ušesa povešena. Rep nosijo zavit navzgor nad hrbet, noge so ravne. Dlaka je ravna, kratka, dvoslojna, relativno gosta in svetleča. Osnovne barve so črna in rjava s simetričnimi belimi vzorci.

ZGODOVINA

Obstajata dve teoriji o nastanku Apencelskega planšarskega psa. Prva pravi, da je to domorodna alpska pasma, še iz bronaste dobe. Druga pa trdi da so Apencelerji potomci Molosov, ki so v Švico prišli z Rimljani. Apencelski kuža je bil prvič pisno omenjen v knjigi Živalstvo alpskega sveta (1853) kot "kratkodlaki, srednjevisok, večbarven, planšarski pes (govedar) z jasno izraženim laježem, podoben špicu. Najdemo ga v nekaterih kantonih, kjer ga uporabljajo za zganjanje živine in čuvanje domačije".

Leta 1898 je bil Apencelski planšarski pes priznan kot samostojna pasma. Prvi standard pasme so potrdili s pomočjo velikega promotorja pasme Max-a Siber-ja. Pasmo so predstavili z osmimi psi na prvi mednarodni pasji razstavi v Winterthur-ju. Na prigovarjanja prof. dr. Albert-a Heim-a, ki se je zelo zanimal za švicarske planšarske pse ter seveda posledično za Apencelerje, je leta 1906 nastal klub Apencelskih planšarskih psov, z namenom ohranjanja in promoviranja pasme v njenem naravnem stanju. Podlaga za vzrejo čistokrvnih psov je nastala z obveznim vpisom mladičev v rodovniško knjigo Apencelskih planšarskih psov. Prvotno območje vzreje je bil odmaknjeni kanton Appenzell, danes pa je pasma prisotna po vsej Švici in zunaj nje, vzreditelji pa so prisotni v mnogih evropskih državah.

Čeprav je apencelski kuža pridobil mnogo občudovalcev, ostaja vzrejna baza še vedno majhna. Samo z odgovorno in previdno vzrejo bo mogoče ohraniti vse njegove čudovite prirojene značilnosti.

KARAKTER

Trdoživ, pozoren, pameten, poln energije in živahen, z močno izraženim črednim nagonom, ki mu preprečuje uhajanje od doma. Apenceler se ponavadi dobro razume z drugimi psi in ostalimi domačimi živalmi ter živino, če je bil z njimi seznanjen in primerno socializiran že v mladosti. Socializacija naj poteka v čim več različnih situacijah in kar največjim številom ljudi in živali. Do tujcev so zelo nezaupljivi, družinske člane in prijatelje pa z navdušenjem pozdravijo. Zdrav in dobro vzgojen Apenceler je prijazen do otrok. Zvest je celotni družini, ponavadi pa se še posebej trdno naveže na eno osebo. Apencelerji se z doslednim šolanjem zelo hitro učijo, delno zaradi svoje intelligence, delno zaradi delavnosti in želje po aktivnosti. Za to pasmo so ustrezne aktivnosti, kot so agility, razne igre prinašanja in plavanje (pol ure neprekinjenega plavanja ni prav nič nenavadnega).

Izkazali so se tudi kot zelo primerni psi za reševanje ponesrečencev kar dolgujejo svoji neustrašnosti, inteligenci, trdoživosti (kar lahko potrdim iz prve roke. Na enem izmed nočnih treningov je moja psica padla v 2,5 m globoko luknjo brez da bi zacvilila, da raznih udarcev pri lovljenju žoge niti ne omenjam), ter seveda glasnemu laježu.
Apencelerji so ekstroverti in zelo radi lajajo, zato so izredni in nepodkupljivi psi čuvaji, ki jim ni do neposrednega stika s tujcem vendar, če je treba braniti lastnika ali svoje ozemlje NAJ ne bi odlašali napasti. Dina (moja psica) v glavnem samo skače okrog prišleka in glasno laja, pri vsem tem pa ni PRAV NIČ napadalna. Previdno se približa človeku, ga povoha in nato nadaljuje z lajanjem, ne glede na to, kakšen odnos imam do obiskovalca. Po nekaj obiskih pa se nanj navadi in ga prav z veseljem pozdravi. Če ne verjamete lahko vprašate njenega prijatelja - lokalnega poštarja.
Apencelerji ljubijo naravo in so zelo radi zunaj, zato se ne zadovoljijo z življenjem v stanovanju ali v pesjaku, saj potrebujejo prostor da se znorijo. Moja je šele po enem letu pokazala koliko energije v resnici ima. Prej je več ali manj samo spala in delala družbo 13 (zdaj 14) letnemu labradorcu, sedaj pa po enoinpolurnem teku ob kolesu - cca. 15 km (toliko jih naredim jaz, ona verjetno še dodatnih 5) še vedno prekipeva od energije ter bi ga čez pol ure najraje ponovila.

BIVALNI POGOJI

Apencelski planšarski pes ni primeren za mestno okolje in življenje v stanovanju. Ljubijo naravo in odprte prostore, zato potrebujejo velik vrt in lastnika z veliko prostega časa, da se lahko ukvarja z njim. Ta pes je bil ustvarjen za življenje na kmetiji, vzrejali so ga za celodnevno zganjanje živine v vsakršnem vremenu ter v vseh pogojih, ponoči pa je moral biti čuječ in paziti na domačijo. Psi, ki tega niso bili sposobni so bili izločeni iz vzreje. Posledično je to pes, ki mora biti čimveč zunaj in zahteva veliko prostora kjer lahko pokuri svoje ogromne zaloge energije.
Od lastnika zahteva veliko časa za šolanje in druženje, zelo je navezan nanj in bi bil najraje ves čas v njegovi bližini. Api ni pes, ki bi bil izključno hišni ljubljenec. Kadar mu je dolgčas začne gristi vsako stvar, ki mu pride pod zobe zato ga je priporočljivo založiti z raznimi igračami ali kostmi ter po možnosti še s kakšno drugo domačo živaljo (z veliko potrpežljivosti s katerimi lahko izživi svoje nagone. Če ne drugače se tega naučite "the hard way", ko vam uniči vse nepospravljene čevlje, povodce, ovratnice itd.

GIBANJE

Kot je bilo že nekajkrat omenjeno, ti psi potrebujejo aktivnega lastnika in veliko gibanja. Daljši sprehod dvakrat dnevno je minimalna zahteva tudi za pse, ki živijo zunaj. Seveda pa se ne pritožujejo nad povečanim obsegom aktivnosti v raznih kinoloških športih, plavanju, teku, dolgih sprehodih po hribih in gorah, v idealnem primeru pa kar zganjanju živine, če vam je seveda na voljo.

Na sliki je Klemens von der Friedlwiese (havana brown)
lastnica Ingrid Wenz

Na vseh fotografijah je Delilah Tohočinska - Dina (razen posebej označene)