Avtor: Tomaž Jamšek
Objava na mojpes.netu: 21.04.2006

Modri gaskonjski grifon

Lina
Foto: Tomaž Jamšek

Tip: brakoidni
Standard F.C.I.: št.32 z dne 24.1.1996
Skupina 6-goniči, srednja velikost z delovno preizkušnjo
Poreklo: Francija

KRATEK OPIS ZGODOVINE

Po videzu je gaskonjski grifon robusten, čvrst a skladno grajen pes, že na prvi pogled značilno francoski. V njem se prepletajo eleganca in plemenitost malega modrega gaskonjskega goniča, ter bogata, pri lovu varovalna odlakanost francoskega grifona, psa, ki danes sodi med izumrle. Ti dve pasmi so v 19. stol. (morda še prej) tam nekje v francoskih Pirenejih križali med seboj z namenom ustvariti uporabnega lovskega pomočnika, uspelo pa jim je še več.

Vzredili so psa z dobrim nosom, močnim glasom in izrednim lovskim nagonom, ki je poln žara in podjetnosti. Je živahen in prijazen pes, ki je vodniku poslušen in se z njim rad druži še posebno, če mu posveča pozornost tudi skozi igro.

V začetku 20. stol. je pasma skoraj izginila, a jo je zavzetim ljubiteljem teh psov uspelo rešiti tako, da so zbrali vse preostale primerke, za osvežitev krvi pa so malega gaskonjca križali z malim vendejskim grifonom (briquet griffon vendeen). Danes je pasma priljubljena in zastopana v vedno večjem številu skoraj po vsej zahodni Evropi in se za njen obstoj ni potrebno bati.

Lina
Foto: Tomaž Jamšek

ZUNANJOST

Glavo ima z rahlo nakazanim zatilnim grebenom, smrček je črn, nosni greben je raven proti smrčku rahlo napet. Šobe dobro razvite dovolj dolge, da pokrijejo spodnjo čeljust in ne mahedrave. Lobanja lepo usločena, ne preširoka proti vrhu rahlo koničasta. Oči ovalne, kostanjeve z izrazito živahnim pogledom, bolj zaprte in manjše kot pri bratrancu malemu gaskonjcu. Ravno tako so krajši tudi uhlji, ki so ploščati in odlakani, vendar s krajšo dlako, kot drugod po telesu. So koničasti in morajo doseči smrček brez nategovanja. Vrat dokaj kratek z malo podbradka.

Lina
Foto: Tomaž Jamšek

Noge so močne, mišičaste z okroglimi širokimi tačkami. Prsti stisnjeni s črnimi blazinicami in kremplji.

Trup čvrst in kratek. Prsni koš je globok z močnimi rahlo ukrivljenimi rebri, močno mišičast v predelu prsi. Hrbtna linija se proti repu rahlo spušča. Rep čvrsto nastavljen dosega skočni zgib, nošen rahlo sabljasto. Pri delu nošen visoko, vedno nad hrbtno linijo.

Dlaka je trda, ščetinasta ter obilna. Krajša po glavi, kjer ne pokriva oči, še krajša in finejša po ušesih. Ni dovoljena volnasta in predolga dlaka, katero podeduje po različnih grifonih.

Lina
Foto: Tomaž Jamšek

Oškropljeni so s črnimi in belimi pikami, kar na soncu daje vtis skrilasto modre barve. Po telesu najdemo večje ali manjše črne krpe. Dve sta vedno na glavi, kjer pokrivata obe ušesi in očesi, ter se bolj ali manj nadaljujeta na šobe. Rjavi ožigi nad očmi dajejo vtis štirih oči, ožige najdemo pa tudi na šobah, ušesih in nogah ter spodnji strani repa.

Plečna višina znaša 50-57 cm za samce in 48-55 cm za samice.

NAČIN DELA

Že zunanjost kaže na močnega in garaškega psa, zato ne čudi, da pasmo koristno uporabljajo za lov na vse vrste divjadi in na vseh terenih, kjer se lov odvija. Je pa v zadnjem času ob pravi ekspanziji divjih prašičev po vsej Evropi zaradi prikladne velikosti, predvsem pa zaradi primernega, dovolj ostrega značaja, najbolj zastopan pri lovu na to divjad.

Lina
Foto: Tomaž Jamšek

Gaskonjski grifon je pri delu umirjen in preudaren, bistroumen in voljan, z všečno zagrizenostjo pri iskanju. Pri vračanju na sled kaže izrazito podjetnost in željo. Velja za klasičnega goniča (v osnovi zajčarja), ki se v primerjavi s svojim bratrancem malim gaskonjcem izkaže za spretnejšega, ter je izreden v želji izslediti divjad in vztrajen pri zasledovanju. Med iskanjem, ki poteka v umirjenem galopu, vedno ohranja stik z vodnikom (v tem elementu se pasma približa delu šarivcev), brez da bi izgubil samopobudo in odločnost.

Na terenih, ki veljajo za življenjski prostor poljskega zajca, ohranja poslanstvo klasičnega goniča, v gostih, s podrastjo poraščenih gozdovih pa se v hipu prelevi v izvrstnega šarivca. Gibanje v gosti podrasti mu omogoča gosta in trda dlaka, primerna pa je tudi njegova srednje-velika mera. Ker ne pozablja ohranjati stika z vodnikom, se razdalja od vodnika na takem lovu temu primerno skrajša. Ob stiku z divjimi prašiči največkrat ravna previdno. Divjad poskuša zadržati in ves čas glasno kliče vodnika.

Lina
Foto: Tomaž Jamšek

Gaskonjski grifon svoje francosko poreklo dokazuje tudi s svojim glasom. Ta sega od globokega, votlega zvonjenja do grlenega laježa, skoraj zavijanja, toda vedno izrazito in silovito. Daljše zavijanje ali tuljenje se dopušča, ni pa zaželeno.

Če si za konec postavimo vprašanje, ali je ta pasma primerna za naša lovišča in naš način lova, je odgovor vsekakor: da!

Zmotno bi bilo mnenje, da morajo taki psi loviti le v tropu, saj so dovolj samozavestni in pogumni, da z njimi lahko lovimo tudi posamič, zgled so skandinavski lovci. Ker so brakade pri nas večinoma le prijeten spomin iz preteklosti, vse pogosteje pa se izvaja pogone na divje prašiče, je moje mnenje, da za naše razmere potrebujemo psa, ki med iskanjem tesno sodeluje z vodnikom, najdeno divjad pa na daljšo razdaljo požene proti strelcem. Nekdo bo sedaj rekel, da so temu namenjeni šarivci, ravno to pa je tudi bistvo. Gaskonjskega grifona bomo enostavno izšolali v goniča-šarivca vse ostalo pa je stvar osebne presoje in okusa.