Avtor: Tomaž Jamšek
Objava na mojpes.netu: 21.04.2006

Arieški zajčar - ARIEGOIS

Foto: Tomaž Jamšek

Standard F.C.I. št. 20 / 24.1.1996
VI. skupina, goniči, srednja velikost, z zahtevo po delovni preizkušnji
Država porekla: Francija

Pred nami je še ena izmed številnih (sedemindvajsetih) francoskih pasem iz niza bogate kinološke zakladnice te dežele. Čeprav je malo verjetno, da bo ta pes kdaj lovil po naših poljih in gozdovih, se je ob njem vredno ustaviti, saj izhaja iz dežele, kjer so lov s psi goniči, da ne rečemo ravno izumili, zagotovo pa razvili skoraj v umetnost.

ZGODOVINA IN UPORABA

Pasma je nastala v pokrajini Ariege ter deloma v sosednjih pokrajinah. Vzreditelji so pasmo ustvarili iz starih "briquet" pasem (manjši, garaški psi z zelo močnim lovskim nagonom, s katerimi so večinoma lovili posamezno) ter pasem iz vrst "chian d'ordre" (plemenite, visoko rasle pasme, ki jih je vzrejalo francosko plemstvo - glej Lovec 7/8 2003 Porcelanec). Od svojih prednikov so podedovali najboljše lastnosti, in tako so ob strogi in načrtni selekciji dobili psa, ki ga odlikuje marljivost, volja do dela ter poslušnost.

Znano je, da so se pri ustvarjanju pasme kot predstavnika "chien d'ordre" poslužili gascon-saintonževca (znanega tudi pod imenom virelade), ki je v preteklosti nastal iz velikega modrega gaskonca in sedaj izumrlega saintonževca, manj znano ali pa sploh neznano pa je, katerega psa so uporabili kot "briqueta". Potemtakem je torej znana polovica njegovega porekla medtem, ko o drugi polovici lahko le sklepajo.

Vsekakor je pasma po predniku "chien d'ordre" podedovala nezmotljiv nos, značilen zategnjen glas, ubran in eleganten tek, nagnjenost k delu v skupini, poslušnost in vodljivost, ki mejita na pokornost ter disciplino, katera se kaže v tem, da psi ne preskakujejo z ene sledi na drugo. "Briqueti" pa so pasmo obogatili z bistrostjo, odločnostjo, odpornostjo na težke vremenske razmere ter sposobnostjo samoodločanja brez vsakokratnega posredovanja vodnika. Dandanes lahko vzreditelji pri svojih psih opazijo, da se ti v svojem obnašanju nagibajo bolj k eni ali bolj k drugi veji prednikov in tako tudi pri paritvah, na podlagi lastnega okusa, prepričanosti ali potreb, izbirajo med enimi ali drugimi osebki.

Pasma je bila ob in po nastanku zunaj meja pokrajin, kjer je nastala, malo znana. Predvsem gre to pripisati francoski nečimrnosti, ki se je izkazala, ko so hoteli pasmo razvrstiti v eno od zvrsti goničev in ji nikakor niso našli mesta. Spadala ni namreč niti med "chien d'ordre" niti med "briquet", nekateri pa so jo uvrščali celo med mešance in je niso priznavali kot čisto. Tako je pasma po prvem nastopu na razstavi leta 1890 v Parizu in uspešni uveljavitvi pri lovu, že čez slabih dvajset let doživela močan upad, ki je bil posledica z ene strani zmanjšanja številčnosti divjadi, z druge pa zaradi opuščanja lova tipa "Chasse a courre". Nazadnje je bil leta 1908 ustanovljen klub "Gaston Phoebus", ki si je za svojo nalogo zadal obdržati in razširiti pasmo, kar mu je tudi uspelo. Ariežuaji so danes dobro zastopani povsod tam po Evropi, kjer obstaja tradicija lova z goniči.

Foto: Tomaž Jamšek

OPIS PSA

Arieški zajčar je lahek, eleganten pes s plečno višino 52-58 cm pri psih in 50-56 pri psicah.

Okrogla lobanja z rahlo zaznavnim zatiljem preko spotegnjenega čelnega stopa prehaja v enako dolg gobec, ki ne sme biti preveč koničast. Uhlji, zaviti, dolgi do smrčka so nastavljeni v višini oči z živahnim pogledom. Lahek, eleganten vrat prehaja v mišičast trup. Prsi, globoke vsaj do komolcev, imajo rahlo ukrivljena rebra. Dokaj raven hrbet se konča v rahlo spuščenem križu, na katerega je dobro nastavljen do peta dolg rep, nošen v obliki sablje. Dovolj močne sprednje noge se končajo z zajčjo šapo, ravno tako zadnje, ki imajo mišičasta stegna, a brez izboklin. Mehko kožo brez madežev pokriva kratka, dokaj mehka in priležna dlaka bele barve z različno velikimi, ostro obrobljenimi črnimi krpami. Dovoljena je črna poškropljena, na glavi pa najdemo rjave ožige nad očmi in čobah.

Foto: Tomaž Jamšek

NA LOVU

Psi so podjetni in zagnani ne glede na to, če z njim lovimo v tropu ali z enim samim. V preteklosti je bil namenjen predvsem lovu na zajca v tropu (chasse a courre), danes pa ga s pridom uporabljajo tudi pri lovu na veliko divjad, kot je jelenjad in divji prašiči, kar dokazujejo številne visoke uvrstitve na tekmah, ki jih prirejajo večinoma v oborah, pa tudi v naravi, kjer gostota divjadi to dopušča. Brez težav se znajde tako na odprtih travnikih kot na poraslih in grmovnatih površinah.

Navezanost na trop, lastnost, ki jo je podedoval po plemenitem gascon-saintonževcu, nam omogoča, da pes med iskanjem pregleduje razmeroma majhen krog okoli nas, ter ves čas ohranja vsaj vidni stik z vodnikom, kar pomeni, da se na zaraščenih površinah od vodnika oddaljuje manj kot na odprtem polju. V fazi iskanja je dokaj hiter, na sledi pa upočasni in poskuša biti natančen. Pri sledenju velike divjadi je previden, običajno ne napada in je odličen oblajač na mestu. Med razpletanjem sledi se pes oglaša z dvojnim tuležem. Prvič v tla-sled, drugič pa iztegne glavo naravnost naprej (nikoli navzgor) in zatuli. Tulež je manj votel in krajši kot pri predniku gascon - saintonževcu zato pa bolj odrezav in jezen.

Loviti z arežuajem je za ljubitelja goničev užitek, tako zaradi poslušnosti, ki ga odlikuje, kot zaradi prijetne "glasbe", ki se razteza po polju ali gozdu, ko je njegov smrček "prilepljen" na sled divjadi. Če bi ga hoteli oceniti kot psa, primernega za naš način lova in naša lovišča ugotovimo, da je v ta namen nadvse prikladen.