Avtor: Tomaž Jamšek
Objava na mojpes.netu: 27.04.2006

JAZBEČARJI

foto arhiv mojpes.net: Braslovče 2013

Če vprašamo človeka, ki o psih ne premore niti najmanjšega znanja, naj nam našteje tri pasme psov, bo ena izmed njih prav gotovo jazbečar. Zatorej naj bo tale, na prvi pogled nepotreben članek, namenjen tistim, predvsem mladim lovcem, ki pri nabavi psa kolebajo med to ali ono pasmo, pa tudi ostalim, ki pasmo že poznajo, saj sem prepričan, da bodo v opisu zagotovo našli kaj, česar prej niso vedeli.

Nič čudnega, da nas prevzame ta pojava s cevastim životom na majhnih, na videz okornih nožicah in s klinastim gobčkom, ki kar ne more skriti bližnjega sorodstva s hrtom podobnimi psi. Obstoj takih psov lahko opažamo na podlagi starih egipčanskih likovnih stvaritev v neverjetnem zgodnjem letu 2300 pr.n.št. Dolga zgodovina tega psa, ki ostane zaradi svoje oblike v spominu še takemu laiku, pa je kljub temu, da je bila vedno kratkonoga in s tam namenjena točno določenemu tipu lova, doživela občutne morfološke spremembe na zgradbi njegovega telesa.

Vsekakor je njegova zgodovina zelo pestra. Psičke, podobne jazbečarju, najdemo na vseh 'straneh' zgodovinskih obdobij in vzporedno na različnih kontinentih hkrati.

foto arhiv mojpes.net: Bled 2012

Iz poslikav, ki jih je človek pustil v sled svojega obstoja, lahko vse tja do Paleolitika, se pravi kamene dobe, jasno razberemo obstoj psov na kratkih nogah. Kasneje, 2000 let pr.n.št. na nekem asirskem spomeniku najdemo podobo psa, ki spominja na jazbečarja. Iz približno istega obdobja, v času 12. dinastije faraonov, najdemo na reliefu, ki krasi grobnico vladarja, dva kratkonoga in dolgotrupa psa, ki opravljata vlogo stražarja, pri tem pa izžareva njuna drznost.

Kasneje Ksenofon (cca. 430-354 pr.n.št.), v svojem delu označi psa z lastnostmi našega jazbečarja, ki ga je videval v tistem času. Za njim Aniano Flavio (95-180 n.š.) v svojem rokopisu o biologiji navaja, da naj bi kratkonogi psi imeli skupnega prednika, katerega je poimenoval 'Canis Castorius', medtem ko so novejše raziskave izpodbile to teorijo ter jazbečarju določile prednika, skupnega vsem psom s podobnimi lastnostmi in sicer 'Canis Familiaris Palustris'.

foto arhiv mojpes.net: Slovenj Gradec 2006

Po drugi strani pa svojo zgodbo o nastanku kratkonožcev vsiljuje dejstvo, da jih skozi zgodovino opažamo vedno in povsod po svetu. Od Anglije do Kitajske pa skozi Afriko vse do Peruja in Mehike so ali so bili prisotni psi podobni jazbečarjem. Tako ne moremo mimo tega, da bi prisluhnili biologom, ki zagovarjajo domnevo, da je tokom človekovega udomačevanja psov in ustvarjanja novih pasem zagotovo prišlo tudi do nepričakovanih presenečenj, med drugim tudi do tega, da so se kotili mladički s kratkimi okončinami bodisi zaradi genetskih mutacij bodisi zaradi prirojenih okvar.

Zelo verjetno je, da so naši predhodniki hitro opazili, kako lahko tako grajen pes koristno služi določenemu namenu, svojevrstni nalogi ali določeni vrsti lova, tj. v rovih in luknjah. Pričeli so z načrtno vzrejo, ki je bila v nekateri predelih Evrope naloga kar vladarjev samih. Tako je na primer francoski kralj Dagobert I. (600-638), ki je tekom svojega vladanja izdal zakonik (Lex Baiuvarium), v katerem je opisal psa s kratkimi nogami in podaljšanim trupom, za lov v rovih imenovan Biberhund, zaukazal, da bi bil vsakdo, ki bi ubil takega ali podobnega psa (primernega za selekcijsko vzrejo), strogo kaznovan.

foto arhiv mojpes.net: Ljubljana 2003

Kasneje se je s podobo psa ukvarjalo in razglabljalo še veliko kinologov, če jih omenimo nekaj: Holhberg (1701), Dobel (1746), Reichenbach (1836) ..., vendar prva uradna omemba in določitev zunanjosti pripada Georgu-Luisu Leclerku, grofu iz Buffona (1707-1788), velikemu naravoslovcu in avtorju obširnega dela 'Zgodovina narave'. Publikacija govori o psu za delo v rovu, opisuje ga podobno, kot se jazbečarja opisuje danes, zraven pa podaja še opis, kako s psom ravnamo. Na podoben način jamarja opisuje tudi Flemingov nemški lovski priročnik iz leta 1719.

Če odpotujemo po časovni lestvici proti 19. stol., bomo ugotovili, da so kasneje ravno nemški vzreditelji, predvsem s strani gozdnih in lovskih čuvajev, uspeli stabilizirati formo kratkonogega psa, jo potem razvijali in si s tem pridobili poreklo pasme.

foto arhiv mojpes.net: Bled 2011

V svoji domovini je pes znan pod imenom neznanega izvora, Teckel. Domneve se nagibajo k temu, da ime izvira iz samega Egipta, kjer so, kot je omenjeno, služili kot čuvaji vladarjevih vrat, poimenovani Tekal ali Tekar, kar bi pomenilo ognjevit ali drzen. Drugo ime, ki je v uporabi v njegovi domovini, poznano pa tudi drugod po svetu, je Deutche Dachund (v prevodu jazbečarski pes), kar sovpada z njegovo namembnostjo.

V 19. stol. beležimo razcvet kinologije v mnogih deželah sveta, kar je botrovalo končni določitvi videza mnogim pasmam, izboljšanju fizičnih in psihičnih lastnosti psov in plemenitenju njihovih delovni sposobnosti (iz tega časa namreč izvira tudi največ specialistov). Razvoj je tako zajel tudi jazbečarja, ki je bil tako z odprtjem prve rodovne knjige v Nemčiji (Deutcher Hunde Stammbuch) leta 1840 zastopan s kar 54 poenotenimi primerki.

foto arhiv mojpes.net: Maribor 2014

Standard jazbečarja je bil objavljen leta 1879 in je tako veljal za smernice pri ocenjevanju psov na prvi uradni pasji razstavi v Berlinu leta 1883.

Jazbečar, takrat rabljen izključno samo za lov, je pred, predvsem pa po svojem uradnem nastopu s svojim lovskim darom in sposobnostmi, ki so mu jih omogočale telesne lastnosti, navduševal mnoge kinologe tistega časa. Tako je bil do osnovanja prvega kluba pod pokroviteljstvom grofa Klausa Hahna in Emilia Ilgnerja leta 1888 potreben samo še korak. Klub se je imenoval oz. se po vseh teh letih še vedno imenuje Deutche Tekel Club in je združeval različne navdušence z vsega sveta. Ker pa so navdušenci za jazbečarja izhajali tudi iz nelovskih vrst, se je vnela razprava, ki traja vse do danes, o tem ali pes sodi izključno v lovske roke ali pa nam služi lahko tudi kot družabnik.

foto arhiv mojpes.net: Celje 2010

Prvi, ki je poskušal odgovoriti na to vprašanje je bil Wilhelm von Dooke, gozdni čuvaj, ki je leta 1883 izdal zapis, da bi morala vzreja jazbečarja potekati samo v lovskih rokah in podal zahtevo, da naj ga ne vzrejajo v varianti težji od 8 kg. Kot bomo kasneje videli, sta vzreja in razvoj potekala drugače, zato je velik navdušenec dr. Fritz Engelmann leta 1949 določil in pričel z izvajanjem preiskušenj za jazbečarje, ki bi iz vzreje izključile osebke s pomanjkanjem lovske strasti in tako preprečevale 'slabljenje' pasme. Preizkušnja je po pravilniku zajemala: prikaz poslušnosti, delo v rovu, ki je moralo dokazati pogum in ostrino psa, sposobnost spoprijema z divjadjo, ki živi pod zemljo in prinašanje nepoškodovane divjadi, ki se ne brani (mlade lisice in jazbeca, kune ...), vodno delo, delo po sledu živali, najsi bo v begu ali ranjene, šarjenje ter delo goniča z glasno gonjo.

V nasprotju s tem je istega leta Anna Jame izdala publikacijo, v kateri z vso vnemo hvali jazbečarja kot psa družabnika in navaja: "trudijo se obtožiti nas, da vzrejamo neuporabne in neumne pse, prisklednike in ujetnike urbanega okolja. Vendar se motijo. Če hoče lovec imeti uporabnega lovskega psa, ga skoraj vedno vzreja brez poudarka na njegovo zunanjost, kar je nedopustno in ne more ustvariti primerkov, tako lepih kot je dolgodlaki jazbečar." ter zaključuje z mislijo, ki velja še danes: "Lovec želi, da je njegov jazbečar prežet s sovražnostjo do roparic, medtem ko si mi želimo nežnega psa, ljubeznivega do gospodarja."

foto arhiv mojpes.net: Braslovče 2013

Interesi so se križali in tako skozi leta botrovali nastanku celega asortimana jazbečarjev, za katere lahko sedaj rečemo, da imajo zastopnika za vsako srce.

Če pričnemo z njegovo velikostjo, bomo razbrali, da ga najdemo v treh velikostih, vsako posebej pa določa svoj standard. Tako imamo standardnega in pritlikavega jazbečarja ter kunčarja, vsak od njih pa lahko nosi svoj plašč in sicer kratkodlakega, resastega ali dolgodlakega.

Velikost ločimo z obsegom trupa, tako ima standardni jazbečar prsni obseg nad 35 cm, pritlikavi od 30-35 cm, zajčar (kunčar) pa do 30 cm. Dandanes se v rodovnik psa vpiše samo tip kožuha psa, ne pa velikosti, kot je to bilo nekoč, kajti v preteklosti so prišli do spoznanja, da lahko tudi paritev enako velikih primerkov pogojuje mladiče različnih mer. To je pač posledica selektivne vzreje in delovanja genov, ki lastnostim prednikov sledi lahko mnogo rodov nazaj.

foto arhiv mojpes.net: Celje 2010

Zgodovina pasme, ki smo jo do sedaj navedli, je govorila le o kratkodlakem jazbečarju, saj sta ostali dve inačici kožuha nastali kasneje, koncem 19. stol in v začetku 20. stol. Obstajajo sicer slikovni viri, ki bi lahko dokazovali obstoj drugače odlakanih jazbečarjev že prej v zgodovini, vendar o njih malo vemo in po vsej verjetnosti niso predniki današnjih odlakancev.

Z namenom torej, da bi vzredili močneje odlakanega psa, ki bi bil tako bolj zaščiten med bojem z roparico v rovu, so našega malega junaka križali s pritlikavim šnavcerjem, znanim uničevalcem glodalcev, nato pa še z Dandie Dinmontovim terierjem, ki je podvrsti jazbečarja še dodatno prilil poguma in ostrine, ter tako dobili resastega jazbečarja.

foto arhiv mojpes.net: Braslovče 2013

Dolgodlakega in najprikupnejšega jazbečarja pa so vsekakor vzredili športni kinologi, ki so iskali prijetnega in razstavno zanimivega psa. Tako so krvi jazbečarja prilili kri miroljubnih španjelov (ključno vlogo sta igrala suseški in poljski španjel, medtem ko je zelo malo verjetno, da bi ta vloga pripadla t.i. nemškemu španjelu, sedaj imenovanemu prepeličarju, saj je le-ta po zgradbi in značaju za to neprimeren), nato pa so psičke spet selektivno pomanjšali.

Po tem, ko smo se odločili, kakšen kožuh bo nosil naš jazbečar, lahko začnemo izbirati še v velikem barvnem izboru pasme.

Kratkodlakega jazbečarja najdemo enobarvnega v odtenku rdečkasto rumene (bolj je zaželena jelenja barva kot pa bledo rumena) ali pa dvobarvnega v različnih kombinacijah, vendar so tu zaželene črna ali rjava z lisičjimi ali rumenimi ožigi.

foto arhiv mojpes.net: Slovenj Gradec 2006

Pri resavcih tudi naletimo na dve barvi in sicer črna z ožigi ter dimasta, podobna barvi divjega prašiča.

Barva dolgodlakega jazbečarja gre od črne z ožigi, ognjeno rdeče, temno ognjene, pa preko vseh odtenkov lisičje do rumene. Omenimo lahko še variante s harlekin obarvanostjo, ki deloma obarva kožuh psa.

Vsakomur je jasno, da je oblika jazbečarjevega telesa več kot pripravna, da se prerine v še tako ozko špranjo, v kateri se nadeja najti roparico. Nizko in dolgo telo, z močnimi nogami in globokimi prsmi, ki dajejo dovolj prostora srcu in obilnim pljučem, da tako pes zajema dovolj zraka tudi v slabo prezračenih in vlažnih rovih, oborožen z ostrimi zobmi v močnih čeljustih dovolj dolge glave, sestavljajo dovršenega lovca, ki je še dodatno obdarjen z velikim pogumom in ostrostjo. Tako bi lahko na kratko opredelili jazbečarja kot delovnega psa-lovca.

foto arhiv mojpes.net: Braslovče 2013

Čeprav je jazbečar pes jamar-specialist (tako je opredeljen tudi pri FCI - skupina 4, z zahtevo po delovni preizkušnji), pa ga bomo z veseljem opazovali in s pridom uporabili tudi pri drugih lovskih aktivnostih. Tako bomo v njem našli odličnega goniča z ostrim in nezmotljivim nosom, ki mu telesna zgradba sicer ne dovoljuje razvijati hitrosti visokonogih goničev, zato pa ga odlikuje vztrajnost in nepopustljivost ne glede na terenske razmere. Ni je robide ali grmovja, pod katerega se ne bi mogel skobacati, pri tem pa se ne ustraši niti velike divjadi kot je divji prašič. Mnogi prisegajo nanj tudi kot na odličnega krvoslednika, kar po svojih vohalnih sposobnostih in inteligenci gotovo je, morda pa je premajhen za primere, ko mora pes obvladati večjo divjad, ki je po strelu ostala le ranjena.

Zagotovo se naš mali junak lahko pohvali tudi z visoko mero pasje inteligence, katero mu je človek skozi leta sodelovanja in tesne navezave še dodatno plemenitil. Ravno zato po njem segajo tudi vodniki-nelovci, ki v jazbečarju vidijo prijetnega, za stanovanje primernega družabnika. Poudariti pa je potrebno, da jazbečar ni vedno tako poslušen, kot bi si želeli. Predvsem se to odraža v primerih, ko z njim neprimerno ali nestrokovno ravnamo. Takrat bomo naleteli na izpade trmoglavosti in uporništva, ko bomo psa npr. poskušali odpoklicati, ta pa se bo zanimal za nekaj povsem drugega, toliko huje pa, če bo svoj smrček 'prilepil' na svežo sled v travi. Takrat bomo mislili, da nas pes ne sliši, potem ko mi vse glasneje vpijemo, vendar ni res. Pes se namenoma oddaljuje od nas, da nas ne bi slišal, vendar nas tudi takrat še vedno sliši, saj naše vpitje takrat ponavadi že presega meje okusa. Ves priliznjen se bo potem, ko se bo njemu zahotelo, vrnil nazaj in nas jezne potolažil s svojim sladkim značajem. Torej, vodniki pozor, ko poučujete jazbečarja, vzemite s seboj veliko mero potrpljenja in strpnosti, konec koncev pa je potrebno vedeti, da moramo jazbečarju pustiti tudi precej samoiniciative, saj se mora v rovu zanesti le sam nase in v tem duhu so ga vzgajali vse do danes.

foto arhiv mojpes.net: Maribor 2015

Za jazbečarja ni nujno, da živi na prostem v pesjaku, temveč se, v nasprotju s tem, prav dobro znajde v stanovanju, kjer radovedno teka za gospodarjem z namenom, da bi ga očaral, na koncu pa dosegel vse, kar si želi, tudi postati glavni v hiši. Kožuh ga dobro ščiti pred mrazom, vendar ga bomo vedno našli v najtoplejšem kotičku. Tako ga bomo v pesjaku videli, kako se nastavlja sončnim žarkom, v hiši pa ga bomo našli vedno blizu grelnih teles. Če mu bomo v hišico položili staro odejo, bomo lahko s smehom opazovali, ko se bo naš psiček z zobmi in tačkami zrinil spodaj, da bi si tako še povečal udobje.

Kadar je jazbečar mlad, je zadržano razigran in naj ne bi bil pretirano uničevalen, ko odraste, pa je naš mali prijatelj zadržan, nezaupljiv do tujcev, kar pa ne pripisujmo plahosti značaja, ampak ravno nasprotno. Jazbečar čuva in brani, tako svojega gospodarja kot druge člane družine z vso silovitostjo. Na vsak najmanjši šum, hišni zvonec, neznane korake in podobno, se oglasi s silnim laježem. Ker pa je v urbanem naselju tako početje običajno moteče, moramo jazbečarja že kot mladega psa odvajati tega.

foto arhiv mojpes.net: Braslovče 2013

Podrobnejše informacije o standardu pasme najdete v strokovni literaturi ali na ukcdogs.com.