mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 11  

ISSN 1581-3258
2000-2023 © Jana

mojpes.net na Facebooku

Chihuahua - civava - Ibolya Godina - Elektronska zbirka clankov
9. FCI skupina - Družni psi
<< nazaj | pomoč
Čivava (Chihuahua)
Pritlikave pasme

Avtorica in foto: Ibolya Godina
Vzrediteljica CHI
Mednarodna kinološka sodnica
Objava na mojpes.netu: 28.10.2008

Vsi materiali so avtorsko zaščiteni, vsakršno kopiranje je prepovedano.

Pasje kramljanje

Samo za pse!

Navodilo za ravnanje z Vašimi ljudmi!
Zvedela sem, da obstaja nešteto knjig o psih in o ravnanju ljudi z njimi. Zato se čutim primorana črpati iz vira svojih izkušenj, dragi bratci in sestrice in Vam dati nekaj napotkov o ravnanju z Vašimi ljudmi. Seveda to ne bo knjiga, ki niti ni potrebna, ker "tako" kompliciran pa človek tudi ni. Toda, prisluhnite mi, moji dragi:

1. Imejte radi Vaše (svoje) ljudi!

Čuvajte jih na vsakem koraku, pazite na nje in - če je treba, jih tudi branite. Nikdar ne pozabite, da so odvisni od Vas in bi bili brez Vas izgubljeni.

2. Imejte pa radi tudi same sebe!

Skrbite vedno za svoj blagor. Mislite vedno na to, da morate ostati v formi, da bi mogli izpolnjevati svoje številne naloge. Akceptirajte samo hrano, ki Vam tekne, ostalo, kar po Vašem mnenju ni užitno, pa kar puščajte v skodelici. Živci Vaših ljudi so slabotni in če boste vztrajni, boste že dobili kar hočete!

3. Vzgajajte jih!

To seveda ni lahka naloga, vem. Ampak to mora biti, četudi traja še tako dolgo. Odvadite jih misliti, da velja le njihova volja, s takim napačnim mnenjem je treba energično prekiniti, čim prej, tem bolje! Morajo se navaditi, da je le ena volja veljavna in to Vaša!

4. Kujajte se!

Zelo uspešno je, ob predavanjih o tkzv. prestopkih obrniti glavo proč in zdolgočaseno zreti skozi okno ali vrata. Zadostuje tudi strmeti v bilo kakšen kot ali se tako obrniti, da pokažete hrbet kregajoči se osebi. S tem dokazujete, da Vas povedano niti najmanj ne zanima.

5. Iščite zaveznike!

To je mogoče le, ce ste si izbrali več kot le enega človeka. Potem je to lažje. Če imate očka kot jaz, se najde vedno opora in pribežališče! Nikdar ni bilo in tudi sedaj ni dobro, voditi vojno na dveh frontah. Zapišite si to za ušesa!

6. Ostanite vedno PES!

Ne pustite se, za božjo voljo, počlovečiti. Vaši ljudje hočejo psa, če bi si želeli človeka, bi takega kupili!

7. Ostanite vztrajni pri važnih zadevah!

Bodite vedno dosledni, če gre za vaše zadeve. Pri vzgoji svojih ljudi ne smete biti popustljivi. Preprosto, morate storiti to kar hočete. Dvigam svojo svileno tačko in Vam resnično pravim: samo tako je možno udobno in harmonično sožitje. Jaz osebno sem tudi mnenja, da je riža dvakrat letno v hrani dovolj in da je možno le dvakrat zapored jesti isto hrano. Tudi spalni prostorček pod očkovo odejo naj ostane vekomaj. Verjetno imate kakšne druge važne želje, torej ostanite neizprosni (vztrajni)!

8. Bodite popustljivi pri ničnostih!

Seveda se ne da pri vsem trmasto vztrajati. So stvari, ki so tako nične, da lahko mirno in brez sramu popustite. Mirno se pustite privezati na vrvico, ker sicer ne bi mogli iti na sprehod. Saj potem itak stalno vlečemo za vrvico in to je tudi čisto prijetno. Tudi ne grizite vedno, ampak le v izjemnih slučajih. Renčanje je tudi lahko kar učinkovito. Opustite pretepe, to svetujem posebej gospodom samcem, ker pretepi nimajo pravega smisla, ker bosta morala oba k stricu veterinarju, medtem si bo oboževana izbrala tretjega, neranjenega in intaktnega samca. Zapomnite si dragi bratci, vedno se najde druga, kajti eni diši ta ali drugi samec posebno dobro njenemu izbirčnemu nosku.

9. Živinozdravnik

Pustite se torej mirno cepiti, izgleda da je to vsekakor potrebno. Vem, da Vam je to zoprno in razburljivo, ampak med nami rečeno, res ni boleče. Jasno, da mi trdimo nasprotno in pri tem naj ostane.

10. Še enkrat: imejte jih radi:

Vaše ljudi! Saj ne morejo nič za to, da so nemočna, slepa in gluha dvonožna bitja brez voha in instinkta. Mislite na to, da Vas nujno potrebujejo. Kaj bi bili brez Vas? Revčki, veliki revčki!

Upam. da sem Vam s svojimi nasveti ustregla in Vam pošiljam hudomušno mežikanje iz visokorodnega doma Čivav,

Vaša plemenita Snoopy von Cottas
Koper. 28.05.1992

SNOOPY-jin KOTIČEK

Da vas ni sram! Le kako morete dovoliti, da majhnega, ljubkega, sladkega, ubogega, nemočnega kužka zbadajo z ostrimi iglami? To mučenje 3 x na leto! Enkrat proti tem pasjim ostudnostim, enkrat proti nekakšni mačji ostudnosti (sem jaz mar mačka, prosim lepo!) in enkrat proti steklini. Moja gospa pravi, da je ta lahko nevarna tudi za ljudi. Zakaj se pa sami ne dajo cepiti proti temu? Vedno majhni!

Pridemo torej k stricu veterinarju. Diši po strahu. Jaz trepetam. V čakalnici je nekaj psov in mačk. Vsi se tresejo, z nikomer se ne da pogovarjati, grozno. Za nami pride še nekaj ubogih psov. Predlagam, da jih spustimo naprej, a moja gospa to seveda odkloni. Torej odtrepetam k stricu doktorju. Očka trepeta z menoj. Moja gospa me nežno drži v naročju (zelo sumljiva, ta nežnost!). Stric doktor se je čutil prisiljenega, da me poboža po glavi, svarilno sem zarenčala, a on se je smejal in približal z injekcijo. Moj boleče zakričani "Vaaaav" se je spet enkrat razlegel prepozno, šele, ko je odložil iglo. Smešno, da nisem čutila igle - tega ne razumem. Da nisem ničesar čutila, pa nikomur nič mar, ali razumete? Vsi se oddahnejo, da je spet enkrat mimo. Očka se je nehal tresti. Veterinar smatra, da bi mi moral pregledati še zobovje - ampak brez mene! Namero je - na njegovo srečo - hitro opustil, ker sem svareče zarenčala in energično šavsnila po njegovem kazalcu. Meni je za danes dovolj, mojim tudi. Očka plača - za mučenje živalic vzamejo še denar. Nezaslišano!

Končno spet doma. Nekoliko sem utrujena, ne vem, ali zaradi cepljenja, ali zaradi razburjenja, ali zaradi obojega. Očka in moja gospa mi zagotavljata, da sem "izjemno priden kuža", božata me in razvajata in svet je spet let - do naslednjič.

Snoopy

ZOPET ENKRAT OSAMLJENA ...

Včeraj popoldne me je moja gospodarica zoper enkrat pustila samo. Najprej sem lajala, potem nekaj časa jokala in končno sem se vlegla na maj najljubši prostor na klopi. Na mizici poleg je ležala majhna vrečica, ki je sladko dišala. Zagrabila sem vrečko, ki se je takoj odprla in pred menoj je ležalo polno sladkorčkov. Niso bili beli kot tisti, ki mi jih daje moja gospa kot nagrado, temveč so bili rjavi. Ko sem enega poskusila, mi je kar dobro teknil, torej sem jih pojedla, bolj iz dolgega časa, kot iz lakote, kar vse naenkrat. Čez nekaj časa mi je pričelo ropotati po trebuščku in mi je postalo zelo slabo. Tam pri repku je prišla nekaj ven, zelo neprijetno. Ko se je gospa vrnila, mi je bilo že malo bolje, vendar sem bila še zelo slabotna, pa tudi sem imela kar slabo vest. Gospa se je ozrla okrog, pogledala mene, videla prazno vrečko in - predstavljajte si - ničesar ni rekla! Vse je počistila, posadila me je v kopalno kad in mi oprala zadnji del, ki je bil res potreben čiščenja (izjemoma nisem dala niti glasu od sebe) in ko sem ležala, vsa dišeča pa šamponu, na kopalni brisači, se je vsedla k meni, me božala (!) in vzdihnila. "In vse to po zobozdravniku in zobobolu". To se mi je pa kar smilila. Lizala sem ji roki in ji s tem sporočila, da mi je to vse zelo neprijetno. Ko je prišel domov gospodar in vse izvedel je menil, da v bližnji bodočnosti gotovo ne bom nič kašljala, ko sem požrla toliko bonbonov prati kašlju (za lažje izkašljevanje). Priporočil je še šilce grenčice za želodček, kar pa je gospa zgroženo odklonila, na žalost. Kar rada bi jo poskusila, grenčico.

Vas prisrčno pozdravlja še malo zdelana (omamljena)

"Snoopy"

AH TO GROZNO KOPANJE, BREZ USMILJENJA ...

"Saj smrdiš kot dihur", mi pravi gospa. Ker ne poznam dihurja, nimam pojma, kako to diši, vendar sem pa sama prav prijetno dišala, tako kot naj vsak pošten pes diši. Saj volkove vendar tudi ne kopajo, čeprav so to moji predniki. "Oni pa tudi ne spijo v postelji!" Ta argument moje gospe se seveda ne da izničiti. In že sem naenkrat, hitreje, kot bi se utegnila upreti, stala do kolen v topli vodi, z nečim strašansko smrdečim - temu se baje reče šampon - namiljena, zdrgnjena in stuširana. Tresla sem se kot trepetlika, kar za zjokat, kar pa seveda, kot zmeraj, ni nič hasnilo. Kadar ima gospa svoj napad čiščenja, se ne zna obvladati. To vsem še posebno radi spomladanskega in božičnega čiščenja, pri katerem tudi jaz nasankam. Ni usmiljenja za tako ubogo, trepetajočo nesrečno bitje. Ta ženska nima srca. Potem pa še trdi, da bom sedaj "čudovito dišala". Na kaj takega kar omalovažujoče kihnem. Pffi! Ljudje imate pa res nekam čuden okus.

Sploh ste nekam smešna sorta (rasa). Skoraj nic ne vidite, sploh nic ne slišite, duhate pa vse narobe ali pa sploh nic. Saj ni verjeti. Sploh pa, kaj lahko zahtevamo od bitij, ki hodijo po dveh nogah kot vrane. 0 ťsluhuŤ bi vam tudi lahko pripovedovala zanimivosti. Ponoci, ko stric najbližji sosed Izreha in jaz to javim (saj je zanimivo), je povelje ťnehajŤ. Ce pa se sliši pokati Ieseno tramovje (vsakdanji obicajni hrup). sedi gospa vsa prestrašena v postelji in misli na vlomilce. Meni pa še ocita, ker kar nadalje spim. Ali naj morda javim vsak lesni poli? To bi pa marala Lajati kar vso noc, saj nekje vedno poka. In prosim, kdaj naj potem spim?

Ali pa ťvidŤ. Preko terase drzno skace kos ali pa preko trave stece miška. Lajam. Preden gospa pogleda, sta seveda oba že izginila. Potem pa rece: ťKaj pa je, nic ne vidim*. Jasno. ce je tako pocasna. Res nam ni lahko z ljudmi. Se sreca, da vas imamo tako radi in stalno pazimo na vas. ce nas ne bi imeli, bi slaba predla vam slepim, gluhim in brezdušnim bitjem! Torej sedaj sem se izpovedala. Pa brez zamere, pustite nam naše pasje dišave, saj vam tudi mi ne ocitamo vaših cloveških in ne pravimo: ťIzvolite se skopati!Ť

Vas pozdravlja vaša slabo razpoložena, sveže okopana

Snoopy in "Suzi" Šalarska

ZADNJI SPREHOD — SNOOPY-JIN KOTIČEK

Z navdušenjem grem na sprehod in prav vseeno mi je, kam gremo, da smo le hitro tam. Toda moj zadnji sprehod je bil polom, razložila vam bom, zakaj.

Šli smo po poljski poti, bilo je prijetno, toplo popoldne, nič ni motilo razpoloženja, vse je bilo polno harmonije in jaz sem bila najboljše volje. Naenkrat sem pri teku opazila, da me na zadnji tački nehaj moti. Ker pa sploh nisem preobčutljiva, nisem bila na to preveč pozorna, tudi potem ne, ko me je nekaj motilo še na trebuhu in prednjih tačkah. Dirjala pa sem nekoliko razkrečeno, kar je opazila moja gospa in se vprašala, od kdaj imam noge na "O". Preiskala me je in kriknila tako silovito, da sva očka in jaz okamenela. "Repinec!" je zakričala v takem tonu, da bi se skoraj zrušil svet. Očka se je takoj znašel, jaz seveda ne. Pomislila sem na bolezen in cepljenje, zaradi varnosti sem začela trepetati in nisem se premaknila z mesta. Domov me je bile treba torej odnesti in povsod me je bodlo!

Doma me je gospa posadila na mizo in me temeljito pregledala. Kar je videla, je ni ravno očaralo. Pulila je malo tu, malo tam. Renčala sem, da me cuka, nakar me je začela obdelovati s škarjami. Najprej na bedrih, pa na zadnjici (celo na diskretnih mestih), potem na trebuščku, pod pazduhami, na prednjih tačkah, na prsih. Sedemnajst komadov je naštela in menila, da jih dosti več ni moglo biti na poti. Potem me je gledala. Ni vedela, ali naj se nad mojim izgledom smeje ali zjoka. Menila je, da sem od spredaj čivava, od zadaj pa bolj podobna dolgodlaki podgani. Očka pa je ugotovil, da je "mini" zelo moderen in izgledam prav očarljivo in nevsakdanje, spredaj dolgo, zadaj kratko. On je pač kavalir! Mene osebno to prav nič ne moti, vesela sem, da sem se znebila bodečih strahov in da ni bilo potrebno cepljenje. Škoda le, da je gospa sklenila, da pa tej poti z menoj ne gre nikoli več, ker se boji, da bom potem še "zgoraj brez" (čeprav je tudi to zelo moderno).

Prisrčno vam maha s tem, kar je še ostalo od repa!

Vaša Snoopy

SUZI SVETUJE
NEGA IN KONTROLA ZOB

Da bi se izognili problemom z zobmi in dlesnimi, je treba našim ljubljenčkom zobe tudi čistiti. Najbolje dnevno, toda 3 krat tedensko tudi učinkuje.

Ker ljubljenček tega še ne zmore sam, mora to nalogo prevzeti lastnik, čeprav stvar v začetku izgleda povsem brezupno.

Kdor ne najde specialne pasje zobne kreme in ščetke, lahko kupi otroški model, ki mu bo prav tako ugajal, če mu bo le gospodar dovolj lepo prigovarjal. Pravilno čistiti pomeni z mini ščetko previdno krožiti med rdečim (dlesen) in belim (zobje) in zaključiti s ščetkanjem zob. Zgornje zobe se ščetka nežno navzdol in spodnje navzgor, enako kot pri ljudeh. Pri letnem cepljenju naj veterinar pregleda še ustno votlino. Vmes pa naj lastnik sam kdaj pa kdaj tvega pogled v usta in če pri tem zazna neprijeten vonj, se mora nemudoma dogovoriti z zobozdravnikom (veterinarjem!) za odstranitev zobnega kamna. Nevarne bakterije so nepotrpežljive in zelo hitro prodrejo v kri, napadejo srčne zaklopke in ledvice.

Mnoge probleme se svojemu ljubljenčku prihrani tudi s pravilno prehrano. Ne mu dajati preveč mesa, temveč mešano hrano s kalcijem in fosforjem v razmerju 2: 1.6. Če dobiva izključno le meso, pride do razmerja 1:20. Ob akutnem pomanjkanju kalcija pa čeljust postane kot guma, izgubi čvrstost in se jo da obračati v vse smeri. Čiščenje zob je vražje neprijetno, ampak jaz to vseeno počnem. Na vse se navadiš, če je to nujno, zbolela pa tudi ne bi rada.

Vaša pridna

Suzi Šalarska

PROSIM, PRESODITE SAMI!

Pomislite, jaz naj bi bila muhasta. Jaz! No, jaz pač poznam nekaj ljudi, ki so to res. Jaz to vsekakor nisem, to mi že lahko verjamete. Sicer pa, presodite sami!

V očkovi postelji zjutraj odprem svoje bleščeče oči in sem najbolj zadovoljna, ljubezniva, dobro spočita psička. Očku umijem obraz in roke, moji gospe nos in ušesa, pozajtrkujem malo kolača, napravim obhod skozi svoj vrt, opravim to in ono, se skozi vrtna vrata pošalim z nekaj mimoidočimi, sonce se smeje, gora komposta vabi k valjanju in svet je svetal in harmoničen. Poldne je, zato veselo razpoložena hitim k svoji skodelici, jo lačno povoham - in, kaj je v njej?! Govedina z rižem! Riž jem kvečjemu dvakrat na leto (enkrat sem ga že in leto je še dolgo), govedina pa je bila že včeraj in predvčerajšnjim. Ne, ne danes že zopet! Z gnusom se obrnem proč, užaljeno ležem k očku na klop, se kujam in čakam, kaj bo jedel on. Mogoče bo kaj padlo za ubogega, lačnega, majhnega kužka? Moja gospa (slabo razpoložena) mi takoj razloži, da bi bilo za mene preveč začinjeno in mastno, da sploh ne pride v poštev. In zakaj potem to kuha? Začinjeno in mastno - kakšno podtikanje! Diši pa nebeško! Seveda sem jezna, odločim se, tako dekorativno, kot le mogoče, umreti od lakote. Potem bomo že videli! Zvečer dobim znova - uganite - govedino z rižem! Zaničljivo kihnem v posodo, spijem nekaj vode, sem že zelo šibka in čakam na to, kaj bo jedel očka. On mi da naskrivaj malo kruha z maslom, košček sira, rezinico salame. Vse to seveda tako, da gospa ne opazi, kajti ona je to izrecno prepovedala. Rekla je, da mora biti tega razvajanja konec, da moram jesti to, kar je v posodi in da ne vidi razloga, da bi mi morala kuhati vsak dan nekaj drugega. Morda kar tri menuje na izbiro za pasjo gospodično? Kdo je torej muhast, vas vprašam? Seveda v preostanku večera z njo nisem spregovorila niti besede več in lačna sem šla spat. Med nami - ob dveh zjutraj sem vstala, da bi tisto govedino vseeno pojedla, ampak zlobna ženska je posodo pospravila! Bila sem zelo besna, hkrati pa tudi vesela, da ona ni opazila, kako bi v svoji lakoti skoraj popustila. Naslednji dan mi je potem vendar skuhala nekaj kokošjega mesa in končno sem bila spet sita. Gotovo je vmes posegel očka. Sklenila sem, da bom kokoš jedla tudi jutri, pojutrišnjem pa vsekakor želim dobiti košček jeter.

Torej, iskreno, kdo je pri nas muhast? Jaz prav gotovo ne. Vsega je kriva moja gospa, ki se pač ne more vživeti v pasjo psiho - tako misli vaša

"Suzi" Šalarska

PASJE KRAMLJANJE...

Sumijivo nežno in ljubeznivo pravi gospa: "Susi, pes mojih sanj, verjetno nisi spregledala, da v tvojem vrtu rovari voluharica". Tipično, če gre za kaj neprijetnega, je to MOJ vrt, če gre za zalivanje, je to OČKOV vrt, če pa pride kakšen obisk in občuduje to nešteto "cvetje", je to seveda NJEN vrt, saj razumete?! Pripovedovala mi je, da so bili moji predniki znameniti podganarji (z značilnim podtonom: "Nasledstvo pa tudi ni nič več vredno") in mi je pokazala rove, ki jih je voluharica že izrila in se vsedla v vsej spokojnosti na teraso k čitanju. Ovohala sem zadevo v vseh smereh in pričela tu in tam malo grebsti. No, in kaj sem v svoje presenečenje našla? Skoraj v nos mi je skočila, voluharica! Zagrabila sem jo in jo z dvignjeno glavo nesla na teraso, da vprašam, kaj naj z njo počnem. Položila sem jo na tla, ona pa je bila v takem šoku, da je kar obležala. RES JE NISEM UGRIZNILA, SAMO NESLA, tačko na to. Gospa je otrpnila od strahu in občudovanja (ni vajena tega, da njene ukaze tako točno izpolnjujem), očka pa je hitro vrgel svojo opoldansko spalno odejo preko voluharice, da bi jo odnesel na polje. Tam je seveda takoj oživela in zbežala. Očka pa je rekel, da je tudi on ne bi mogel do smrti ugrizniti.

Oba moja sta bila polna občudovanja in sta me zelo slavila. Očka je dejal, da so moji predniki lahko zelo ponosni name, kar je gospa tudi neomejeno potrdila, kar se redko zgodi, če je vprašanje o meni.

Prisrčno Vas pozdravlja, vsa ponosna

Vaša Susi Šalarska

PASJE KRAMLJANJE...

Nedavno tega je teta PI z Iopato delala luknje in hribcke v mojem vrtu. deste, temu se pravi prekopavati (štihati). Bila sem kar zaposlena z nadzorovanjem, udobno sem se namestila sredi kupa zemlje in sva prav prijetno klepetali. Ona me ima zelo rada. Medtem, ko sem tako sedela in jo opazovala, je pricelo po mojih nogah nekaj gomazeti. Najprej tega nisem niti opazila, dokler mi ni pricelo gomazeti po trebuhu in predelih, ki jih kot dama ne bi mogla natancneje opisati. Pricelo me je srbeti in grizti. Vstala sem, se stresla in v tem je teta PI prestrašeno zavpila in zaklicala gospej, da stojim sredi mravljišc& Gospa je takoj pritekla in me dvignla, držala me je pa tako dalec proc od sebe, kot da bi bila garjeva. Postavila me je na vrtno mizo, ogledala me je od vseh strani in pojasnila ocku, ki je ravnokar pritekel: "To ni pes, to je mravlja velikanka"! Ocka je moral prinesti glavnik, krtaco in mokre krpe. Gospa me je krtacila in venomer cesala, vmes me je kdaj dvigniIa, me stresla, ocka in teta PI pa sta cistila z mize divje bežoce mravlje. Ta postopek se je ponavljal in trajal celo vecnost, tako dolgo, dokler gospa ni bila prepricana, da je tega sedaj dovolj. Oddahnila sem si, vendar prezgodaj! Pristala sem pod prho, gospa me je dvakrat oprala in splahnila (okrog mene so plavale uboge mrtve mravlje); potem so me osušili, zopet skrtacili, pocesali in naoljili, dokler ni gospa bila prepricana, da sem sedaj cista (in utrujena do onemoglosti, kar si lahko predstavljate). Pri tem sem imela še sreco, kajti med prhanje je gospa mrmrala nekaj o "sreci, da nismo v Kopru, ker tam bi me vtaknila v pralni stroj in oprala v zašcitni fazi pranja brez centrifugiranja". Vendar mislim da to ni bilo tako cisto resno mišljeno, kajti ocka in teta PI sta se temu smejala.

Ocka me je potem vzel nežno v narocje, me Ijubeznivo božal in rekel, v življenju je pac treba vedno dobro paziti, kam se kdo vsede, to velja za majhne pse in velike Ijudi. Meteor ko je tako filozofiral, sem zamaknjeno opazovala eno samotno mravljo, ki je vztrajno lezla preko ockovih prsi po srajci v smeri k vratu. Torej razen mene je vsaj ena mravlja preživela to proceduro!

Mnogo pozdravov od Vaše sveže okopane in brezmravljincne

Susi Šalarske

PASJE KRAMLJANJE ...

Bila sem bolna! Strašno bolna, seveda. Prebava. Spredaj se želodček dviguje, na drugi strani pa, no saj veste. Imela sem trebušne krče, da sem se od bolečin in strahu tresla in se kar skrčila v grbo, kot sosedov maček. Zelo hudo. In to še proti koncu tedna, za vikend, kar je moja gospa ugotovila kot še posebno otežujoče, zakaj, pa ne vem. Mogoče bi na kakšen navaden dan manj bolelo. Očka je trpel z menoj, gospa pa si je razbijala glavo, od česa se je kaj takega lahko pripetilo. Saj mi je vednar dala samo kurje meso in nekaj mojih piškotov, je vedno znova zatrjevala. Saj to tudi drži, v mojih maloštevilno nebolečih trenutkih sem premišljevala, kaj vse sem na vrtu pospravila vase, vendar mi ni nič posebnega prišlo na um.

Kaj pa tista popolnoma posušena riba na kompostnem kupu? Od te mi čisto gotovo ni moglo postati slabo, saj je čisto okusno dišala in je tudi tako teknila. Mogoče čebulica dalije? Ta ni bila tako dobra in po njej sem morala hitro pojesti nekaj trave, da sem si popravila okus. To pa je bilo pravzaprav vse. Torej od česa le mi je potem postalo tako slabo? Oba moja človeka sta bila zelo ljubezniva z menoj. Dobila sem celo očkovo odejo na moj priljubljeni prostorček in gospa mi je napravila zelo lepo jamico, da mi je bilo še bolj udobno in toplo. Toda, ko pa je prišla s kamiličnim čajem, sem bila malo neprijazna in sem ji zarenčala, da mi je že tako dovolj slabo. Toda sicer je bila nega brezhibna, posebno sočutno božanje in nežna tolažba sta mi dobro storila, ponoči pa mi je bilo že mnogo bolje in bi kar dobro spala, če ne bi bili moji ljudje tako strašno nemirni. Vsak trenutek so me tipali, če imam mrzla ušesa in mrzel nosek (sem imela oboje mrzlo). Zjutraj pa se mi je ponovno čudovito godilo in sem bila najboljše volje. Oba moja pa sta izgledala nekako premagana in utrujena. Gospa je potrebovala tableto proti glavobolu, očka pa veliki konjak.

Ali to razumete? Sprašuje Vaša

Suzi Šalarska
Koper. 14.11.1994

PASJE KRAMLJANJE ...

PREDOBRI SMO! Dražestne sestrice in šarmantni bratci, dvigam svojo levo svileno tačko in vam pravim v srce segajoče: Mi smo predobri! Od svojih ljudi si pustimo preveč dopasti, v protestu največ položimo ušeska nazaj, pustimo viseti repek in napravimo žalostne zvezdnate očke, in to je že tudi vse! Sestrice in bratci, to se mora vendar enkrat spremeniti, jaz sama predlagam v prvi vrsti popolno odtegnitev ljubezni. Nobena ljubezniva umivanja več, popolno ignoriranje, če nam nekaj ni všeč. Bodimo pošteni, saj nam kar mnogo ni všeč. Tu je npr. dnevno hranjenje, vedno je kaj vmešanega med hrano, kar nekateri od nas ne more trpeti, naj bo to riž, rezanci, korenček ali podobne zoprnosti. Pojdite v pasjo stavko in bodite prepričani, da vam bodo kmalu postregli kaj poštenega, kajti živci vaših ljudi so na srečo slabi, slabši kot vaši, verjemite mi! Ali pa to godrnjanje radi lajanja! Saj tudi oni ves dan ne molčijo, kaj ne da? Lajanje je vendar naše sredstvo sporazumevanja in to morajo končno uvideti. Torej, nekajkrat ne lajajte takrat, ko bi to bilo potrebno. Tako bodo takoj strašno začudeni in ne bodo na roki odnesli koga s kraja zanimivega dogajanja, samo da bi bili tiho. Ali pa poglavje "osamitve". Lahko se še tako revno in obupano plazim po trebuhu, pa me puščajo samo in gredo "nakupovati". Toda jaz jim ne bom več pritekla veselo skakajoč in z repkom migajoč nasproti, ko se bodo zopet vrnili domov. Sploh jih ne bom pogledala. Popolnoma jih bom ignorirala!

Strašno rada kradem npr. papirne robčke iz vseh žepov oblek in hlač. Rabljeni so mi seveda najljubši. Nato jih z navdušenjem raztrgam in scefram na tepih. To je čudovita zabava, verjemite mi. Namesto pa, da bi občudovali mojo spretnost in rutino, samo jadikujejo zaradi takega "nereda", ki da ga ustvarjam. In jaz se potem, če le mogoče, še čutim krivo. Toda to se bo sedaj nehalo za vedno. Odslej bom ponosno sedela pred kupom strganih robčkov in ga bom renčeče branila. Stavim tačko na to. Saj se mora vendar končno nekaj spremeniti v odnosu pes - človek. Morajo vendar uvideti, da nimajo vedno samo oni prav in mi nikdar. Sestrice in bratci, združite se in idite v boj, saj je že zadnji čas, da nas ne bi še bolj zasužnjili in mi ne bomo mogli ničesar več reči.

Sedaj pa moram končati s svojim pozivom. Moji ljudje ravnokar prihajajo iz nakupov domov in moram jih nujno pozdraviti! In mislite vedno na to: "mi smo predobri!"

Z vljudnim repkanjem.

Vaša Suzi Šalarska
Koper, 14.11.1994

LOPEZOV KOTIČEK


Ch. lopez Šalarski
Ch. Yu, Ch. Slo, Ch. Int
Tricolor M. Plemenjak
12 x B.O.B.

Zanima me, kaj menite o spanju. Seveda imam pri tem v mislih spalni prostorček za vaše pse. Pri meni je bilo to tako, da sem tri noči preživel pred spalnico, košarico sem že od samega začetka ignoriral. Potem pa sem se moji gospe tako zasmilil, da me je vzela v posteljo. Menila je, da bo to "le prehodno, ker sem še tako majhen". Zdaj sem že odrasel, nič večnisem "tako majhen" (očka pravi celo, da zavzamem v postelji toliko prostora kot odrasel ovčar, kar pa je pretirano), toda svojemu prostoru pod očkovo odejo se ne odpovem več in se tudi ne bom! Prisegam!

Predstavljajte si - ko smo čisto majhni, obstoji ves naš svet samo iz stopal. Seveda je lahko veselo, ko grizemo pete in prste. Zaradi očkove potrošnje obližev bo njegov lekarnar obogatel. Tudi poraba nogavic se je znatno povečala. Toda, mi ne iščemo samo stopal, potrebujemo tudi zelo veliko topline. Ne zato, ker bi nas zeblo, temveč zato, ker smo osamljeni takole brez matere, bratov in sester. In to toplino najdemo v mehki, topli postelji, prižeti ob vas. Razumete to?

Striček elektrikar iz sosedstva (ki ima tudi kužka) pravi, da vsi psi spijo v postelji in kdor to zanika, ta laže. Vsem sestram in bratom želim, da bi imel on prav. Tisti pa, ki govorijo o takozvani higieni, naj te vrstice, prosim, prezrejo. Bodo pa zato prikrajšani za prijeten občutek, ko se toplo pasje telesce prižme h gospodarju. Tudi ne bodo vedeli, kako zabavno je skupaj s kužkom smrčati v dvoje ali celo v troje. Prav jim je!

Podajam vam svojo desno, žametno tačko (če želite, pa še levo) in vas prisrčno pozdravljam!

Vaš Lopez Šalarski

CHIHUAHUA U VENECIJI
LETNE IMPRESIJE JEDNOG MINI-KUČENCA "ŠALARSKA" CHI Z IMENOM "KISS"

Ah, kakvo letovanje! Bile su potrebne godine, kako bi mogla doživeti i savladati tolike nove situacije. Moram vam prvo reći, da sam sa svojih devet godina obišla veliki deo sveta, svoje gospodare sam naime smela pratiti na svim putovanjima.

Venecija, grad a kome sanjaju svi ljudi, bila je i za mene prava avantura. Moj najjaći utisak: najčešće je vladalo pravilo "chihuahua, budi nevidna!" Nije trajalo dugo da sam shvatila kada se moram napraviti nevidnom. O, kako su ti ljudi fini, ili barem misle da to jesu. No, to pak ne spada k stvari. Moji gospodari i svi oko mene voleli su me pa smo igrali upravo tu igru. Rezultat: doživela sam sve moguče stvari. Na lepo uređenoj terasi sam - naravno sakrivena - sedela ispod bogato obloženog stola i od svojih dragih dobijala poslastice. Posmatrala sam mnoštvo ljudi koji su se strpani u gondole vozili mimo nas po kanalu Grande. Mene bi tam obuzela panika. No, meni je išlo bolje. Na Lido sam se povezla motornim čamcem, naravno opet ilegalno. Tu sam preživljavala odmor, lepo u senki, uživala sam morski vazduh i nadasve zanimljivu panoramu morske obale i zbivanje na njoj. Uređena obala sa eksotičnom vegetacijam mamila me u šetnju. Kako bih želela obeležiti prelepe hibiskuse ... Pa zar moja gospođa danas neće na kafu? Ja bih se svakako opet napravila nevidnom.

Svu opuštenost, koju može pružiti jug, doživela sam na obali Schiavoni. Na toj historijski obali, na kojoj su nekada živeli dalmatinski pomorci, tako su mi objasnili - bilo je veoma veselo i slikovito. Imala sam priliku pozdraviti mnoge vršnjace, velike, male, rodoslovom ili bez- kakva radost! Morala sam naravno prihvatiti i sve nove mirise i rasporediti ih. Kada me sve to ne bi toliko oduševljavalo, tada bi toliki dojmovi prouzrokovali stres.

Za zaključak tih avanturističkih dana čekalo me jaš nešto lepo. Moji gospodari posetili su muzej Guggenheim u palati Venier del Leoni uz kanal Grande. Tu znamenitu privatnu zbirku slika i plastika moderne umetnosti moguče je videti od godine 1949. Tu bih ja opet bila nepoželjna, pa sam zato svoje drage strpijivo čekala u hotelskoj sobi. Kad su se vratili, pričali su mi a Peggy Guggenheim, njenoj predivnoj zbirci - i o njenim psima. Peggy leži u svom divnom vrtu, pokopana pored svojih pasa. Dva spomenika označavaju to mirno mesto: jedan od njih posvećen je čoveku, a drugi psima. Peggy je svojim psima očigledno i u smrti dodelila mesto, koje su imali i za njena života. Njima nije bilo potrebno da su "nevidljivi".

Viola Šalarska

Ibolya Godina
Vzrediteljica CHI
Mednarodna kinološka sodnica


Vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene. Vsako kopiranje je prepovedano.

 

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.