piškotki | prijava | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
Domov
o psih pasme vzreditelji oglasi za pse galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 24
več...
 

ISSN 1581-3258
2000-2019 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Kaj storiti? : Prostoživeči psi in mačke v Istanbulu ter Zavetišče Yedikule
Dodal/a jana 24.1.2014 22:36:07 (2184 prebrano)

Prostoživeči psi in mačke v Istanbulu ter Zavetišče Yedikule

V Istanbulu sva preživela prvi teden januarja 2014. Seveda ni vse samo lepo in krasno, kot se zdi v "turistični oazi" v Sultanahmetu in če "hočeš", najdeš tudi veliko bednih človeških usod, ulični psi in mačke so pa itak povsod. Več sem jih videla, bolj me je zanimalo, kdo in kako skrbi zanje, za hrano, za sterilizacijo/kastracijo (v nadaljevanju S/K) itd. Postalo mi je kar malo žal, da se nisem o tem pozanimala že prej. Ampak dokler imaš telefon in je vsepovsod na voljo wi-fi, pa striček Google funkcionira, se da vse pravočasno nadoknaditi.

Najprej sva spoznala tiste, ki se imajo po mojem mnenju najbolj fino (razen seveda lastniških) - preskrbljeni svobodnjaki na zelenicah med najbolj obleganimi znamenitostmi.





Kar velik delež teh psov ima označene uhlje, kar pomeni, da so evidentirani, cepljeni proti steklini, praviloma S/K in vrnjeni v okolje. Podhranjen ni bil noben, gre pa izključno za mešance večje rasti, od 30 kg navzgor. Pa vsi ful prijazni. Predvidevam, da se kakšnega potencialno problematičnega ne vrača na tako frekventno lokacijo.


Nad tole mačjo hiško sem bila čisto navdušena.


Tale gospodična menda pozna Hagio Sophio bolje kot kdorkoli, ker dejansko živi v njej.

No, nekega večera sem v parku pred modro mošejo spoznala belo lepotičko s krompirjem. Čuvala je polovico pečenega krompirja, ki so ji ga očitno dali turisti. Ni vedela, kaj bi z njim, ni se ji zdel užiten, da bi ga odstopila drugim sostanovalcem z ulice, pa seveda ni prišlo v poštev.






Ful je bila vesela moje ideje, da bi krompir uporabili kot žogo; tekala je za "njo" in "jo" nosila nazaj. Žurka!


Za tole "družinico" se je zdelo, da skupaj tolčejo brezdomsko usodo ...


Pa še malo cukra na pokopališču ob Sulejmanovi grobnici/mošeji.

Na pokopališču dervišev (Beyoğlu/Galata) bodo imeli še veliko dela, da bodo polovili vse mačke; lezle so od vsepovsod, pa mladičev tudi ni manjkalo ...


Šefica na kosilu, podrejeni pa cedijo sline.


Nova metoda za vzpodbujanje prodaje? Želvovinka je bila pri miru, kot da je voščena lutka. Dejansko sem šla preverit, ali je živa.

V zelo prijaznem, modernem stanovanjskem naselju na azijski strani Bosporja (Kadıköy/Moda) sva srečala kar nekaj sprehajalcev s psi na vrvicah (psi kot ljubljenčki so v Turčiji precejšnja novost), pa spet veliko prostoživečih mačk in psov ter zatoščišča za oboje (mačje hiške iz nekakšnih lavorjev ter pasje ute).


Trikolorka z označenim uhljem.


Pa lepo okrogla ulična maza (s kolegico - obe označeni - sta bili šefici ulice; sprehajalci s psi so ju morali že od daleč poditi stran).





Nikoli nisva imela nobene hrane pri sebi, da bi kateremu od teh freelancerjev kaj ponudila. Saj ne da so prosjačili, a vendar ... Dokler nisva na tržnici naletela na stojnico z briketi za mačke in pse - na kilo, pač tako kot se prodajajo začimbe, čaji ipd. (celo Hills, Pro plan, Eukanuba in morda še kakšna taka znamka se je našla vmes) -, naprodaj so bile tudi konzerve, oprema ... (Pri sosedu bi se pa lahko oskrbela še s hrano za ptice, kletkami, igračami itd. No, pa s pijavkami tudi).

Prodajalec me je vprašal, ali imava psa s sabo. Sem mu pojasnila, da ne, ampak da bo to za njihove pse, saj jih je toliko. In sem takoj dobila popust.





Psi so se v veliki večini zmrdovali, mačke so bile bolj "hvaležne". Pa še to je hecno, da so bile te prostoživečke načeloma cartaste in neboječe, pa tudi zgovorne.



Bila sem že skoraj prepričana, da mora imeti to 14-milijonsko mesto ob tolikih živalih tudi kakšno zavetišče (poleg društev/posameznikov, ki očitno skrbijo za hranjenje prostoživečih živali) in da bi bilo to verjetno "koristno" videti, pa morda kaj pomagati in če nič drugega oddati vsaj brikete, ki jih site poulične riti ne marajo kaj preveč. Na spletu sem našla Zavetišče Yedikule, ki leži v neposredni bližini morja takoj za mogočnim rimskim obzidjem na južni strani. Naslova nisva imela, tako da sva se pač peljala z metrojem (ki je tako nov, da ga na mestnih kartah 2013 še ni) čisto po filingu v ta predel mesta, se sprehodila do obzidja (ki ga je bilo videt na fotkah) in potem ... za nosom, dokler nisem končno zaslišala laježa. Navigacija, ki ne zataji. Problem je bil v tem, da naj bi obiskovalce sprejemali do 15 h in se nama je ful mudilo. Pa se je izkazalo, da ura ni tako važna. No, če bo še kdo želel tja in bi potreboval koordinate, zavetišče Yedikule se nahaja tukaj; strehe boksov so dobro vidne.







Priznam, da sem se v bistvu bala teh prizorov, po drugi strani pa sem si ful želela srečati koga s te scene in malo povprašati, kako jim gre, kako so organizirani, kaj je s tistimi živalmi na ulicah. Marsikaj se da sicer prebrati na spletni strani zavetišča, nekaj o "dzzž-jih" pa tudi tukaj.

Na žalost šefica zavetišča ni znala niti besede angleško, prostovoljka, ki je pristopila do naju, pa komaj kaj. No, uspelo mi je izvedeti vsaj to, da imajo ca. 3000 psov in 95 hendikepiranih muc, ki niso primerne za vrnitev v okolje. V zavetišču je zaposlenih 22 ljudi, imajo 1200 TL plače (kar je po trenutnem tečaju ca. 400 €), stalni prostovoljci pa so samo štirje. Sva šla računat, koliko psov bi moral vsak od teh 22 oz. 26-ih ljudi sprehodit na teden, če naj bi bil vsak pes samo enkrat sprehojen ... Misija nemogoče. Kakršnakoli socializacija ali vsaj približno poznavanje psov po moje neizvedljiva. Zelo kaotično je delovalo vse skupaj ... Glede na tolikšno število živali in ob peščici zaposlenih bi bilo verjetno težko kaj drugače. V bistvu si ful, ful težko predstavljam izbrati psa za posvojitev v takih razmerah. Je bilo pa v času najinega kratkega obiska par ljudi na ogledu, pa en zelo urejen gospod v kravati je pripeljal poln avto časopisnega papirja. Pozneje sem na spletu prebrala, da so zelo veseli obiskovalcev, da peljejo pse na sprehod in jim sploh namenijo kar največ pozornosti.









Ko sem vprašala, ali lahko kaj pomagava, sva takoj dobila zaposlitev. Tam je bil en velik zabojnik za smeti, nabito poln majcenih žemljic (pakirana je bila vsaka posebej), zraven pa še en prazen, v katerega sva metala žemljice, ko sva jih odpakirala. Nekaj je bilo plesnivega, načeloma pa v presenetljivo dobrem stanju. Kot sem prebrala na spletu, dobivajo hrano iz trgovin/lokalov, ko jo ti zavržejo (pretečen rok ipd.), kupujejo pa tudi pasjo hrano v specializiranih trgovinah za živali. No, ločevanje žemljic in embalaže se je na žalost predčasno končalo, ker je tik za najinim hrbtom nekdo na polno zalaufal cisterno in začel nekaj črpati. Sva vztrajala, se prestavljala, do koder sva se lahko, potem pa obupala, ker se nama je zdelo, da bova vsak čas omedlela od ogljikovega monoksida.







Psi, ki so vsak zase ob utah, so priklenjeni na ne več kot 1 m dolge verige. Mladiča nisva videla nobenega, manjšega psa tudi ne. Sicer pa ... od invalidov, ki vlečejo tace za sabo, do totalnega demodexa, slepih ... vse živo. Nekaj psov živi tudi pred zavetiščem, v bistvu ob/na cesti, ki pelje mimo. Tam je en skupinski boks, pa nekaj ut (spet priklenjeni), pa kakšnih 10 prosto spuščenih psov, ki očitno živijo tam. Ful prijazni vsi po vrsti. In oni OBOŽUJEJO brikete.





Ograde oz. boksi so bili presenetljivo čisti; če drži napisano na spletu, jih čistijo 5x na dan in četrtič naj bi bilo tik preden sva prišla tja (prvič 8:30 a.m, drugič 11:30 a.m., tretjič 13:30 p.m., četrtič pred kosilom, ki je ob 15 h in potem petič še ob 16.30).

Hotela sem ujeti tudi malo atmosfere, "zvočno kuliso" (neprestano množično lajanje). Pa me je kmalu presenetil en razposajenec, ki je skočil name, telefon je zletel na tla, laježa pa je vseeno dovolj za pokušino. KLIK

Naknadna komunikacija po elektronski pošti v poturčeni angleščini ali poangleščeni turščini (se ne morem odločit) v kombinaciji z Google translatorjem je bila zelo zabavna. Ampak smo se zmenili, ful se trudijo.

Torej, živali ostanejo v zavetišču, kolikor dolgo je treba. Nimajo omejenih rokov glede časa bivanja v zavetišču, tako da neposvojeni pač ostajajo tam.

Izvajajo S/K, da preprečijo nova legla mladičev. Novo sprejete pse sterilizirajo/kastrirajo, k temu jih zavezuje tudi zakon o brezdomnih živalih. Veliko truda vlagajo tudi v veterinarsko zdravljenje bolnih in poškodovanih živali.

Več brskaš, več najdeš ... Tole dvoje recimo: KLIK in KLIK.

V Istanbulu je več kot 100.000 (govorijo tudi o 150.000) prostoživečih psov in verjetno še več mačk. V pisnih virih so omenjeni že pred 700 leti in so "del kulture" (v turških mestih na splošno). Kot sem prebrala v enem od zgornjih člankov, so jih lani očitno nekaj preselili v okoliške gozdove, čeprav so aktivisti močno protestirali, zdaj pa jim morajo voziti hrano, da sploh lahko preživijo ... po drugi strani se psi v mestu dobro znajdejo, poiščejo hrano, pa tudi ljudje nekako samoumevno skrbijo zanje, čeprav niso lastniški.

Dalo bi se celo študijo napisat, ampak za slučajnega opazovalca zadostuje, kajne. Lahko še to omenim, da je tašča ob fotkah teh psov iz Istanbula rekla, da imajo paradiž v primerjavi s tistim zavetiščem, ki so ga oni lani poleti obiskali na potovanju po vzhodni Turčiji (zanimivo, agencija je imela obisk zavetišča na programu; ona sicer pravi, da jim tega ne bi smeli kazat ... ampak jaz nisem tega mnenja). Tam namreč ni bilo nobenega zavetja za pse (sence sredi najhujše poletne vročine), ki so bili kar v neki ogradi, dejansko sestradani, neoskrbljeni itd. So pa recimo na drugi strani obiskali tudi neko mačkarno v sklopu univerze (vzreja avtohtone pasme mačk Van; bele z enim rumenim in enim modrim očesom) in to je bilo ni-da-ni, hotel ne 5, najmanj 6 zvezdic.

Tekst Andreja Frankovič, foto Tomaž Hreščak
januar 2014

Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
4% od nakupa v trgovini Zoohit s te povezave gre za Zavetišče Horjul
Zavetišče za živali Horjul
Prins. Več kot hrana.
Mera dog - popolna suha hrana za pse in mačke
Biss 25 in Biss 25 Titanium – vse kar vaš pes potrebuje
Zakon o zaščiti živali (uradno prečiščeno besedilo) (ZZZiv-UPB3)
domov | o psih | pasme | vzreditelji | oglasi za pse | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | splošni pogoji

2000-2019 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.