Oglašam se vam v zvezi s problematiko angleških in španskih hrtov v Evropi in po svetu. Ti psi nedvomno spadajo med bolj nenavadne, izjemne - saj so poleg tega, da sodijo med najstarejše pasme, tudi najhitrejši psi na svetu. Iz tega razloga so se v preteklih stoletjih po Evropi (in kasneje ZDA) pojavila hitrostna tekmovanja greyhoundov, ki so se še posebej razširila in popularizirala v 20. stoletju z uvedbo umetne (elektronske) vabe, za katero po progi tečejo psi. Vsekakor je pogled na poosebljeno eleganco hrtov v teku lep, manj lepo in prijetno pa je življenje teh atletov zunaj tekaških prog (ki so bodisi stadioni (disciplina tracking) ali pa poligoni, postavljeni v naravi (disciplina coursing).

Tekmovanja so v tem času še vedno precej priljubljena v Veliki Britaniji, na Irskem in Španiji ter v Združenih državah Amerike, kjer so jim iz državnih blagajn preko ministrstev za šport ter sponzorjev namenjene velike količine finančnih sredstev. Ta denar pa je le v manjših odstotkih namenjen samim psom - večina je porabljenega za vzdrževanje dirkališč, organizacijo tekmovanj ter seveda - za polnjenje žepov vodilnim osebam. S tekmovalnimi psi se ravna izjemno nehumano. Dirkališča (ali včasih posamezniki), ki tekmujejo z njimi, pse smatrajo le kot sredstvo za pridobivanje denarja in ne kot čuteče živo bitje. Večinoma jih imajo lastniki v lasti veliko - gre za nekakšne hleve z nanizanimi 'celicami' na levi in desni strani, postavljene v več 'nadstropij'. Njihovi domovi so beton in kovinske rešetke. Prehranjujejo jih z izjemno nekakovostno hrano, na izločanje potrebe pa so vodeni enkrat dnevno. Tekmujejo od svoje mladosti (stari pribljižno pol leta), pa do največ šestega leta starosti. Večina psov po merilih ljudi po drugem/tretjem letu ni več primerna za tek (saj morda ne dosežejo več hitrosti 65 km/h, ampak le malce manj). Tekmovalno neprimerni psi večinoma končajo obešeni po drevesih, utopljeni, odvrženi v jaške, s prelomnljenim tilnikom ali celo odrti. Da bi dosegali dobre rezultate, so s strani 'vzgojiteljev' večkrat pretepeni.





V zadnjem delu prejšnjega stoletja so se po svetu pojavila zelo dejavna društva za zaščito in pomoč hrtom. 'Neprimerne/nekoristne' pse v dogovoru odvzamejo prejšnjim lastnikom ali pa jih rešijo iz različnih drugih situacij. Veterinarske organizacije poskrbijo za njihovo zdravje in jih cepijo ter čipirajo - društva pa zatem poskrbijo, da zdravi psi dobijo nov dom. Naj omenim, da je selekcija tekmovalnih greyhoundov načrtovana s premišljeno, strogo vzrejo, ki izhaja iz želje po doseganju dobrih rezultatov - zato gre tu za kakovostne pse. Pozitivno je dejstvo, da hrti niso agresivni štirinožci (kljub žalostni preteklosti). Nikoli ne napadajo in so izrazito navezani na bližnje (tako ljudi kot živali). Vedno postanejo senca svojih bližnjih. Do tujcev so hladni, včasih nekoliko plašni. Ne spadajo med čuvaje, niti med zamerljive pse, ne lajajo, so pa zelo samostojni, včasih svojeglavi - a nikakor niso problematični. Marsikdo se strinja s trditvijo, da je greyhound pes z mačjo dušo. Pomembno je tudi dejstvo, da skupina hrtov spada med pse z najmanj zdravstvenih težav. Nimajo pasemsko značilnih bolezni ter skoraj da ne poznajo dednih bolezni. Občutljivi so le na mraz in vročino, saj nimajo dosti podkožne maščobe. Potrebno pa je biti pozoren na to, da običajno stečejo za vsem manjšim, kar teče pred njimi (če niso pripeti na povodec). Zato je priporočljivo, da je hrt iz varnostnih razlogov v urbanem okolju kar čim več na povodcu (ob človeku navadno hodi brez problemov in umirjeno), saj v mestnih džunglah kaj hitro pride do prometne nesreče.

Vse to pa vam sporočam iz razloga, ker je le redko kdo v Sloveniji seznanjen s tem (po mojem mnenju) globalnim preoblemom. Letno več tisočim angleškim ter španskim hrtom iz celega sveta društva najdejo nove domove. Veliko pa je tudi takih, ki nikoli ne bodo imeli možnosti spoznati druge, bolj pozitivne strani bivanja na Zemlji. Ki nimajo in ne bodo imeli nikogar, ki bi jih imel rad - katerih sence bi lahko postali.



S situacijo psov tekačev sem dobro seznanjen že nekaj let, predvsem letos pa sem v spoznavanje problema vložil veliko svoje energije. Med drugim sem skupaj z Matjažem Plošinjakom 'posvojil' angleškega hrta z imenom Viktor. Sedaj počasi, a zvedavo skupaj z najino dalmatinko Iuno, že dober mesec dni odkriva svet. Star komaj dve leti in pol. Brez urgentne pomoči irske organizacije PAWS ter društva Greyhound adopt center Italy bi z veliko verjetnostjo že leto dni nazaj končal na enem izmed dreves na Irskem.



Lepo bi bilo, da bi se tudi v naši mali deželi našel še kakšen nov dom angleškemu hrtu (greyhound) ali pa njegovi različici iz španije (galgo espagnol). Zatorej bi bilo pozitivno, da bi ljudje izvedeli za ta problem. Vabim vas, da si kaj več ogledate tudi na strani italijanskega društva za zaščito greyhoundov, s katerim sem v kontaktu, ali pa obiščete britansko in špansko stran, namenjeno hrtom, ki potrebujejo pomoč. (To so povezave od le treh izmed mnogih društev.)

Prilagam vam nekaj lepih fotografij angleških in španskih hrtov, med njimi tudi našega Viktorja. Opozarjam pa, da so priložene tudi precej šokantne, krute in manj prijetne fotografije pobitih psov!

Najmanj, kar lahko vsak posameznik prispeva k reševanju problema je, da to sporočilo posreduje dalje. Morda pa se najde kdo, ki bi v svoje življenje sprejel enega izmed teh zelo izjemnih bitij.

Srečno in bodite lepo!
Eric Maj Potočnik
Julij 2006