Predlanskega decembra, ko se je večina družin že pripravljala na božične dogodke, sem se tako kot nekaj drugih udeležila izobraževanja o mačkah v Londonu. Nikdar ne bom pozabila, kako presneto strah me je bilo v tistem mrzlem dnevu skaditi cigaret s Polono, ki sem jo spoznala dan prej. Predstavljala sem si jo kot celo tabu osebo, pred katero je treba paziti kar izrečeš ali delaš, da se ne bo v njenih ušesih kaj narobe slišalo. Strahospoštovanje je bilo na najvišjem možnem nivoju in nisem upala pričakovati, kam se bo razvil najin pogovor.

Kako zelo sem bila v zmoti in zastonj prestrašena, sem ugotovila v naslednjih dnevih, ki smo jih preživeli v izobraževalnem duhu in kljub nizkim temperaturam sva takrat prebili led.

Pride Polona, pa pokliče Papriko. "Papra, Papra ..., pišuka poldi, PAPRIKAAA!!!"

Pridirka Papra, pobremza, previdno pogleda prisotno publiko, pa popiha proti pesjakom. "PAAPRAAA", pisano pogleda Polona. Papra poklapano pride pred Polono, prav po pobalinsko poškili, potem pa ponovno popiha po peščeni poti proti prvemu psu.
Vsakič, ko pomislim na Papriko, se mi v misli prikradejo takšne prisrčne neumnosti.
Papra vedno deluje kot ena prijetna prismojena zmešnjavica in takšne posrečene, dobrovoljne šeme zlepa ne srečaš.
Prav zanimivo je opazovati njeno taktiko, kako se prikupiti neznancu, ki je tisti dan zadel prvo nagrado - božanje Papre.

Najprej z varne razdalje razišče situacijo in določi srečnega dobitnika. Potem sramežljivo spusti veke in oddivja za hišo. Nekaj časa je ni na spregled, potem pa lahko pozoren opazovalec vidi, kako njena buča kuka izza vseh možnih vogalov. Tako, pritegnila je pozornost. Nakar se pusti prositi, naj vendar pride bliže in na koncu s sklonjeno glavo, kot najbolj ubogo bitje na tem svetu, pricaplja do nagrajenca, se z vso težo nasloni nanj in začne nastavljati levi uhelj, pa desni, hrbet, glavo itd. V glavnem, jasno da vedeti, kje je čohanje nujno potrebno.

"Dober dan. Moje ime je Bine in imam problem. Sem povprečno grd mešanec iz zavetišča."

Pravijo, da psi ne morejo govoriti in nam povedati svoje zgodbe. Pa vendar mi je Bine razgrnil celo svoje življenje in zaupal, kaj potrebuje.

Bela dlaka z nemogočimi rjavimi lisami po telesu in čisto majhnimi rjavimi pikicami po tačkah, tipična postava mešanca z zavihanim repom in klempastimi uhlji. Ker ne spominja na nobenega pasemskega lepotca, je dobil žig - grd in nezanimiv. Ja, res ni nič kaj preveč zanimiv na prvi pogled, nekakšna siva in nezanimiva miš.

Vendar so me oči spet prevarale ...