Nekaj razmišljanj - brez sprememb!

Sem pa vedno nekje "zraven"

V teh dneh sem se že nekajkrat spravila pisat tekst o tem, kako gledam na celotno "pasje" dogajanje zadnjih let in na dogodek, ki je sprožil vse to intenzivno razmišljanje in delovanje. Pa mi ne gre. Vsak dan poskusim, pa nekako ne uspem priti dlje od točk, kaj bi bilo treba postoriti, da bi bilo ... kolikor toliko znosno. Znosno na pasjih, človeških, zakonskih in moralnih točkah. Da bi bilo skupno življenje psov, skrbnikov in vseh ostalih strpno, urejeno, odgovorno, lepo in prijetno.

Vem, da se nič v življenju ne odvija samo v pozitivnih smereh in nekateri pravijo, da naša življenja ne bogatita samo sreča in zadovoljstvo, temveč predvsem ovire in težave. Tale težava, s katero se še posebej v zadnjem času srečujem, je nekako prevelika, da bi na koncu le uzrla točko, kjer naj bi se spet prikazala "sreča in zadovoljstvo". Pa vendar ... upanje umre zadnje.

Nisem strokovnjak nobenega od področij, ki mi delajo tako hude preglavice. Že desetletja sem skrbnica psov (trenutno dveh) in mačk (trenutno ene), torej lahko rečem, da imam nekaj izkušenj in sem oseba, ki ima velikansko zalogo korespondence z ljudmi, ki jih tarejo takšni ali drugačni pasji problemi. Imam nekaj zdrave kmečke pameti, kot temu pravijo odgovorni na veterinarski upravi in imam veliko kilometrine pri branju, pri pisanju, pri reševanju težav teh ali onih pasjih zvrsti. Nikoli nimam problemov z vprašanji in raziskovanji vsega, kar mislijo ali so odkrili drugi. Znam povedati, kaj mislim, imam pa včasih težave komu to dopovedati.

Kje začeti, sploh ne vem. Kaj postaviti na začetek, kaj na sredino in kaj na konec. Pa bom poskusila nametati nekako na kup nekaj malega, kar se mi podi po glavi. Morda bo znal kdo med vami urediti v ustrezno zaporedje.

Pred dnevi se je zgodil dogodek, po katerem ne bo nikoli več tako, kot je bilo. če sem odkrita, niti ne želim, da bi bili trije oz. štirje bulmastifi živi. Pravzaprav si želim, da se sploh ne bi skotili. Predvsem zaradi trpljenja njih samih ter tistih ljudi in živali, ki so jim oni prizadejali gorje in bolečine. Skupaj z lastniki.

Besedi "odgovorno skrbništvo" nas le nekaj posameznikov nekajkrat na dan izreče in napiše. Drugi se nanju spomnijo v izrednih primerih in razmerah. V aktualnem primeru o odgovornem skrbništvu ni bilo ne duha in ne sluha več let. Zdaj so spet pomahali politiki in iz arhivov privlekli nov zakon o odgovornem skrbništvu. Pravzaprav oni govorijo o lastništvu. Nekateri boste rekli, da je vseeno, pa zame ni. Lastim si namreč marsikaj, za pse pa skrbim in se zavedam, da mi hladilnika, ki ga bom zbrcala, ne bo nihče odvzel, psico, s katero bi slabo ravnala, pa mi lahko na podlagi zakonodaje odvzamejo. Torej moja lastnina le nima enakih statusov. Od zakonodajalcev, pa čeprav jih je čez 90, ne pričakujem kakšne pronicljivosti, zato tudi ne pričakujem, da se bodo spomnili na takšno malenkost. Seveda je še veliko drugih mojih, najbrž za kreatorje zakonodaje povsem minornih pripomb na predlagan zakon - nov, še nedolžen skupek besed, katerih pomen bomo najbrž vsi posamezniki te države odkrivali v prihodnjih letih, dokler ne bo kakšen uradnik spet pomahal s palico in odločil, da je čas, da gre tak zakon na smetišče zgodovine ali pa mu bodo usojeni bogati popravki. Kaj vse se bo medtem zgodilo z ljudmi in psi, sploh ni pomembno. Za druge. Zame je in že sedaj vem, da me čaka prihodnost z ogromno jajcanja po dolgem in počez.

Poleg tega, povsem novega zakona, pripravlja aktualni odgovorni minister za področje "pasjelogije" še popravek nekega drugega zakona - veterinarskega - v katerem bodo zapovedali, omejili, prepovedali ali kako drugače vplivali na nas in naša prihodnja življenja.

Bi bila v velikem pričakovanju vseh teh sprememb, v kolikor ne bi iz preteklosti že poznala, da se veliko naredi na politikantskih spremembah, zelo malo pa na strokovnih. Ali bodo poleg vseh ostalih spremenili ali na novo spisali tudi ZZZiv (Zakon o zaščiti živali)? Pa morda Zakon o upravnem postopku in še kakšnega drugega? Težko verjamem, saj bi potem imel zakonodajalec veliko dela samo z živalmi, kar pa ob tej hudi gospodarski krizi in splošnem stanju v državi ni pričakovati. Bodo priznali živalim status živih bitij, ali bodo še vedno pustili živali v pravnem prometu kot "stvari"?

Kot je trenutno videti, bo v naša življenja ponovno vnešenih nekaj lepotnih popravkov, ki jih spet ne bo nihče upošteval. Tudi če inšpektorji zdaj najdejo kršitelja, ne vedo prav, kaj z njim, oz. naredijo na primeru toliko in toliko davkoplačevalskih ur, ki jih izniči pritožba stranke v postopku in zgodi se NIč. Žival čaka, pa ne dočaka. Tako so tudi bulmastifi čakali na smrt, dočakali tri odločbe uradnega veterinarja, ki je po besedah vodje Veterinarske uprave povsem samostojen, na koncu pa bili vrnjeni lastniku in ponovno so bili izpostavljeni nevarnostim - tako bulmastifi kot vsi ostali prebivalci te opevane dežele. Upam, da nihče med vami ne verjame, da se kdaj ne bi mogla nepredvideno odpreti vrata, zgoditi prometna nesreča ... in lahko bi bili prav vi ali jaz tisti, ki bi se srečali iz oči v oči s temi bulmastifi ali vsaj z enim od njih. Je bilo na koncu tako odločeno, ker je veterinarski inšpektor samostojen? Ne. Ker pravna država deluje? Najbrž ne. Ker je Zakon o upravnem postopku slab oz. najslabši možen od vseh slabih zakonov? JA! Ker je nekdo v upravnih službah (večih in ne samo pravni) nekaj narobe odločil? JA!

Zahtevati kakšno konkretnejše in učinkovitejše izvajanje sedanjega ali kateregakoli drugega zakona s področja živali je po mojem mnenju povsem nesmiselno. Zakaj pa bi se sploh izvajal nek zakon, če se nič ne zgodi, če kršitelji ne morejo biti kaznovani, če živali, zaradi katerih zakon sploh obstaja in se celo imenuje "zakon o zaščiti živali" kljub postopku "po tem zakonu" še vedno po postopku "po nekem drugem zakonu" životarijo na ketnah, privezani za edino drevo na nekem travniku, jih skrbnik mlati do smrti ali se prosto sprehajajo brez nadzora? če lastniku zanemarjeno ali zlorabljeno žival inšpektor z odločbo vzame, ni boga, ki bi onemogočil takemu lastniku, da je na mestu prejšnje živali že čez pol ure nova. Torej? Delajo inšpekcije samo zato, da imajo ljudje na VURS delo? Več kot očitno. Nikakršne pobude za spremembo tistih zakonodaj, ki bi jim omogočale učinkovitejše delo na področju zaščite živali, torej ene od osnovnih dejavnosti, za katere jih plačujemo, še nisem zasledila.

Še en velik problem imam. Ta se imenuje strokovnost. Nisem se poglabljala v upravne postopke in kakšen je predpisan način izbora strokovnjakov izvedencev za neko strokovno področje, o katerem uradnik ne ve nič in mora zato pridobiti mnenje strokovnjaka. Kot lahko vidim iz nekaj najbolj odmevnih zadnjih primerov, je v tej državi ocena o strokovnosti na vseh področjih nekaj, kar je prepuščeno tajnicam in mimoidočim v posameznem uradu. V primeru hrtov iz Kranjske Gore se da lepo videti, da lahko svoje mnenje poda vsak, ne glede na to, da njegove strokovnosti ni nihče ne preverjal, še manj potrdil. Zaradi strokovnega mnenja nekega posameznika, ki ni strokovnjak za področje, za katero je mnenje izdelal, so hrti v Kranjski Gori živeli v skrajno nemogočih razmerah, kar priznava zdaj večina vprašanih strokovnjakov in "strokovnjakov". Nekaj let so bili vsi tiho. Tudi ob dejstvu, da so vedeli, kakšno in čigavo mnenje je omogočilo hrtom takšno životarjenje. Uradne službe so dale neko pisemce nekega posameznika v spis kot uraden dokument in zdaj z njim mahajo, ko se je zbudila javnost. Mahajo s "strokovnim" mnenjem nekega (ne)strokovnjaka. Ob tem primeru mi še vedno ni jasno, ali je bil "strokovnjak" uradno s strani VURS zaprošen za "strokovno" mnenje, ali ga je sam ponudil na lastno pobudo. Vsekakor je njegovo mnenje v spisu in vsekakor se na VURS pri svojih odločitvah sklicujejo nanj. Res je, da je neko živalovarstveno društvo zaprosilo za mnenje nek pasemski klub, vendar na srečo slovenska društva še ne nastopajo kot odgovorni v upravnih in drugih postopkih, zato ne vem, kaj ima pisanje enega od društev drugemu opraviti z uradnimi spisi. Da pa gre za "strokovno" mnenje nekega posameznika iz nekega (zdaj nojevskega) društva, je pa sploh butalska do konca.

Večina ve, da to ni edini primer (st)rokovnjaškega obravnavanja problematike živali - in ljudi. Drug, trenutno izjemno aktualen primer so bulmastifi. Na nekem ministrstvu so zaradi "upoštevanja temeljnega načela ekonomičnosti postopka" metali buciko v seznam kinoloških sodnikov in izbrali ljudi, ki malo gledajo pse, malo jih pa šolajo. Ja, so pa ti ljudje kinologi. Si predstavljate omalovaževati ta naziv ali njegovega nosilca? Nikakor ne poskušajte s tem početjem, ker ste nestrokovni na vseh področjih, še najbolj pa na tistih, ki jih obvladajo kinologi. Torej, vsekakor ste totalni nestrokovnjak, ker vsa področja življenja strokovno obvladujejo kinologi. Ne bom nikoli pozabila članka v eni od eminentnih slovenskih pasjih revij o svetovnem spletu. Skoraj sem pospravila culico in šla kure k sosedu fotrat, saj za to menda ne rabim nobenega znanja, še manj strokovnosti. O delu na svetovnem spletu namreč po mnenju kinologov nimam pojma. Pa sem potopana matrona, ki ji bolj paše sedenje ob ekranu kot fotranje tujih kur in vztrajam. Medtem je nekaj ljudi uspelo spoznati, da se je v slovenski kinologiji v zadnjem obdobju marsikaj zgodilo predvsem zaradi svetovnega spleta, drugi pa še vedno pametujejo o sebi in svoji strokovnosti. Torej, čez strokovnjaka kinologa nikoli nič ne recite in spoštujte ter upoštevajte vse, kar pove. Vse, brez izjeme, četudi nima nobene zveze s kinologijo.

Prav ti kinologi in prav ti uradniki krojijo in bodo krojili našo usodo pasjih skrbnikov danes, jutri in pojutrišnjem. S frajerišanjem o strokovnosti in z metanjem bucik. Prej, kot se bomo tega začeli zavedati in prej, kot bomo začeli ukrepati ter zahtevati, da se z našimi življenji začnejo ubadati strokovnjaki, prej bo življenje v tej banana republiki začelo kazati obrise pravega življenja in začeli bomo lesti iz zapečkarskega, ritolizniškega, koruptivnega in vse(st)rokovnjaškega životarjenja.

Vsi se zadnje dni ukvarjajo z odstopom aktualnega kmetijskega ministra. Meni je vseeno, ali tam gor sedi in se na teveju razkazuje ta ali oni politični kljukec. Da od njegove strokovnosti niti "s" ni najti, je dokazal v primeru bulmastifov, ko ni premogel niti toliko "veterinarske kmečke pameti" (prosto po vodji VURS), da bi ocenil in odredil NEvračilo psov. Da bi to moral storiti, vemo vsi ostali v tej državi, le naš strokovni in etično pokončen uradnik - glavni veterinar ne. V eni od tv oddaj je svojo strokovnost in reference silno jezno vrgel kar znani pisateljici (in kameri) v obraz. Kako vendar naj bi gospa pisateljica kot ljubiteljica mačk vedela karkoli o psih in ministrih? Za ocenjevanje in podajanje takšnih mnenj, je pač treba tudi biti strokovnjak (prosto po naših eminentnežih). Kako moderno je opletati z lastno (ne)strokovnostjo, vemo že iz "kinološkega primerka". Kot je videti po glavnem veterinarju v državi, tudi veterinarji. Hm ... Pustimo druge strokovnjake na miru, sicer bo iz tega nastala knjiga in ne prosti spis o mojem trenutnem počutju in neodločnosti.

Silno me mori ena odgovornost. Glavni akter je vodstvo Veterinarske uprave RS. Kaj je bilo prav in kaj narobe v bulmastif primeru, bodo ugotovili tisti, ki takšne stvari menda ugotavljajo. Ne bom se ukvarjala z osebno odgovornostjo vodje, temveč se omejila na objektivno odgovornost, ki jo vodje nekih državnih služb nosijo, pa če hočejo ali ne. Ne vem, kaj gospa tam dela vsak dan, vem pa, da je VURS v zadnjem obdobju počel sila čudne stvari. Samo ena med njimi: v javnost dajejo številke o predvidenem številu vseh psov v Sloveniji in številke, ki jih imajo v CRP (Centralni register psov). Hm ... čudno je to, da se številki tako neznansko razlikujeta. Ena je celo skoraj enkrat večja od druge (300.000 vseh in od teh samo 160.000 evidentiranih). Ali ni nikoli začel zares veljati predpis, da morajo biti vsi psi v Sloveniji evidentirani? Torej, če vodje VURS ne laže pri številkah, potem najbrž laže o dobrem delu službe, ki jo vodi. Oboje namreč nikakor ne gre skupaj. Ce bi dobro delali, bi bili številki zelo blizu skupaj. Že res, da nalaga zakonodaja vsakemu skrbniku, da mora sam poskrbeti za evidenco, torej za vpis psa v register, pa vendar bi pričakovali v 7 letih, da bo vendarle do tako eminentne službe, kot je VURS prišlo spoznanje (ali bi jim kdo prišepetal), da skrbniki ne bodo sami od sebe vlačili psov po veterinarskih ambulantah in si delali nepotrebne sitnosti in stroške, če se že 7 let NIč ne zgodi. Saj niso neumni. Kot jaz razumem "poslanstvo" VURS in njihove inšpekcijske službe, bi bilo pričakovati, da bodo v vseh teh letih lepo kulturno povabili in prosili skrbnike, da pa vendarle le-ti izpolnijo svoje zakonske dolžnosti. Tega, da bi to od lastnikov zahtevali, kot jim nalaga zakon in za kar jih davkoplačevalci plačujemo, niti v sanjah ne pomislim. So nadvse prijazna služba in nadvse prijazni, k ljudem usmerjeni uradniki. Ne vem pa, zakaj so jim potem dodelili skrb nad izvajanjem Zakona o zaščiti živali. Ker iz primerov, predstavljenih v medijih vsak dan vemo, da v tej državi socialne službe, ki naj bi skrbele za dobrobit ljudi, ne delujejo tako, kot bi morale, predlagam zamenjavo - naj socialnim službam dodelijo skrb nad izvajanjem zakonodaje za zaščito živali, VURSu pa skrb nad izvajanjem socialnih zakonov za pomoč ljudem. Pa bodo vsi dobro delali, ljudje pa bomo skupaj s svojimi živalmi zadovoljni.

Nič, sem že vsekakor mnogo predolga, da bi kdorkoli sploh prebral, pa bom stresla ven samo še eno svoje stališče. Glede psov in ostalih živali se v slovenskem prostoru pojavlja nekaj skupin ljudi: uradna kinologija, živalovarstvena scena, uradne službe in razne skupine posameznikov.

Tukaj javno izjavljam, da ne želim na nikakršen način biti etiketirana in postavljena v nobeno od tako ali drugače formalnih skupin. Nisem kinologinja in ne želim biti. Nisem živalovarstvenica in ne želim biti. Nisem uradna oseba in ne želim biti. Sem državljanka te države, ki me odgovorna skrb za živali zanima, se v razne aktivnosti na področju živali po lastni presoji vključujem in si jemljem pravico povedati mnenje o vseh svojih ugotovitvah, odkritjih, primerih in početjih. Te pravice mi nihče ne more vzeti.

O ostalih tonah dreka, ki mi v zadnjih letih krati spanec in povzroča hudo trkanje sivih celic, pa drugič.

Jana Pahovnik
8.2.2010

---

Nekaj dodatkov:

Neoznačenih in najbrž tudi necepljenih proti steklini je okrog 140.000 psov (ocene VURS, vir B. Sajovic: Predlog zakona o odgovornem lastništvu psov in ravnanju z nevarnimi psi, 2006). Predpis, da morajo biti vsi psi, koteni po 1.1.2003 in mlajši od treh mesecev označeni z mikročipom, starejši psi pa morajo imeti vedno s seboj značko o cepljenju (v primeru izgube značke je tudi za te pse obvezen mikročip). Za izpolnjevanje tega predpisa so odgovorni lastniki psov, vendar se kaže, da se v 7 letih ni označilo skoraj polovice psov, zato bi moral VURS izvesti popoln nadzor in popisati, označiti, cepiti ter od lastnikov pobrati kazni za vse sedaj neoznačene pse. Označitev vseh psov ni samo v interesu pobiranja taks in pristojbin, temveč predvsem v interesu zaščite pred boleznimi (obvezno cepljenje proti steklini) in v zaščito živali. Označene pse je mogoče slediti v smislu, da se izsledi lastnika in s tem od njega zahteva polno odgovornost za psa. Lastniki neoznačenih psov so v praksi neznani, čeprav je pes leta privezan na nekem znanem dvorišču. Za neoznačenega psa lahko lastnik vedno trdi, da ga vidi prvič oz. da je od nekoga drugega (običajno pozabijo vsa imena in priimke). Dokazovanje lastništva s strani uradnih služb je dolgotrajno in povsem neučinkovito, predvsem pa ne nudi zavarovanja živalim in troši mnogo preveč davkoplačevalskega denarja (mnogo ur dela, potnih in drugih stroškov uradnikov skozi dolge upravne postopke, stroški nastanitve psa v zavetišču, veterinarski stroški ...). Povsem je nerazumljivo, da se občine, ki so plačnice stroškov nastanitve živali v zavetišču, ne zbudijo in ne ukrenejo ničesar, kar bi pripeljalo do zmanjšanja občinskih stroškov. Občinam bi moralo biti v izjemnem interesu, da imajo vse zivali v občini evidentirane in v primerih izgub ali zapustitev takoj najdejo lastnike, ki so dolžni poravnati vse stroške postopkov in nastanitev v zavetišču, kot tudi vseh škod, ki jih živali povzročijo. Pa ne. Kot, da živimo v deželi samih Butalcev, se občine, župani in ostali občinski veljaki raje prerekajo celo po medijih, za kaj in za koga je kdo pristojen, problematike pa ne uredijo.

Mnogo občin nima urejenih razmerij z nobenim zavetiščem za živali, čeprav jim to obveznost nalaga zakonodaja (konkretno ZZZiv). Strokovnjaki za upravne zadeve pravijo, da se občin ne da prisiliti k spoštovanju zakonodaje, še manj k plačilu stroškov, ki nastanejo ob oskrbi zapuščene živali, najdene prav v tej občini. V žepih občinskih uradnikov so pogosto fige in občani, ki so kdaj iskali pomoč za najdeno žival na občini, obupujejo, saj jim je pomoč in svetovanje mnogokrat odklonjeno z izgovorom, da za to niso pristojni, da ni denarja, da ne vedo, kam z živaljo ... Vendar je v zakonih vse jasno, le občinarji bi morali več kot očitno nazaj v šolo, da se naučijo brati tiste predpise, ki zadevajo občinske zakonite posle. Ne verjamem, da je po toliko občinah toliko mutibaričev, ki ne bi vedeli, za kaj so tam. Tudi najmanjša občina mora imeti živalovarstveno problematiko urejeno.

Upravni postopki so sami sebi namen, predvsem pa v pomoč stranki v prekršku, ups, eni stranki v postopku. Povsem konkreten primer je že zgoraj opisan, pomeni pa, da kolikor hudega lahko storiš živali, toliko se lahko tudi pritožuješ in na koncu hudič prekršek odnese. Žival pri tem nima nikakršne vloge, ko shirana do kosti na polmetrski verigi pod milim nebom čaka na zaključek pinkponkanja med prekrškarjem in uradnim veterinarjem. Sama iz tega zaključujem, da Zakona o zaščiti živali v resnici sploh ne potrebujemo, temveč je le farsa, da ima nekaj uradnikov zagotovljene mesečne prihodke. Ena od poglavitnih pomanjkljivosti postopkovne in druge zakonodaje je zagotovo manjkajoči člen, ki bi se naj glasil nekako tako: Lastniku, ki mu je bila po odločbi uradnega veterinarja žival zaradi neprimerne oskrbe odvzeta, doživljenjsko ni dovoljeno posedovanje nobene živali. Za kršitev se uporablja ustrezen člen kazenskega zakonika, kjer je navedena visoka denarna kazen in (ne ali) zapor. Ko bomo prišli do takšne zakonodaje, ki bo omogočala polno izvajanje ZZZiv (to trenutno zaradi upravne zakonodaje ni mogoče), in se bo začelo kasirati kazni ter koga pospremilo v zapor, bo življenje v tej deželi takoj lepše. če se še vedno ne bo obneslo, priporočam višje kazni za vse prekrškarje. Zdaj je vsakršno vlaganje energije v zakone, ki se ne izvajajo, popoln nesmisel. če se izvajanje ZZZiv ne bo uredilo, predlagam, da se VURSu nepreklicno odvzame pristojnosti s področja varstva živali in se da pristojnosti kakšni bolj zainteresirani službi. Tole obračanje okrog lastne riti je že prav nemarno, sploh pa dejstvo, da plačujemo iz lastnih žepov nekaj, kar nima učinkov, oz. se ne izvaja.

Izobraževanje in osveščanje je na psu. Neizmeren ponos je vel z lic vodje VURS, ko so v svet lansirali jumbo plakate in zloženke o odgovornosti do živali. Prepričana sem, da še sami niso vedeli, čemu in komu služijo listki in krave na slikah za cesto. So se pa šli akcijo za precej čez 10.000 evrov, od katere na ulicah in gmajnah ni čutiti prav nikakršnega učinka. O izobraževanju nas je vseh polna usta, izvaja ga nihče, če odmislimo metanje peska v oči ob mahanju z listki BBh. Ne izobražuje VURS na svojem področju (zakonodaja, obveznosti, kršitve, ...). Ne izobražuje kinološka organizacija na svojem področju (življenje s psom, skrb za psa, odgovorno skrbništvo, vzreja/reja, pasemskost ...). Ne izobražujejo mediji (članki o odgovorni oskrbi, o obveznostih skrbnika ...). Ne izobražujejo se Slovenci, ker o psih pa ja vsi vse vedo. Obvezno izobraževanje, ki ga nekatere stranke mečejo iz ene v drugo možgansko poloblo, je sicer krasna zamisel, kateri bi v trenutku z vsemi vpregami pomagala, vendar ... Žal v Sloveniji ni kadra, ki bi prevzel takšno nalogo odgovorno in strokovno. Duvanje uradne kinološke organizacije sama jemljem kot skrb za to, da se nekaj dogaja in seveda – preko društev (njihovih članic) skrb za to, da priteka v zvezo denar. Kot je videti, želijo priti še v državni proračun, potem bo denar pritekal kar sam od sebe. Žal se v realnosti vidi, da sam izpit BBh, ki ga ponujajo kot univerzalno rešitev vseh slovenskih pasjih težav, v resnici sploh ni izobraževanje, še manj nudi tisto, kar obljublja. Trdim, da je v primeru uvedbe obveznega šolanja v zakon treba najprej postaviti temelje strokovnosti – izbrati ljudi, ki bodo kompetentno izvajali izobraževanja (zdaj lahko to počne prav vsak med nami, le nekaj malega časa si mora vzeti in sam mora narediti s svojim psom BBh; kakšno drugo znanje ni potrebno), opredeliti izobraževalni program, opredeliti nadzor in določiti nadzornike. Potem se lahko gremo, kdo bo koga – izobraževal, kdo se bo pri kom – izobraževal in kdo je potreben izobraževanja. Do tedaj, dokler se bo v tako velikanski posel rinila skupinica ljudi, ki mimogrede "strokovno" nastopa tudi v zgodbah o hrtih v Kranjski Gori in o bulmastifih, pa še mnogih drugih), verjamem, da obveznega šolanja ni mogoče spraviti v realnost, še manj v zakon. Iz te točke tudi sledi vse, kar je zgoraj napisano o strokovnjakih, predvsem kinoloških. Kinologi so po lastnem prepričanju vsi strokovnjaki in šele, ko se bodo začeli zavedati, da se strokovnost ni začela in končala nekje pred 10, 20 ali 30 leti, temveč je strokovnost pojem, ki ga je treba vsak dan negovati z znanjem (tudi iz drugih področij), če želimo ostati strokovni, bodo lahko želeli priti na oblast nam vsem, ki imamo pse. če nameravajo svojo strokovnost uradno prodajati drugim, oz. celo izobraževati nove strokovne kadre, je treba biti na tekočem z novostmi in novimi pristopi vsako minuto. Ne smemo se pa nikakor omejiti samo na kinologe, temveč je povsem podobno stanje tudi pri veterinarjih. Gospodje zrelih let povedo svojim študentom, da mora vsaka krava imeti enkrat mladega teleta, pa potem mladi veterinarji v praksi to prenašajo tudi na lastnike psic in mačk. Krasno bi bilo, da bi profesorji le pogledali čez fakultetni prag, na teren, med ljudi ... Od veterinarske zbornice je sicer verjetno odveč pričakovati, da bi kakšen pildek po ambulantah razposlala, še prej pa nanj napisala nekaj smernic, po katerih priporoča članom izvajanje njihovega veterinarskega poslanstva. Saj se ne bo zgodilo. To kar tako pišem, ker želim, da bi se. Torej, strokovnost hodi z izobraševanjem in osveščanjem z roko v roki. Le za roko drugega noče pod nobenimi pogoji nihče prijeti. Kot družba gobavcev, kjer vsak pazi na svoj "strokoven" kotiček.

Odgovorno skrbništvo je za neodgovorne in odgovorne malo znan pojem. Vsi so polnih ust pravil, kako je treba in kako naj bi bilo. Večina žal ravna v nasprotju s tem, kar naj bi odgovorno skrbništvo bilo. Vsaki živali zakonodaja omogoča kup pravic, že po zdravi kmečki pameti pa je jasno, da je treba psom in mačkom omogočiti varnost, hrano, veterinarsko oskrbo, gibanje in socialne stike. Ljudje ne vedo, zakaj imajo psa. Še vedno živijo v svetu naših babic, ko so psi pač bili pri hiši. No, zdaj smo daleč naprej v drugačnem svetu in psom ter mačkom je namenjena vloga naših spremljevalcev in družabnikov. Ne trdim, da morajo vsi psi bivati v vaših sobah, trdim pa, da vsem psom pripada varnost, ves čas sveža voda, hrana za pse, veterinarska oskrba, ko jo potrebujejo, vsak dan sprehod s skrbnikom in prava mera pozornosti skrbnika. Odgovornost skrbnika je, da svojemu psu omogoči vsaj to. Poleg odgovornosti skrbnika za varnost psa je enako pomembna tudi odgovornost skrbnika psa za varnost okolice. Kot je treba poskrbeti, da se ne bo psu dogodila nesreča, je treba preprečiti, da bi pes povzorčil nesrečo. Vse premalo ljudi se namreč zaveda, da so lahko kot skrbniki psa odgovorni za smrt človeka na cesti, ki se bo morda izogibal psu, pa zato zapeljal v drevo, odgovornosti ob morebitnem pokolu drugih živali ali celo odgovornost za napad psa na ljudi. Odgovorno skrbništvo se ne začne šele takrat, ko žival že imamo, temveč v trenutku, ko pomislimo, da bi v naše življenje pripeljali novega člana - žival. Odgovoren izbor pasme, odgovoren izbor vzreditelja, odgovorne priprave na prihod živali, šele potem odgovorno skrbništvo, ki se konča z odgovorno odločitvijo, kdaj se bo zaključila življenjska pot našega pasjega ali mačjega prijatelja. V Sloveniji je po zakonu prepovedano usmrtiti zdravega psa ali mačka.
O odgovornem skrbništvu pišem in govorim vsak dan in bom to počela še naprej v upanju, da bodo nekoč vsi skrbniki živali brez razmišljanja ravnali odgovorno. Mi je pa vedno hudo, ko vsi opletajo s tem terminom, v resnici pa njegovega pomena sploh niso dojeli. Primer je že navedeni predlog novega zakona, ki brca krepko mimo tega, kar odgovorno skrbništvo v resnici je. Odgovornega skrbnika se nikoli ne bodo dotaknili členi zakonodaje o nevarnih pasmah ali nevarnih psih, ker je odgovoren in njegov pes ni moteč ali celo nevaren okolici ali njemu. Torej, predlagatelji zakona! Razmislite o bučnicah, ki jih želite prodati narodu za nabor političnih točk. Resnična skrb za dobrobit ljudi in psov ni v iskanju nevarnih pasem in postavljanju modernih naslovov na vrh parlamentarnih papirjev.
Z zadnjim stavkom vam je najbrž jasno, da ne podpiram nobene verzije zakonodaje, ki bi opredeljevala omejitve za posamezne pasme ali celo prepovedi pasem. Prepričana sem, da so pointi za rešitev trenutne totalne anarhije povsem drugje. V vsaki od zgornjih točk in v tistih, ki jih bom še navedla.

Pasemski, nepasemski, rodovniški, nerodovniški ... Besede se mešajo, prekladajo, ignorirajo, sprevračajo ... Še vedno pa so tukaj in vsaka ima svoj točno določen pomen. Pasemski pes je pes točno določene pasme, ki mu lahko dokažemo poreklo, kar počnemo v današnjem času z rodovniki, ki so izpiski iz pasjih rodovnih knjig posameznih kinoloških organizacij in zvez. Nič drugega v pasjem svetu ni pasemskega. Iz tega izhaja tudi rodovniški, torej tisti pes, ki ima rodovnik, oz. je to pasemski pes. Nasprotje teh dveh izrazov sta nepasemski, torej tisti, ki ni pasemski in je nerodovniški, torej tisti, ki nima rodovnika. Velika znanost? Nikakor. Pa žal meni velika večina ljudi, da so vsi izrazi eno in isto, da ni pomemben izvor, temveč tisto, kar mi hočemo, da nek pes je. Uradno celo sploh ni važno, kakšen pes, samo da je pes. Le kako bodo v primeru sprejetja novega "protipasemskega" zakona inšpektorji prepoznavali pasme, če zdaj sploh ne priznavajo, da pasme obstajajo?
Najbolj hecno pri vsem je, da niti zakonodajalec, ki je zapisal besedo "pasma" v sam vrhovni živalovarstveni zakon (ZZZiv) očitno nima pojma, kaj je zapisal. Še manj pojma o tem, kaj je zapisano v zakonu, za katerega izvajanje imajo vsa pooblastila in jih plačujemo, imajo očitno uradne službe. Prav žalostna strokovnost, ob kateri se sprenevedajo vsi. Ko so Hrti v Kranjski gori zmrzovali na -15, so bili uradniki vprašani po razlagi. Razložili so nadvse strokovno v smislu, "da zakon o zaščiti živali ne predpisuje posebnih pogojev za posamezno pasemsko vrsto, kot so naprimer hrti." Ja, hudiča, kaj pa potem dela v 7. členu ZZZiv dvakrat zapis "pasma"? So morda mišljene kranjske čebele? Piše točno, da mora skrbnik živali zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji ter svobodo gibanja, primerno živali glede na njeno vrsto, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve, ki preprečuje nepotrebno trpljenje. Gre za posmeh ali pa nas imajo uradniki za nepismene norce? Na vprašanje, ali je za njih vseeno, če je na -15 ves teden čivava ali šarplaninec, še niso uspeli podati odgovora. Verjetno mečejo buciko v kakšen seznam ekspertov, ki jim bo pomagal sestaviti odgovor. In ker nič ne gre z danes na jutri, bo tudi ta odgovor verjetno prej pozabljen kot prejet.
O nemarni produkciji nerodovniških psov tukaj sploh ne bom, ker zahteva problematika vsaj trikrat toliko prostora, kot vsi ostali problemi.

Uradna pasemska farsa se dogaja v Centralnem registru psov. K veterinarju peljete rumeno-rjavega srednje velikega in srednje odlakanega nepasemskega in nerodovniškega mladiča na cepljenje proti steklini in čipiranje in obenem vas tudi vprašajo, kakšne pasme je pes, da lahko podatek vpišejo v Centralni register psov (CRP). Torej, vi ne veste povsem, kaj bi rekli (mnogi rečejo kar sami, da je zlati prinašalec), pa vam veterinarski tehnik ali administrator na veterini pomaga: "Ja, tale luškan kuža je pa zagotovo zlati prinašalec." In podatek vpiše. Potem vaš rumeno-rjavi pes zraste, od zlatega prinašalca pa je ostala le barva. Zgodi se neprijeten dogodek, v katerem vaš pes nekoga ugrizne in pri veterinarju morate opraviti (bi morali, pa gre večinoma le za plačevanje pristojbin in urejanje papirjev, da se zadosti predpisom) tri preventivne preglede psa, kjer se ugotovi, ali ima morda steklino. Postopek sicer ni tako enostaven, saj ima tudi napadeni nekaj poti, vendar ne bomo tukaj pisali o podrobnostih ob samih postopkih. Zanimivo namreč je nekaj povsem drugega. Rumeno-rjav srednje velik in srednje odlakan nepasemski in nerodovniški pes ni zlati prinašalec, pa če ga vsi uradniki obračajo okrog in okrog. Temu se po domače in po strokovno reče mešanec ali morda v kakšnem primeru križanec in tako bi moralo biti tudi napisano v CRP. Pa ni. Tam piše, da je ta pes zlati prinašalec. V trenutku, ko za ugriz tega psa izve veterinarska stroka, se pametno odzove in zavede k psu v register "ugriznil". Po potrebi potegne nekdo iz registra vse ugrize psov v zadnjem letu in jih preda vodji VURS. In kaj se zgodi? Le ta gre pred kamero razlagat, da je največ psov, ki grizejo, zlatih prinašalcev. Pa o zlatem prinašalcu v našem primeru ni ne duha in ne sluha, primerkov kot naš je pa kot listja in trave. Saj veste - po butalsko je vsak rumeno-rjav srednje velik in srednje odlakan nepasemski in nerodovniški pes zlati prinašalec, po strokovno pa je to mešanec in bil bi skrajni čas, da se začne v uradnih evidencah navajati uradne strokovne izraze in podatke in ne zavajati ljudi s hudimi zlatimi prinašalci, ki jih je po besedah vodje VURS največ. Jih je res? Povsem preprosto lahko to preverite na Kinološki zvezi, kjer vam bodo povedali, koliko je v Sloveniji rodovniških zlatih prinašalcev, ki edini lahko nosijo to ime (vprašate lahko tudi za nemške ovčarje in koker španjele, pri katerih je povsem identičen problem), na VURS pa vam bodo povedali, koliko imajo "zlatih prinašalcev" v CRP. Skoraj sem prepričana, da vas bodo številke vrgle na rit in skoraj sem prepričana, da je "zlatih prinašalcev" v CRP veliko več kot zlatih prinašalcev v rodovni knjigi na KZS. Kako je to mogoče, da grize morda celo več zlatih prinašalcev, kot jih sploh imamo? Preprosto, ker vodja VURS očitno ne loči besed "pasma" in "mešanec" in ker je očitno za njo nepomebno podajati strokovne izjave, kaj šele da bi skrbela za strokovnost svojega kadra, kot smo videli že iz "omembe" pasme v samem ZZZiv, ali da bi celo poskrbela za strokovnost CRP. Pri vsem tem problemu me čudi tudi popolna ignoranca problema s strani vzrediteljev, pasemskih klubov in krovne kinološke organizacije. Meni je hudo, ko vsak dreka po pasmah. Njim je očitno vseeno. Rešitev je preprosta in popolnoma nič ne stane: za vpis pasme v register je treba predložiti originalni rodovnik. če originalnega rodovnika ni, se vpiše kot mešanec. Znanost? Nikakršna.
Na koncu tegale se samo sprašujem, kakšne farse bomo šele doživljali, če slučajno uspejo s sprejemom predlaganega novega zakona o nevarnih pasmah. Si predstavljate? Za uradnike je vseeno, ali govorijo o čivavi, šarplanincu ali zlatem prinašalcu. Je treba opozoriti predlagatelja, naj predvidi tudi posebno izobraževanje za uradnike, da bodo vedeli, kaj pasme sploh so. Do tega, da bi ločili eno od druge, pa najbrž nikoli ne bomo prišli.

Se nadaljuje :)
Na čakanju še vsaj 10 točk.

Jana Pahovnik
8.2.2010

---

Bulmastifi ubili lastnika na Oražnovi v Ljubljani