 Hrvaška ekipa pred začetkom iskanja |
21 reševalnih ekip, v katerih so bili po trije timi (vodniki in njihovi psi), je moralo v dveh dnevih opraviti deset preizkušenj (tri iskanja v ruševini in dve pogrešanih v naravi, orientacijo, vrvno tehniko, nudenje prve pomoči, sled in vožnjo s čolnom). Da so bili uspešni, so morali poiskati najmanj 70 odstotkov skritih markerjev. Uspešnih je bilo devet ekip, med njimi pet slovenskih. Slovenci smo na vaji imeli šest ekip – dve iz Enot reševalnih psov Slovenije, dve so imeli DVRPS, dve pa Klub vodnikov reševalnih psov iz Kranja. Tri ekipe so imeli čehi, pet Nemci in pet Avstrijci ter dve Hrvati.
Iskanje v ruševini
Pri iskanju na treh različnih ruševinah (dve sta bili v nekdanji tovarni koles Rog, ena pa v nekdanji trgovini Astra) reševalci niso vedeli, koliko markerjev imajo skritih. A to se ni zdela največja težava, saj so bila delovišča precej velika in zahtevna. Na zunanjem delovišču v Rogu je bilo poleg velikosti terena in različnih stavb, ki jih je bilo treba preiskati, delo dodatno oteženo zaradi številnih ljudi, ki so se neprestano sprehajali sem in tja. Prav tako so si svoj "štab" tik ob delovišču postavili markerji. Morda je bil odprt ogenj v železni posodo res namenjen zgolj temu, da markerji niso bili lačni (ves čas so si namreč pekli hrenovke), pa se je bolj zdelo, da hočejo otežiti delo psom. Verjetno bi marsikateri raje pojedel dišečo hrenovko, kot pa iskal skrite markerje. Ampak psi na množico ljudi in na hrenovke sploh niso reagirali.
PAPILLONI NA MEDNARODNI RAZSTAVI PSOV CACIB VRTOJBA 2006
Pretekli vikend se je v prostorih Osnovne šole Vrtojba odvila dvodnevna mednarodna razstava psov vseh pasem. Razstave so se udeležili razstavljalci iz 10 držav, oba dneva se je predstavilo nekaj manj kot 750 psov 172 različnih pasem. Številčno so bili najbolj zastopani italijanski razstavljalci, ki so jim sledili Slovenci, Hrvati in Avstrijci. Sam ambient je bil precej majhen za tovrstno prireditev in tako je kronično primanjkovalo prostora izven ringov.
Prijavljenih je bilo 8 papillonov - 5 psov in 3 psičke. Slovenske barve je zastopal Jonathan de Pompadour, ostali papilloni so prišli iz Nemčije. Žal na razstavo ni bilo prijavljene nobene phalene. Pasmo je sodil Dušan Paunović (SCG).
Jonathan de Pompadour
Foto: Tinkara Kristovič
V črni na Koroškem, kjer vsako leto zimski mir skalijo arhitekti gradov pod Peco, so sredi marca mir kalili še vodniki reševalnih psov in njihovi štirinožni prijatelji. Zbrali so se namreč na vaji skupine za iskanje pogrešanih v naravi (SIP). Tokrat so se jim pridružili tudi kandidati za nove reševalce, pred katerimi so še teoretični in praktični izpiti iz orientacije. če so se (bolj ali manj izkušeni) člani SIP potili ob hoji navkreber, pa so se (bolj ali manj izgubljeni) juniorji potili ob iskanju kontrolnih točk. 
Uf, kje je sever?!
Spodnji tekst je bil napisan leta 2002, po odvzemu 322 psov in 14 mačk v Dolu pri Borovnici, ko je skoraj 300 psov v enem mesecu potrebovalo nove domove. Več na KLIK.
Ker se v zadnjih letih pojavljajo skupine in posamezniki, ki množično vozijo v Slovenijo ulične pse in pse iz zavetišč bivše Jugoslavije, je tekst več kot aktualen.
Jana Pahovnik
september 2014
V zadnjem času med aktualne teme sodi tudi problematika zavetišč za živali. Mnenja si včasih grobo nasprotujejo in ustvarjajo sovražnike med ljudmi, ki bi živalim morali pomagati ne glede na kraj, od koder prihajajo. Podpiram prizadevanja za iskanje novih domov in odgovornih ljudi, ki ne bodo po kratkem času živali zopet prepustili negotovi usodi. Kljub naklonjenosti, ki jo gojim do psov iz urejenih ali neurejenih zavetišč, pa je potrebno resnici pogledati v oči in bodoče nove psičarje seznaniti s težavami, s katerimi se bodo verjetno srečevali po "posvojitvi" psa iz zavetišča.
Zaradi specifičnih okoliščin, v katerih so psi živeli v azilu, bo težav verjetno največ prav pri teh psih.
Dolgo so živeli med drugimi psi in ker so izrazito socialne živali, morda celo bolj kot ljudje, so oblikovali strogo krdelno hierarhijo. Vsak pes je imel v skupini točno določeno mesto, od katerega so bili odvisni privilegiji, ki jih je lahko bil deležen. Obiskal sem jih v nekaterih azilih in pozorno opazoval njihovo vedenje. Posledice divjega krdelnega življenja se bodo kazale še dolgo, kajti zelo hitro lahko v posamezni ogradi razbereš rang prav vsakega psa. Odnosi znotraj krdela se niso prav nič spremeniti, le vsaka ograda je zdaj posebno, manjše krdelo. Psi se lahko in hitro učijo na svojem nivoju in ne razumejo človeškega pojmovanja poštenosti in enakosti. Vsi tisti - in upam, da vas bo čim več, ki boste posvojili enega od teh psov, morate krdelno hierarhijo in disciplino nadaljevati od prve minute naprej tudi pri vas doma. Naj vas ne premotijo prelepe žalostne oči in ne dopuščajte, da bi pes stopničko za stopničko plezal do vodilnega v krdelu. Srečen in zadovoljen bo le, če bo pravilno voden. S tem pa si boste zagotovili tudi njegovo spoštovanje in posledično ubogljivost. Ne smete jih pomilovati in več mesecev obravnavati kot nebogljenega otroka. Hitreje se bodo prilagodili novemu okolju in družini, če bodo imeli že od samega začetka močno vodstvo in če si bodo morali vsako nagrado, nežnost ali privilegij zaslužiti z nekim dejanjem.
V duhu sprememb, ki so se konec prejšnjega in v začetku tega leta dogajale na mojpes.netu, smo decembra 2005 razpisali natečaj za najboljše zgodbe »Kako je živeti s kosmatincem?«
Ideja je padla že pred časom in realizacija je pokazala, da je padla na plodna tla. Do 31.1.2006 je prispelo 48 zgodb, od tega 12 v kategoriji »posvojeni psi« in 36 v kategoriji »kupljeni psi«. Ni zanemarljivo tudi število spremljajočih fotografij, ki jih je kar 480 in ki so poživile vse napisano.
Natečaj je bil zaključen 28. februarja, ko smo objavili rezultat glasovanja uporabnikov za najboljše zgodbe. Tako smo dobili 6 nagrajenk, ki so si zagotovo zaslužile bogate nagrade naših partnerjev.
Za podelitev smo v soboto, 25. marca 2006 ob 16. uri pripravili družaben dogodek na poligonu ŠKK Gali v Podutiku. Odzvale so se štiri nagrajenke, dve sta bili žal odsotni, bomo pa poskrbeli v najkrajšem času, da tudi ti dve nagradi preideta v prave roke.
Poleg nagrajenk in njihovih kužkov je bilo še kar nekaj njihovih svojcev in prijateljev ter nekaj drugih forumovcev s svojimi psmi, pa seveda predstavniki partnerjev Gali d.o.o. in Avanturist d.o.o., žal pa se niso uspeli udeležiti podelitve trije od sponzorjev: g. Aleš Matjašič iz podjetja Aler d.o.o., dr. Milan Matko iz Centra za zdravljenje živali Toplica in g. Dušan Bučer iz podjetja Avtoboutique Bučer. Te nagrade sem za predajo nagrajenkam prevzela jaz.
Pa poglejmo, kdo so nagrajenke, kakšne nagrade so dobile in za katere zgodbe.
Živijo vsem,
obstaja velika verjetnost, da me ne poznate, a to naj vas ne bega. Kljub temu ste vabljeni, da ostanete tu z menoj.
Moje ime je Santie, sem Nemški Bokser* iz Madžarske** in z vami bi rad delil nekaj svojih misli. Že nekaj časa nazaj je bil moj gospodar naprošen, da napiše članek o tem, kdo je primeren lastnik za Bokserja. Ha! Zanimiva tematika. Pa vendar menim, da ljudem ne bi smelo biti dovoljeno pisati o njej. Kakor sam vidim stvari, je za celotni pregled te tematike primeren zgolj en kandidat - zgolj in samo Bokser, pravi Bokser, na primer JAZ!
Naši severni sosedje so znova organizirali veliko mednarodno razstavo psov v Grazu, ki se je odvijala 11. in 12. marca 2006 v prostorih Grazer Messe. Kot je za avstrijske razstave značilno, so bile posamezne skupine razdeljene na oba dneva - III, IV, V, VI, VII, VIII in X. skupina v soboto ter I., II. In IX v nedeljo. Prvi splošen vtis je bil zelo dober, saj so bili ringi veliki, pa tudi prostora za razstavljalce ni manjkalo.
Jonathan de Pompadour
Foto: Tinkara Kristovič
4. 3. in 5. 3. 2006 smo se udeležili dveh mednarodnih razstav v Zagrebu. Razstavi sta bili organizirani na tamkajšnjem sejmišču. Čeprav je bilo prvi dan prijavljenih 981 psov, drugi dan pa 914, v pritličju, kjer so se razstavljali papilloni, ni bilo prevelike gneče. Pravo nasprotje pa je bilo v nadstropju, kjer si se komaj prebil skozi gnečo. Tam je potekal tudi agility, ki se ga je udeležil tudi slovenski papillon Energy von Rotmonten.
Udeležba papillonov na razstavi ni bila velika, ampak majhna pa tudi ne, saj smo v obeh dnevih skupaj ogledali 6 papillonov. Papilloni so bili iz Hrvaške, Slovenije, Češke in Nemčije. Oba dneva je bil za najlepšega samca in najlepšega predstavnika pasme - BOB izbran Queen Bless JP Tri Something iz Nemčije.
Multi-BIS/BOG/BOB-Winner Queen Bless JP Tri Something
Foto: Mojca Vojska
Pričujoči sestavek je plod osebnih beležk, ki sem jih ustvaril med prebiranjem in študijem kinološke literature, na osnovi pogovorov s kolegi vzreditelji, ki so mi vzor in koristni sopotniki v vzreji; na osnovi relevantnih internetnih virov; ter nenazadnje na osnovi lastnih mnenj, ki sem si jih ustvaril po določenem času, odkar se kinološko udejstvujem - sam sem zelo "mnenjski" človek in imam mnenje skoraj o vsem, sploh o temah, ki zadevajo pse. Obenem so na mnogih premisah, zapisanih v tekstu, osnovani tudi vzrejni pravilniki v nekaterih državah.
Namenjam ga lastnikom in ljubiteljem psov, ki jih zanima tematika vzreje, ali zgolj ljudem, ki se šele odločajo glede lastništva psa, saj jim lahko nudi oporo pri odločitvi za pravega vzreditelja, od katerega bodo dobili svojega psa. V prvi vrsti pa ga namenjam novincem, ki so se odločili, ali pa se še odločajo, da bodo stopili na težavno pot vzreje pasemskih psov, saj jih želim vsaj delno usmeriti v smer, v katero so hodili in hodijo odlični vzreditelji preteklosti in sedanjosti, ki so nam vsem vzor. Hkrati bom opozoril tudi na nekatere deklinacije, "sovražnike", ki prežijo na vzreditelja na vsakem koraku njegove poti od začetka, pa dokler ne zapre svojih vzrejnih knjig in preneha z vzrejo.
Dobili smo mladička in sprašujemo se, ali je že dovolj star za v šolo ali ne.
Zakaj so igralne urice za psa tako pomembne?
Ko pridejo kužki iz legla, so navajeni živeti tako, kot so živeli v leglu. Tam so se igrali s svojimi bratci in sestricami, se grizli in se borili za svoj prostor pod soncem. Tisti, ki je bil dominantnejši, je bil prvi pri hrani, prvi se je prišel božat, prvi je bil vsepovsod.
Tisti, ki ni bil najbolj dominanten, je vseskozi to poskušal doseči s tem, da je tega napadal in mu dokazoval, da jo on tudi močan.
Tisti, ki pa je bil "priden", se je podredil, ker je že zelo hitro ugotovil, da je bolje biti nekje v kotu in čakati na tisto, kar bo ostalo zanj.
In te kužke smo potem odnesli v naše domove.
Jana. Vse pravice pridržane.