piškotki | prijava | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
Domov
o psih pasme vzreditelji oglasi za pse galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 20
več...
 

ISSN 1581-3258
2000-2019 © Jana

mojpes.net na Facebooku


(1) 2 3 »
Dodal/a jana 25.4.2015 10:18:42 (1129 prebrano)

Pozor, Mini na obisku

Z Minijem že štiri leta obiskujeva upokojence DSO Tabor - Poljane. Najprej sva eno leto razveseljevala stanovalce na Taboru, a ker je tam delal tudi Zvone s svojo Zojo, sem se odločila, da bova presedlala na Poljane, ker tam ni bilo nobenega delavnega para s kužki. Tako sva že tri leta stalna gosta na Poljanah.


Dodal/a jana 18.9.2014 14:02:11 (1534 prebrano)

Irski seter
Tudi terapevtski pes

Irski setri marsikje še vedno veljajo za neubogljive in trmaste potepuhe. Ja, lahko so tudi takšni, če se njihovi vodniki ne ukvarjajo dovolj z njimi. Ravno zaradi njihove živahnosti in energičnosti ob sebi potrebujejo prav takšnega človeka, ki mu ne bo žal časa, energije in (roko na srce) tudi denarja za takšne in drugačne aktivnosti z njim. Odlika setrov je njihova vsestranska uporabnost - lahko so odlični lovci, uspešni tekmovalci v agilityju, rally obediencu in canicrossu ter čudoviti razstavni psi. So pa tudi zelo uspešni terapevtski psi, ki s svojo pojavo in prisrčnim značajem pričarajo nasmeh na obraz marsikomu, ki za to sicer nima nobenega razloga.


Dodal/a jana 5.1.2014 8:50:52 (6851 prebrano)

Kinološke urice v Domu odraslih v Velenju

Stanovalci doma so nad temi uricami navdušeni, saj je marsikateri med njimi imel doma kakšno žival. Še posebno radi imajo manjše pse, ker jih lahko primejo v naročje. Veseli so, če zna pes kaj pokazati. Kadar je toplejše in lepše vreme, so kinološke urice zunaj. S temi uricami želimo našim stanovalcem prikazati najrazličnejše pasme psov. Na uricah tudi veselo zapojejo, saj pripelje g. Kugonič kdaj s sabo tudi kakšnega gosta, ki nam zaigra na kitaro, citre, zapoje...

Ne smem pozabiti omeniti naših dosedanjih gostov na uricah in se jim še v imenu stanovalcev zahvaliti. Poleg tega, da imajo radi živali, imajo radi tudi sočloveka in na naše urice prihajajo prostovoljno.

Z g. Kugoničem imava še eno željo . Mogoče se bo kdo izmed vas odločil in nam predstavil svojega psa. Takrat naj stopi v kontakt z kinologom Kugonič Antonom iz Velenja. Psi morajo biti vajeni ljudi, biti morajo nepopadljivi...

Melvina

  • Dogajanje na kinološki urici, 21. november 2013
  • Dogajanje na kinološki urici, 12. september 2013
  • Dogajanje na kinološki urici, 18. junij 2013
  • Dogajanje na kinološki urici, 18. april 2013
  • Dogajanje na kinološki urici, 7. februar 2013
  • Dogajanje na kinološki urici, 27. november 2012
  • Dogajanje na kinološki urici, 10. maj 2012
  • Dogajanje na kinološki urici, 15. marec 2012
  • Dogajanje na kinološki urici, 19. januar 2012
  • Dogajanje na kinološki urici, 10. november 2011
  • 35 let Doma za varstvo odraslih Velenje, 7. september 2011
  • Dogajanje na kinološki urici, 9. junij 2011
  • Dogajanje na kinološki urici, 20. april 2011
  • Dogajanje na kinološki urici, 10. februar 2011
  • Dogajanje na kinološki urici, 27. januar 2011

  • Dogajanje na kinoloških uricah v letih 2007 - 2010
  • Dogajanje na kinoloških uricah v letih 2003 - 2006

  • Dodal/a jana 18.7.2013 7:37:11 (1465 prebrano)



    Tečaji in izpiti, pa obiski ...

    Sobote so bile dnevi za naše tečaje. Štiri sobote zapored smo se družili z našimi tečajniki in jim poskušali predati nekaj informacij v zvezi z delom s psi. Pare smo postavljali v raznorazne situacije, ki jih srečujemo pri delu. Pri tem smo opazovali odziv psa in pa reakcijo vodnika na obnašanje štirinožca. Po vsakem tečaju smo tečajnikom dali tudi domačo nalogo in napotke za naprej. Veseli smo bili, da so jih pridno opravljali in upoštevali navodila. Peto soboto smo potem preverili, kaj so od tečaja odnesli. Z njihovim napredkom smo bili zelo zadovoljni, še bolj pa nad njihovo zagnanostjo in dobro voljo. Njihovo veselje do dela je pa zelo nalezljivo. Seveda so tečajniki in njihovi dvonogi spremljevalci šele na pol poti. Sledijo namreč še obiski v naših stalnih ustanovah. Tu lahko pari spoznajo pravo delo, no, ga povohajo. Dobijo pa občutek, kaj njihovi kužki zmorejo in kaj je njim pri srcu. Tako se lahko usmerijo v delo, ki ga bodo opravljali - samo zadovoljen par lahko uspešno dela in prinaša nasmehe, ki potem še dolgo ne izginejo iz obraza.


    Dodal/a jana 15.1.2013 23:06:22 (2247 prebrano)



    Kako izgleda tečaj za nove delavne pare

    Ambasadorji nasmeha se trudimo izobraževati nove delavne pare. Vsakdo, ki hoče zastopati oranžne barve in delovati kot Ambasador nasmeha, mora poslušati seminar, opraviti tečaj in izpit ob koncu. Ko pa obišče še tri ustanove pod nadzorom, pa lahko začne čarati nasmehe na obraze.


    Dodal/a jana 23.11.2011 9:54:56 (7572 prebrano)

    OSEBNI ASISTENT S ŠTIRIMI TAčKAMI

    Iz SLO-CANIS javljajo, da so psa Dona za pomočnika pripravili do konca in Tjaša bo za božička prejela prelepo darilo - svojega nežnega spremljevalca psa pomočnika Dona. Obenem se zahvaljujejo vsem, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi njihove humanitarne akcije Z malo dobrote do sreče na vrvici. Z akcijo bodo nadaljevali tudi drugo leto in z zbranim denarjem bodo poskušali uresničiti še eno srečo na vrvici. Sporočajo tudi, da so zelo ponosni na dejstvo, da je SLO-CANIS letos v septembru dobil Status humanitarne organizacije, ki jim ga je podelilo Ministrstvo za zdravje.

    Podprite humanitarno akcijo Z malo dobrote do sreče na vrvici, prosimo prispevajte 1 Eur preko sms sporočila: PES na 1919. Z donacijo združenju boste pomagali vzpostaviti Center za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov. Hvala v imenu članov združenja SLO-CANIS.

    SLO-CANIS, www.slo-canis.net, www.reps.si, info@slo-canis.net, gsm: 041 38 00 39

    Tjaša in njen pes pomočnik Don


    Dodal/a jana 16.11.2011 13:35:30 (1199 prebrano)

    Strah pred psom in kinološka urica v Novem mestu

    V četrtek sva z Mincem spet obiskala babice in dedke v Domu za starostnike na Taboru v Ljubljani. Ker že kar en mesec nisva delala (zadnjič so nama pozabili sporočiti, da je najin obisk prestavljen za 14 dni), sva bila oba v četrtek kar utrujena. Danes pa že spet v službo. Mince so me že navsezgodaj grdo gledale, saj so videle, da sem začela pripravljati rdečo torbo, v katero sem zložila posodo za vodo, priboljške (no, tu je še pokazal malo veselja), rutko, glavnik (Kristusove gatke, a še ta šok, ali kaj) in pa žogo (okej, tu je bila uboga rdeča žival že čisto zbegana). Potem pa hop, Mince, v prtljažnik. Gremo! In vai via proti Novemu mestu. Tam so naju že čakali romski otroci, a je moral biti prej na vrsti še kviz. Prišlo je šest malčkov. Ena se je precej bala psov, drugi niso bili čisto prepričani, ali se bojijo ali ne. Pa smo se šli: kako se približati kužku, kako ga božati, kako mu dajati priboljšek, kako in kolikokrat ga peljati na sprehod. Pa s čim ga hraniti (no, ugotovili smo, da človeški ostanki enkrat na teden ne bojo šli skozi). Pes na verigi? Ja, tudi tu morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, a ne? Pa sterilizirati in kastrirati bi bilo tudi potrebno. Skratka govorili smo o temah, ki so nam samoumevne, njim pa ne čisto. Ampak ugotovitev deklice, da je pes skrb in strošek, je pa le dala misliti, da smo se mogoče premaknili za milimeter v pravo smer. Deklica, ki se je bala psa na začetku, ga je na koncu že držala za vrvico, z Mincem sva pa lahko šla mimo, ne da bi jo zadela kap in bi vreščala naslednje tri minute in četrt. Tako da mission accomplished. Imeli smo se luštno, svoje delo smo opravili. In se priporočamo še za kako vabilo ob naslednji priložnosti.

    Neža Vilhelm
    Kontakt: Ambasadorji nasmeha


    Dodal/a jana 24.10.2011 9:51:32 (1720 prebrano)

    Strah pred psom - Ambasadorji nasmeha

    Veliko ljudi se psov boji. Nekateri imajo res slabe izkušnje zaradi raznoraznih pobezljanih psov, ki so skakali po njih, jih ugriznili … Nekatere je pa okolica enostavno naučila, da so psi hudi, da jih bodo ugriznili, da so umazani, leglo bolh in bakterij. Večina ljudi živi s tem strahom, čeprav jih ta pri vsakdanjem življenju omejuje. Pohvalno je, da nekateri ljudje želijo ta strah premagati. Nekaj se jih je že obrnilo na naše društvo. Uporabniki spoznajo najprej manjše kužke, se z njimi sprehajajo, spoznavajo njih in njihove navade, preko njih spoznavajo druge pse in njihove navade in obnašanje. Kasneje spoznavajo tudi večje pse iz društva in njihove prijatelje. Tako se postopoma navadijo na pasjo govorico, jo spoznajo in razumejo ter znajo ustrezno odreagirati na pse, ki po svetu hodijo brez nadzora. Tako lahko tudi ugotovijo, kdaj pes res misli napasti in kako se na to odzovejo ter kdaj je pes prijazen in želi samo pozdraviti. Delo poteka individualno in po dogovoru, s tempom, ki je primeren posamezniku.

    Kontakt: www.ambasadorji.org



    Neža Vilhelm


    Dodal/a jana 12.10.2011 11:11:29 (1413 prebrano)

    Kako sem se priključila Ambasadorjem nasmeha
    Prostovoljno delo

    Najprej se bom skregala sama s sabo glede naslova. Delo se vsaj meni zdi nekaj, kar moram početi, da ... Ponavadi zato, da preživim, da nekako skrpam konec meseca z začetkom. če pa nekaj počnem prostovoljno, se po moji kurji pameti ne kvalificira kot delo, ampak kot nekakšen hobi. In hobije opravljamo iz veselja.

    Večkrat sem razmišljala o tem, kaj bi lahko delala, kako bi lahko pomagala tistim, ki nimajo. Nikoli ni bilo ne časa ne volje. Sem in tja sem nakazala denar kakemu zavetišču za živali (po navadi Zavetišču za živali Horjul), ampak zavedala sem se, da je to bolj gašenje požara kot pa reševanje problema. Zavedam se, da svetovnih problemov ne morem rešiti, a vseeno pa moram narediti tisto, kar lahko. če sem poštena, se mi loviti živali po terenu ne da (saj vem, no). Klobuk dol pred tistimi, ki to počnejo. Sama se trudim sicer po najboljših močeh, da so pač moje živali pod kontrolo, da se ne parijo kar povprek (in torej ne delajo problemov). če naletim na žival, ki potrebuje pomoč, pomagam. Ampak ne hodim pa po svetu s tem namenom, da bi reševala živali. Mislim namreč, da če želim nekaj dajati drugim, moram biti v prvi vrsti sama navdušena nad tem 'delom'. Saj bo navdušenje odtehtalo kilometre, ki jih je potrebno narediti, pa slabe dneve, morebitne neuspehe, navdušenje bo gotovo premagalo utrujenost, na katero bi se kdaj zgovorila, premagalo bo t. i. pomanjkanje časa, ki pogosto služi kot izgovor, da nečesa ne naredimo.


    foto Alenka Klemenčič


    Dodal/a jana 12.9.2011 11:47:01 (1563 prebrano)



    Prvi slovenski dan psov pomočnikov v Idriji, 10. september 2011

    V Idriji se je v soboto, 10. septembra 2011, zgodil Prvi slovenski dan psov pomočnikov. Organizator enodnevne dobrodelne prireditve je bilo idrijsko društvo za šolanje psov pomočnikov K9 Servis. Namen dogodka je bil širšo javnost seznaniti z različnimi tipi psov pomočnikov, jim predstaviti, kako poteka šolanje psov pomočnikov, predstaviti druge kinološke dejavnosti, poiskati ustrezne kandidate za pse pomočnike in zbrati donatorska sredstva za šolanje psov pomočnikov.

    Zvezda dneva je bila švicarska bela ovčarka Slo-White Rose Hydrargium Hope - Bela, ki jo je donirala psarna Slo-White Rose, za življenje in delo z gibalno ovirano osebo iz Tolmina pa jo pripravlja Maja Golob, kinologinja, ki se je za usposabljanje psov pomočnikov izobraževala v ZDA.


    Bela in Maja


    (1) 2 3 »
    4% od nakupa v trgovini Zoohit s te povezave gre za Zavetišče Horjul
    Zavetišče za živali Horjul
    Prins. Več kot hrana.
    Mera dog - popolna suha hrana za pse in mačke
    Biss 25 in Biss 25 Titanium – vse kar vaš pes potrebuje
    Zakon o zaščiti živali (uradno prečiščeno besedilo) (ZZZiv-UPB3)
    domov | o psih | pasme | vzreditelji | oglasi za pse | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | splošni pogoji

    2000-2019 Jana. Vse pravice pridržane.
    Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
    splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.