Kdo ve, koliko časa se je Alti loteval košnje zaraslih nabrežin v bližini svojega doma v Verneku. Ko se je končno odločil, je kosil takole na obroke, pa sem se pošalil, da bomo po končani košnji na tistem travniku pripravili tekmovanje za Vernek Open. Alti je ravno dovolj nor, da je zagrabil, jaz pa tudi. Beseda je dala besedo.

"Zakaj pa ne bi pripravili pravega tekmovanja? Zakaj ne bi dali možnosti nastopa vsem boksijem? Rodovniškim, nerodovniškim, belim? Kaj če bi šlo zares za pravi mali 'jareziger?' Za specialko v pravem pomenu besede."

Star pregovor pravi - ujetnik si besede, ki jo spregovoriš. Če je ta beseda zapisana, toliko huje. In nama ni bilo dovolj, da sva čvekala, ne, vse te čveke sva tudi zapisala in objavila. Enega heca je bilo torej konec, začel se je drugi, še bolj hecen.

Uvod
Zgodba je resnični dogodek, ki se je dogajal od 1. 2.-5. 2. 2004.
V nedeljo, 1. 2. 2004, je skupina 5-ih planincev prišla v Podpeco, z namenom ogleda ledenih skulptur, ki so jih izdelali prejšnji dan in izvedbo vzpona na vrh Pece. Z njimi je bil tudi škotski terier, last enega od pohodnikov. Običajna tura pa se je spremenila v čisto nekaj drugega. Lastnik psa, ki vam to bere, je povzel dogodke in jih zapisal v pasji ednini, kot da vam govori terier Therry.

Da se vam predstavim:
Sem skoraj tri leta star škotski terrier po imenu Therry. Rojen sem na 1. aprila, kar v vaši človeški terminologiji pomeni, da je ta dan rezerviran za norčije, ko je treba nekoga 'potegniti za nos', kot vi temu pravite.

Rojen sem v Avstriji, vendar imam SLO državljanstvo, pravočasno urejeno, torej nisem izbrisan in nisem v tisti kvoti izbrisanih, katerih odškodnine vas bodo precej stale, ampak sem kvečjemu prebrisan. Vam pa povem, da sem bil v EU že pred vami in sem šel v Slovenijo. Ni mi žal. Toliko o tem v razmislek. Za uvod bodi dovolj.

Tega teksta se lotevam zato, ker mi to priliko daje Kinološko društvo Velenje in gospa Jana Pahovnik s svojo spletno stranjo, za kar se jim posebej zahvaljujem. Zahvalo sem dolžan tudi Klubu šnavcerjev in pinčev Slovenije, ki so moja kinološka prizedevanja in njih uspehe tudi objavili na svoji spletni strani. Ta objava je zame zanimiva tudi zato, ker verjamem, da bi lahko kaj koristila mlajšim kinologom. Sam sem bil, in sem tudi sedaj, vesel vsakega novega ali spremenjenega spoznanja na tem širokem kinološkem področju. Vse zvrsti kinologije pa pridobivajo na družbeni pomembnosti in lahko bistveno vplivajo na kvaliteto življenja posameznika in širših družbenih skupin.

V nadaljevanju bom poskušal na osnovi svojih izkušenj in spoznanj odgovoriti na vzorčni vprašalnik o lastnostih velikega šnavcerja. Ker pa je večina pasjih lastnosti zaradi njihove velike sposobnosti prilagajanja pridobljena in ne samo prirojena, bom popreje predstavil sebe s svojimi lastnostmi in s svojimi kinološkimi načeli, kajti moje vedenje, moje vzpodbude, moje omejitve, moja doslednost in površnost itd. postopoma postanejo lastnosti psa, zato je vedenje psa v največji meri zrcalna slika vedenja vodnika.

Hrti so psi, vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški psi z aerodinamično zgradbo; za svojim plenom letijo kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes. Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih psov (pratipski psi), kot sta ibiški in faraonski pes.

K hrtom prištevamo tiste pse, ki se po izrazito svojevrstni postavi, obliki glave in nošnji repa bistveno razlikujejo od ostalih pasem psov, pa tudi po tem, da jih uporabljamo za dirke in svojevrsten lov.

Hrti so psi vitkega, suhega in ozkega telesa, katerega prsni del se je razvil v glavnem v globino: imajo dolge, ozke in koničaste glave ter dolg, koničast in pod telo spodvit rep. Od ostalih pasem se hrti razlikujejo tudi po značaju, vedenju in sposobnostih. Hrti imajo razmeroma zelo okrnjeno čutilo vonja oziroma ozke nosnice in nosne votline. Zato pa imajo toliko bolj razvita čuta vida in sluha. Hrte uporabljamo kot tekače (dirke) in za lovce - čeprav ne lovijo s čutilom vonja kot ostali lovski psi, ampak s čutilom vida, ker pač lovijo po prostranih in preglednih stepah. Danes pa hrte uporabljajo pretežno kot pse za dirke in spremljevalce.

Vsako leto kar nekako s tesnobo v srcu pričakujem konec decembra in to predvsem zaradi vseh pirotehničnih izdelkov, ki v tem času razsvetljujejo nebo, da o vseh pokih petard sploh ne govorim. "Vojno" obdobje pa najbolj vpliva na moja psa, ki se pred kanonadami najraje skrijeta.

To leto smo se odločili, da novoletne praznike preživimo na Kopah in to skupaj s štirinožnimi prijatelji. V obnovljenem počitniškem domu – Partizanki, sta nam prvo dobrodošlico zaželela dva irska volčja hrta, Amy in Dart. Že samo vzušje je nakazovalo, da so tu psi resnično dobrodošli, kar sta potrdila tudi Samo in Črt, lastnika Partizanke in obeh dobrodušnih pasjih velikanov. Psa sta se prosto sprehajala naokrog in kljub družbi drugih psov ni prišlo do nobenih "izgredov".

Ali veste, kaj pomenijo izrazi: kleščasti ugriz, knjiga plemenjakov, linijska vzreja, mačja šapa, mastitis, nadgrajenost, 'pasji krožnik', razcepljeno nebo, rodovna knjiga, rožnati smrček, selektivna vzreja, tretja veka ...

Poglejte!

To ni pasja trgovina, kot jih poznamo pri nas. Tukaj je morda le polovica artiklov, ki jih lahko uporabljajo psi, ostali so za dušo njihovih lastnikov. Oglejte si slike in upam, da vam bodo povedale dovolj. Trgovina Bow Wowzer je v San Joseu v Kaliforniji, južno od San Francisca. V pogovoru z lastnico sva ugotovili, da tam kupci ne sprašujejo, kolikšne so cene, temveč kupijo točno tisto, kar jim je všeč. V glavnem gre za stalne stranke, ki prihajajo od blizu in daleč. O njih lastnica ve praktično vse: kakšnega psa imajo, kakšen je njihov okus pri izbiri, koliko so pripravljeni zapraviti ... Je pa zanimivo, da v trgovini ne prodajajo pasje hrane, razen najrazličnejših priboljškov.

Moja prva misel ob vstopu v trgovino je bila: "To je pravi butik za pasje lastnike."
V istem poslopju, le sosednji vhod, je povsem identična trgovina za lastnike muckov.

Jana Pahovnik
Oktober 2001

Pes ima tako izvrsten sluh, da lahko registrira infrazvok, ki ga človeško uho sploh ne more zaznati. Infrazvok je frekvenca, ki se ponavlja v 16 Hz (Hz = 1 nih/s). Prav tako človeško uho ne sliši ultrazvoka s frekvenco nad 20.000 Hz. Pes tudi ta zvok sliši. Infrazvok oddaja nevihta, šumenje morja, ciklon, orkan, tajfun, hurikan. Zato so vse domače živali in še posebej pes zelo vznemirjene, začnejo se nenormalno oglašati in so pripravljene na beg, ko v spremembi vremena začutijo nevarnost.

V svoji skupini pasme špicev predstavljajo hišne pse v polnem pomenu besede, ker se špici zanimajo za vse, kar se dogaja v hiši in zunaj nje. Špic ne mara biti pripet na vrvici, bolje se počuti, če se svobodno sprehaja po hiši in po dvorišču. Špic je priden, vdan, zvest, živahen in do tujcev nezaupljiv pes. Skrbno čuva vse, kar mu zaupajo, celo jato kokoši. Zato upravičeno trdijo, da za hišo pomeni špic isto, kar pomeni ovčar za ovčjo čredo. Poznamo naslednje špice: severnošvedskega, samojeda, islandskega, norveškega, laponskega, finskega in druge.

Psi so zelo sovražno razpoloženi do mačke in ježa. Posebej je osovražen jež in pes uživa v ostrem boju z njim, vendar v tem boju doseže le to, da sam sebe muči. Trmasto in brezupno se zaganja v bodičast kožuh ježa in pridobi le okrvavljen smrček. Do tako ostrega spopada pride zato, ker jež pri obrambi oddaja poseben duh, ki razdraži psa.

Pes spada v razred sesalcev, to je razred najvišje razvitega živalskega sveta, tako po svojem fizičnem (telesnem) videzu, kot tudi po razvitosti čutil in po svojih psihičnih lastnostih. Spada v družino mesojedcev in ima zato razvito za mesojedce značilno zobovje. V okviru družine spada pes v družino (rod) CANIS (pes, volk, lisica, šakal). V okviru družine spada pes v vrsto (skupino) CANIS FAMILIARIS, v katero razvrščamo vse rase in vse pasme domačih psov.

Najlepše, najzabavnejše in najbolj žalostne zgodbe piše življenje samo. Nisem verjel svojim očem. Kar sem videl na močno prometni ulici v močnem deževju, ko sem bil na nakupih, je bil kuvasz kot vodnik slepih.

Tak pogled je bil vsekakor nekaj posebnega. Kar je to skupino naredilo še nenavadnejšo, pa je bil majhen črn puli, ki je zelo delovno in resno tekal pred kuvazsom ter nazaj do slepega človeka.

Previdno sem nagovoril slepo dekle v trenutku, ko se je ustavilo. Previdno sem ji pojasnil moje zanimanje za kuvazsa in pulije ter jo poprosil, naj mi pove kaj več o svojih dveh psih. Bal sem se, da bo moje zanimanje za pse razumela povsem napačno.

Ime ji je Kathrin, kuvazs je bil psica z imenom City, puli pa samček z imenom Wasko.

Psi za vse naloge

Čeprav so v teku zgodovine človeštva mnoge živali služile človeku, je samo ena žival storila to prostovoljno. Samo ena žival je svojo usodo najožje povezala s človekom, mu sledila.

Odkar človeštvo pomni, je "pes človekov najboljši prijatelj" in bo to zmeraj ostal; občasno je tudi človek najboljši prijatelj psa. Kinologi in arheologi so našli dokaze, da razmerje človek / pes obstaja od nastanka rodu Homo sapiens. Psi so služili kot lovci, čuvaji čred in kot borci. Bili so varuhi tabora, tovorne živali, sopotniki na potovanju skozi človeško življenje.

Dolgo časa so psi služili zahtevam človeka, svojo dušo - tudi svoje telo žrtvovali. Čeprav so danes le pri redkih civiliziranih narodih psi na jedilniku, služijo psi nespremenjeno svojemu gospodarju v vseh prevzetih in mnogih novih nalogah. Kinolog John McLoughlin je fenomen razmerja človek / pes strnil v ta stavek: "Pes nas zmore ljubiti, ne, ker bi bili tako ljubeznivi, ampak ker njegovi divji, volčji predniki posedujejo tako močno naklonjenost med seboj." (The Canine Clan, A new look at man's best friend).

Vsaka pasma, vsak posamezen pes pripada posameznemu človeku ali skupini ljudi. Zmeraj služi pes nekemu namenu, pa čeprav "le" z nalogo, preganjati osamljenost.