Avtorica in foto: Ibolya Godina
Vzrediteljica CHI
Mednarodna kinološka sodnica
Objava na mojpes.netu: 28.10.2008
Vsi materiali so avtorsko zaščiteni, vsakršno
kopiranje je prepovedano.
Ni težko postati rejec ampak rejec biti
Kdor je pazljivo bral zadevne pasje časopise "Moj pes"
ali samo pazljivo prebral Kinologa, je ugotovil, da se različna
društva in tudi K.Z.S. intenzivno ukvarjajo s tem vprašanjem.
Če je v zadnjih letih veljala pazljivost predvsem pasemsko specifičnim
zahtevam vzreje, tako lahko v letošnjem letu posebej ugotovimo,
da se z vprašanjem, kaj sploh označuje nekega rejca, zelo ukvarjamo.
Kaj je neki rejec?
So to rejci, ki priložnostno kdaj opravijo kakšno leglo, ...,
ker je živinozdravnik menil, da bi to bilo dobro za psico ...,
ker je tako prisrčno z majhnimi psički in ker so otroci prosili!
Ker je ta istopasemski samec pri sosedu za vogalom imel spomladanske
občutke ...?
So to naši rejci, ki si, razumljivo v ravno veljavni modni barvi
omislijo samca in samico, seveda popolnoma linijsko tuja in po
opravljenih vzrejno dostopnih pogojih leto za letom, dokler je
to možno, opravijo ponovne paritve eno za drugo, ker je bila nabava
starševskih živali takoooo draga in vse ostalo tudi ... Mladički
so takoooo srčkani in oba stara jih tako ljubijo, zakaj naj bi
izdajali denar za to, da bi kupili drugega samca, saj on to sme!!!
So to hoby-rejci, kot si jih društvo predstavlja? Upam v interesu
pasem, da to ni tako!
Kot vzreditelj imam dolžnost, narediti vse, da pasmo ohranim
telesno zdravo, kakor tudi njene karakteristične bistvene značilnosti!
Je pa lahko hoby, ukvarjati se z genetiko?
Lahko je tudi hoby planirati svoja parjenja na daljšo dobo!
In potem je tako čudovit občutek, če imaš s svojim planiranim
in lastno vzrejenim psom uspehe na vzrejnih pregledih in to ni
samo enkratni slučaj.
Kaj si torej predstavljamo pod nazivom nekega rejca?

Naj bi se intenzivno ukvarjal s posebnostmi svoje pasme? Imel
bi naj brezpogojno osnovno znanje o stroki dedovanja. Naj bi bil
izšolan v znanju o parjenju in porodu (kotenju). Imel bi naj osnovno
znanje o vzreji mladičev in oblikovanju njihovega značaja. Imel
bi naj možnost videti zelo mnogo živali. Naj bi poznal brate in
sestre in mnogo prednikov svojih vzrejnih živali. Naj bi bil tudi
razstavljalec, da bi lahko meril svoje stanje v vzreji z drugimi!
IMEL BI NAJ VZREJNI CILJ IN SVOJA PARJENJA PLANIRAL NA DOLGO
DOBO!
Pri vseh teh kriterijih je popolnoma nepomembno, koliko psic
je v lasti kakšnega rejca. Vsak rejec mora svojo strategijo po
možnosti in po porabi potrebnega časa prilagoditi in je treba
prej to preveriti kot pa uporabiti administrativne omejitve. In
naj se raje kritično spoprime z izidom svoje vzreje, t.j. če so
kriteriji prispeli, ki jih je v upanju pričakoval, kakšna je distribucija,
kaj je dobrega na tej paritvi, kaj je manj dobro. Saj ni ravno
treba tega objaviti v dnevnem časopisju, toda malo več kritične
ocene bi mnogim rejcem kar dobro pristajalo k obrazu!
Tako je kakšen začetnik mnogokrat deprimiran, če nima mnogih
šampionsko sumljivih mladičev, ki jih skoraj vsi drugi rejci imajo
v svojih leglih. Je odprt, sprašuje in končno dvomi nad samim
seboj, kaj je storil napačnega. Dokler nekega dne, če je trdoglav
in prehitro ne obupa, ugotovi, da drugi rejci s "šampionsko
sumljivimi super legli" tudi kuhajo le samo z vodo ... In
potem ima tudi on samo še takšna super-legla.
Mi kot pasemsko rejsko društvo moramo naše bodoče rejce vzeti
v roke, jim ponuditi nadalje naše izkušnje, da iz za rejo pripravljenih
prijateljev nastanejo tudi rejci in ne kakšni razmnoževalci pasem.
Ibolya Godina
Vzrediteljica CHI
Mednarodna kinološka sodnica
Koper. 31.10.1998