mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 24  

ISSN 1581-3258
2000-2023 © Jana

mojpes.net na Facebooku

Chihuahua - civava - Ibolya Godina - Elektronska zbirka clankov
9. FCI skupina - Družni psi
<< nazaj | pomoč
Čivava (Chihuahua)
Championi Psarne "Šalarska" - SLO

Avtorica in foto: Ibolya Godina
Vzrediteljica CHI
Mednarodna kinološka sodnica
Objava na mojpes.netu: 28.10.2008

Vsi materiali so avtorsko zaščiteni, vsakršno kopiranje je prepovedano.

Strah pred zadnjim dnevom

Življenje nekega psa traja približno četrtino dolgosti človekovega življenja. Vsak, ki si izbere psa za partnerja, to ve ... Kljub temu pa je za veliko lastnikov psov komaj kaj strašnejšega kot pomisel na zadnji dan svojega ljubljenega psa.

Vsako življenjsko bitje ima svoj časovni interval. Enodnevna muha živi le kratek čas. Največkrat pa živali, ki nas obdajajo kot domače živali, imajo pred seboj življenjsko časovno razdobje, ki odgovarja psu - 12, 14 ali pa kdaj tudi 18 let. V tem času preživi pes svoje otroštvo, svojo mladost in takoimenovana najboljša leta ter svojo starost.

Pogovor s starim človekom je lahko koristen, ne samo takrat, ko je možno premišljevati o bližnji smrti lastnega psa. Mnogi starejši ljudje si želijo smrti. Ne ker je življenje slabo ravnalo z njimi, tudi ne, ker so morda zboleli in je življenje za njih samo še neko breme, mnogokrat zato, ker enostavno gledajo na preteklo življenje kot na izpolnjeno življenje, ker so se utrudili, ker jim je sedaj enostavno dovolj.

To pa ne more biti pri psu drugače. V starosti od 12, 14 ali nekaj let več je živel svoje življenje in njegova smrt je logična posledica. Treba mu je njegovo smrt pripraviti tako prijetno, kot je le mogoče. V mnogih slučajih ni nič drugega kot le človeški egoizem, če se starostno slabega psa z zdravili ali na drugi način umetno še dalj časa vzdržuje pri življenju. Tudi žival zna biti pripravljena umreti, čuti bližnjo smrt, kot to lahko v mnogih primerih v prosti naravi vemo in se vda v smrt verjetno manj tarnajoče kot marsikateri človek.

Veselje, ki ga imamo s psom, ni omejeno samo na njegovo resnično življenje. Tudi po svoji smrti je takšen pes, ki je mnogo let preživel v rodbini, še vedno navzoč. In bo živel tako dolgo, kolikor časa bo spomin nanj obstajal. Tako dolgo bo tudi nudil veselje.

Možno je, da nekateri ljudje potrebujejo gotovo mesto, na katerem se spominjajo ljubljenega psa in zato kupujejo grob na kakšnem živalskem pokopališču ali na nedovoljen način poiščejo odgovarjajoči prostorček na vrtu. A tu ne smemo soditi. Odločujoče pa je, da obdržimo svojega psa v spominu, tako živega in tako budnega, kot je bil v življenju.

In kdor to s spominjanjem pravilno razume, ta ne bo ob pogledu na medtem nepotrebno ovratnico, prazen košek ali pasjo vrvico zapadel v žalost - temveč se bo ravno obratno z veseljem spomnil svojega nekdanjega prijatelja.

Bolečina in žalost sta na mestu, če je pes mnogo pred časom zaradi nesreče ali težke bolezni moral umreti. To je seveda udarec usode, ki ga je treba preboleti. Toda treba je čutiti veselje, če je pes imel možnost preživeti svoje življenjsko razdobje in je pa mnogih letih imel lahko milosti polno smrt.

Večini lastnikov, ki so izgubili pse, so dnevi konca nepozabni. So tako polni žalosti in bolečine, da tudi leta pozneje nočejo več imeti drugega psa. Se enostavno bojijo dni slovesa, za katere vedo - če niso ravno v zelo visoki starosti - da morajo neizpodbitno zopet priti. Takšni ljubitelji psov se odpovedo za veliko let veselju, samo iz strahu pred nekim dejstvom, katerega se niso naučili obvladati. Ekstremi življenja so rojstvo in smrt. Brez smrti ni rojstva. In še enkrat: vsak pes ima svoje življenjsko razdobje, od narave vnaprej določeno. Je pa zadovoljstvo in veselje, če ima pes v našem varstvu izpolnjeno življenje do konca svojih dni.

Vsak pes je enkraten - naraven. Toda nobeden ni edinstven. Pri drugem psu bomo ugotovili, kako neverjetno mnogotera je narava. Vsak pes je druga osebnost. Komaj, da je eden primerljiv z drugim in kljub temu se ne more enemu pred drugim dati prednost.

In kljub posebnostim vseh psov bomo v očeh enega psa videli vse pse tega sveta, seveda tudi lastnega, ki ga pa medtem že ni več.

To naj bi dalo korajžo za nabavo drugega psa, po prve mogoče že k mladiču, če je prvi pes dosegel višjo starost.

Koper, 18.06.1999

Nebeški vrt

Obstaja kraj, ki se imenuje "Mavrični most". Ta most povezuje zemljo in nebo.

Ko nas ljubljena živalica zapusti, odide na ta poseben kraj. Tam so zeleni travniki in griči za vse vaše drage prijatelje. Razposajeno se igrajo. Hrane in pijače je v izobilju. Sonce sije in prijetno toplo je.

Vse bolne, pohabljene, ranjene ali stare živali so znova mlade, zdrave in močne, prav takšne, kakršnih se spominjamo v naših sanjah iz minulih dni. Vesele so in zadovoljne, le nekaj malega je drugače: vsaka živalica pogreša nekoga, ki je zanjo nekaj prav posebnega, ki pa ga zdaj ni ob njej.

Vse tekajo in se skupaj igrajo. Toda pride dan, ko se tvoj prijatelj nenadoma ustavi in zazre v daljavo. Njegovo telesce trepeta. Loči se od grupe in začne teči. Njegove noge ga nosijo vse hitreje in hitreje.

Tvoj prijatelj te je odkril in ko se končno spet srečata, sta za vselej srečno združena, nikoli več se ne bosta ločila. Srečni poljubi pokrivajo tvoj obraz, tvoje roke pa nežno božajo glavo ljubljene živali. Vedno znova se zaziraš v zveste oči prijatelja, ki je nekoč davno izginil iz tvojega življenja, toda nikoli iz tvojega srca.

Zdaj skupaj prečkata most ...

Ibolya Godina
Vzrediteljica CHI
Mednarodna kinološka sodnica


Vsebine na tej spletni strani so avtorsko zaščitene. Vsako kopiranje je prepovedano.

 

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.