Vsepasemski kuža Ben

Želja po psu me spremlja že celo življenje. Kot otroku se mi je izpolnila, a sem psičko v nesrečnih okoliščinah izgubila že po dveh letih. Bila je srednje velika črnobela mešanka med kokeršpanjelom in nemškim lovskim terierjem. Ime ji je bilo Lady. Dolgo je nisem prebolela, a odločena sem bila, da bom, ko odrastem, ponovno imela psa. Načrtovala sem ga sicer za pozneje, ko si kupim lastno stanovanje in se moje življenje stabilizira, a nisem mogla čakati tako dolgo. Letos poleti sem se odločila, da si ga omislim že zdaj.

S fantom sva se prej pogovarjala o bokserju, ki pa je bil bolj njegova kot moja želja. Jaz sem si bolj želela pit bulla. Ime za njega ali njo sva že dolgo imela. Ne glede na spol in pasmo bi ga poimenovala Penca. Ko pa sem začela resno razmišljati o nakupu psa, sem misel na pit bulla opustila. Vsi so mi ga odsvetovali, ker načeloma nimam izkušenj. Po dolgem raziskovanju in razmišljanju o drugih pasmah sem odkrila cairn terrierja. Našla sem tudi vzreditelja. A neka druga misel mi ni dala miru. Kaj če bi raje posvojila psička iz zavetišča? Potem sem razmišljala le še o tem, ali bi ga raje kupila ali posvojila. Odločitev je padla, ko mi je sodelavec razlagal, da je posvojil psičko iz zavetišča in kako vesela je bila. Vedela sem da je to to.

Azil terier – moja Žiža

Vedno sem si želela psa. Ko sva se preselila v drugo podnajemniško stanovanje, je imel lastnik psa. Opogumila sem se in vprašala, če ga lahko imava tudi midva. Po njegovem odgovoru sva začela iskati najinega kostkota. Vedela sva, da bova posvojila "ta pravega" iz zavetišča. O drugem ni bilo govora. Začelo se je vsakodnevno obiskovane zavetišča v Mariboru in sprehajanje psov, obiskovanje spletni strani drugih zavetišč za pse, itd. Nekako ni bilo ta pravega za naju.
V petek, 2. 10. 2004, pa so pripeljali izpod Pohorja zbegano mladičko. Ime so ji dali Žiža. Takoj je preskočila iskrica. Rekla sva, da jo bova vzela midva. In čakala dolgih 8 dni, preden sva jo lahko odpeljala na varno. Mislim, da je bilo teh 8 dni zame najdaljših. Vsak dan sva jo hodila sprehajat in ji nosila priboljške, ampak sem kljub temu vsako jutro poklicala, če je še tam. 9. 10. 2004 se je v najino stanovanje preselila moja najboljša prijateljica.
Sedaj je stara po ocenah 19 mesecev. Je čistokrva mešanka - v sebi pa ima veliko terierja.


Prvi dan pri naju - sveže skopana in nahranjena

Naša okrepitev Lady

Sredi julija lani sem po prihodu z letovanja na forumu mojpes.neta opazila novico o poškodovani gladkodlaki prinašalki v težavah. Lastnik se ji je odrekel, v azilu pa niso imeli denarja za nujno potrebno operacijo čeljusti, zato je skupina članic izvedla reševalno akcijo - psičko so operirali in ji iskali novo, ali vsaj začasno bivališče. Ne da bi kaj dosti razmišljala, sem se ponudila. Naslednji dan sem že šla po njo in takoj, ko sem jo zagledala, mi je bila všeč. Na videz sicer ni bila nič posebnega - na glavi je imela tisti zaščitni ovratnik, smrdela je kot kuga in sopla kot lokomotiva, ampak oči so se ji tako prijazno svetile, da me je kar odneslo h kletki, pa še roke mi je potegnilo noter. Komaj sem se odvrnila od nje. Urediti je bilo treba nekaj papirjev, dobiti zdravstvene napotke, potem pa sem jo naložila v prtljažnik in sva šli. Pot ni bila preveč prijetna. Pomirljivo sem jo nagovarjala in ji razlagala, kam greva, ampak bila je tako zaskrbljena, da je samo zbegano buljila, sopla in se praskala. Avto mi je tako zasmradila, da sem morala tudi na avtocesti voziti z odprtim oknom. Aktivistke so mi poleg drugih potrdil in dokumentov priskrbele tudi njen rodovnik, iz katerega je bilo razvidno, da gre za 3-letno Lady, nečakinjo od našega psa.


Lady
Foto: Marjetka

Kako je živeti z našo Nelly ...

Kako začeti takšno zgodbo? Hm ..., mogoče kar na začetku.
S fantom sva se poleti preselila v najemniško stanovanje. Že pred tem sva bila "dogovorjena", da bo z nama živela tudi muca, ki jo bova poiskala v kakšnem zavetišču oziroma prek oglasov. In tako se je tudi zgodilo. Še preden sva bila uradno vseljena, sem našla najbolj sladko kepico, ki sem jo kdaj videla. Čez čas pa se je na mojo veliko žalost izkazalo, da je ta moj sladki muc poln neustavljive želje po svobodi - tekanju po travnikih; bil je pravi upornik, zato sva ga morala dati nazaj, saj ni bil primeren za življenje v stanovanju. Sva pa pri istih ljudeh naletela na še eno črno-belo kepico, ki nama je polepšala življenje. To je moja kraljica Pija - sladka muca, ki ji manjka del tačke, a je vseeno najlepša in najbolj sladka muca ki sem jo kdaj koli imela. Mislila sva, da je to to - imava muco ..., nekoč bo prišel še dojenček ..., in bomo srečno živeli ...


Nelly in njen lep pogled

Zgodba Tayos-a

Po izredno žalostnem začetku se je moja svetla stran življenja kaj hitro začela.
Ko sem bil star šest tednov, so me odpeljali na rob gozda ob neko naselje. S tremi bratci smo tavali naokoli in jokali, nato sem se za nameček še izgubil. Znašel sem se sam. čisto sam. bilo me je tako strah, da tudi jokati nisem upal. Zvil sem se v klobčič v visoko travo in upal na najboljše. Dan se je hitro obrnil in prišla je noč in z njo velike kaplje dežja. Zeblo me je in lačen sem bil. Pogrešal sem svojo mamico in bratce, ob katere bi se lahko pogrel. Skoraj sem obupal ...


Po velikosti sem konkuriral Tejinim teniskam

Kako je živeti

Opomba avtorja: Pred vami je resnična zgodba, ki se je odvijala med našim potovanjem po Siciliji.

Sicilija, Petrosino, julij 2003

Nimam imena. Sem le ena od tistih, za katere ni nikomur mar. Le ena od tistih, ki se potikajo po ulicah in brskajo po smetnjakih. Le ena od tistih, ki pripadajo hkrati vsem in nikomur.

Sem ena od tistih, ki nikoli ne vidijo ovratnice ali povodca, pesjaka ali nagobčnika, tistih, katerih gibanje ni omejeno z ograjami, tistih, ki nikoli niso sami doma, ko čakajo lastnike, da pridejo iz službe.
Ljudje pravijo, da smo svobodnjaki, vendar pa je ta svoboda le navidezna. Naša življenja niso lahka in naše potepuške zgodbe se skoraj vedno končajo prezgodaj in tragično, pogosto pod kolesi kakšnega avtomobila ali pa zaradi prevelike podhranjenosti za vedno zaspimo v senci kakšne palme ali grma.
Sem ena redkih, ki jim sploh uspe dočakati to starost.

Imam 8 mesecev.

Oglašam se vam v zvezi s problematiko angleških in španskih hrtov v Evropi in po svetu. Ti psi nedvomno spadajo med bolj nenavadne, izjemne - saj so poleg tega, da sodijo med najstarejše pasme, tudi najhitrejši psi na svetu. Iz tega razloga so se v preteklih stoletjih po Evropi (in kasneje ZDA) pojavila hitrostna tekmovanja greyhoundov, ki so se še posebej razširila in popularizirala v 20. stoletju z uvedbo umetne (elektronske) vabe, za katero po progi tečejo psi. Vsekakor je pogled na poosebljeno eleganco hrtov v teku lep, manj lepo in prijetno pa je življenje teh atletov zunaj tekaških prog (ki so bodisi stadioni (disciplina tracking) ali pa poligoni, postavljeni v naravi (disciplina coursing).

Tekmovanja so v tem času še vedno precej priljubljena v Veliki Britaniji, na Irskem in Španiji ter v Združenih državah Amerike, kjer so jim iz državnih blagajn preko ministrstev za šport ter sponzorjev namenjene velike količine finančnih sredstev. Ta denar pa je le v manjših odstotkih namenjen samim psom - večina je porabljenega za vzdrževanje dirkališč, organizacijo tekmovanj ter seveda - za polnjenje žepov vodilnim osebam. S tekmovalnimi psi se ravna izjemno nehumano. Dirkališča (ali včasih posamezniki), ki tekmujejo z njimi, pse smatrajo le kot sredstvo za pridobivanje denarja in ne kot čuteče živo bitje. Večinoma jih imajo lastniki v lasti veliko - gre za nekakšne hleve z nanizanimi 'celicami' na levi in desni strani, postavljene v več 'nadstropij'. Njihovi domovi so beton in kovinske rešetke. Prehranjujejo jih z izjemno nekakovostno hrano, na izločanje potrebe pa so vodeni enkrat dnevno. Tekmujejo od svoje mladosti (stari pribljižno pol leta), pa do največ šestega leta starosti. Večina psov po merilih ljudi po drugem/tretjem letu ni več primerna za tek (saj morda ne dosežejo več hitrosti 65 km/h, ampak le malce manj). Tekmovalno neprimerni psi večinoma končajo obešeni po drevesih, utopljeni, odvrženi v jaške, s prelomnljenim tilnikom ali celo odrti. Da bi dosegali dobre rezultate, so s strani 'vzgojiteljev' večkrat pretepeni.

Zdi se nemogoče, da bi nekdo lahko kužka zamenjal za deblo in ga malo obtesal s sekiro, pa vendar je tako. Samo da to še zdaleč ni bilo nenamerno, temveč se je nekdo prav potrudil. Njegove poškodbe so bile tako hude, da so se mnogi spraševali, kako to, da sploh še živi, nekateri pa celotni zgodbi niso mogli verjeti in so mislili, da je izmišljena. Včasih je res težko doumeti, kako zloben in neizprosen je lahko človek, in koliko energije in kreativnosti je pripravljen porabiti za povzročanje škode in bolečine drugim ljudem ali živalim. In res je verjetno lažje verjeti, da je vse skupaj - rane in kuža - izmišljeno, grda laž, kot pogledati v oči kruti resnici. Pa vendar je vse še kako res.

Ninku je "nekdo" namerno s sekiro odbil polovico lopatice in ga pustil, da se je znašel po svoje. Dokler seveda niso Ninku, kot že toliko živalim do sedaj, priskočili na pomoč ljudje, ki jih takšno trpljenje ne pusti neprizadetih. Kot že tolikokrat se je tudi pri Ninku zaradi njegovih grozljivih poškodb najprej zastavljalo vprašanje, kaj bi bilo zanj bolje - kužka odrešiti in ga evtanazirati ali ga nekako operirati in mu omogočiti dostojno življenje.

Ker se je spet zbrala prekaljena ekipa, je bilo nemogoče kar naenkrat mogoče, kuža je bil operiran, dobre duše so poskrbele za finančno plat njegove operacije, Polona pa za dolgotrajno pooperativno nego in socializacijo.

Iz kužka, ki je bil že zapisan smrti, je nastal pravi pobalin, ki uživa v igranju nogometa in ki ni izgubil zaupanja v ljudi. Po vsem, kar je pretrpel, je to pravi čudež.

Ninko ima že dolgo svoj dom.

Nadzor nad svojo živaljo spada v osnove odgovornega skrbništva vsakega lastnika psa. Poskrbite, da bo vaš pes čipiran in da bodo v bazi podatkov pri veterinarju (preverite v Centralnem registru psov) vaši kontaktni podatki vedno ažurni. Pes naj ima vedno na sebi ovratnico, na kateri naj bo obesek z vašo ažurno telefonsko številko. Tako vam bo lahko že najditelj javil, da ima vašega psa, sicer pa veterinar ali osebje zavetišča za živali po odčitanju mikročipa in preverjanju podatkov v CRP.

Ker pa nesreča nikoli ne počiva, se vsakomur lahko kdaj zgodi, da svojega psa izgubi.

Kaj je potrebno opraviti takoj?

Najprej sami preiščite območje, kjer se je pes izgubil, oz. območje, kjer bi se po vaših predvidevanjih lahko zadrževal.

foto © arhiv mojpes.net

"Polonaaaaa! Kje je Avš'" je zadonelo že z vhodnih vrat čez celo halo iz grla človeškega bitja, ki ga je v množici ljudi in psov zaradi majhnosti najbrž težko sploh opaziti brez sledenja temu, od kje kričanje prihaja. "Glej ga, trbovca, kako se dere že na vratih!" je sicer potiho, a vendar dovolj glasno pripomnila Polona, ko je na vhodu zavetišča v Lahovem pri Cerknici prvo minuto po končani akciji odvzema psov zagrmelo kot le kaj. "Ja, ja, saj je tukaj! Bog pomagaj, kako tale teži!" Levo in desno nepregledna množica kužkov vseh vrst in velikosti, ki glasno prosijo za dotik. Prijazno prigovarjanje, obupen trud, da se obdržiš na nogah ob oglušujočem huronskem odzivu kosmatih bitij na božanje, in vendarle švigajoče beganje pogleda v iskanju še posebej enega izmed njih. S sodelavko Mojco, ki mi je sledila, sva se prebijala skozi človeški in pasji direndaj. Odrivajoč druge levo in desno je Polonina podoba postajala vse bližja in večja. In potem sem ga zagledal. In se hip zatem z dotikom prepričal, da je res tam in da je pravi. Mojca ni mogla verjeti svojim očem, da so se mi ovlažile oči, ko sem ga končno našel.